V obravnavanem primeru druga tožnica, ki je pravna oseba, vloge ni vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sama, pri čemer ni niti zatrjevala niti izkazala, da ima njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga za dopustitev revizije zato nima postulacijske sposobnosti in se posledično tak predlog kot nedovoljen zavrže.
Vrhovno sodišče bi enako ravnalo tudi v primeru, če bi predmetno vlogo druge tožnice z dne 11. 3. 2026 obravnavalo kot revizijo. Predmetne vloge druge tožnice z dne 11. 3. 2026 pa tudi ni mogoče obravnavati kot dovoljene pritožbe.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovimi razlogi, s čemer je sodišče pri njegovi izdaji zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?
Okoliščina, da sta višja sodnika, katerih izločitev predlaga pritožnica, v predhodnem pritožbenem postopku v isti zadevi oziroma v drugih predhodnih postopkih zoper pritožnico že odločala o istih oziroma bistveno enakih vprašanjih, ki se ponovno sprožajo v novem pritožbenem postopku v istem gospodarskem sporu, samo zase glede na že zavzeta stališča v sodni praksi ne zadošča za utemeljitev odklonitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP.
Za odpravo morebitnih nepravilnosti in napak pri sojenju v zvezi z uporabo materialnega in procesnega prava imajo stranke na voljo druga (redna in izredna) pravna sredstva. Zgolj nezadovoljstvo pritožnice z vsebino odločitev v predhodnih zadevah ne more biti razlog za izločitev imenovanih sodnikov.
Očitki pritožnice ne sežejo dlje od navedb o domnevno nepravilnem in nezakonitem ravnanju izločevanih sodnikov oziroma o (po njenem mnenju) nepravilnih (predhodnih) odločitvah teh sodnikov, zato ne utemeljijo sklepanja o neprimernem odnosu teh sodnikov do nje.
Odškodninska podlaga zahtevka za plačilo primernega oziroma običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo po 168. členu ZASP ne izključuje obogatitvene podlage po 198. členu v zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ. Taki razlagi najprej pritrjuje dejstvo, da sta si odškodninski in obogatitveni zahtevek po funkciji različna. Odškodninski zahtevek je usmerjen v povrnitev pravno priznane škode na strani oškodovanca, medtem ko je funkcija obogatitvenega zahtevka odvzem neupravičeno pridobljene koristi na strani obogatenega. Prav tako že iz besedila 198. člena OZ izhaja, da se lahko imetnik stvari sklicuje na obogatitveni zahtevek, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi, če te pravice nima. Na podlagi gramatikalne razlage te določbe je torej jasno, da se lahko imetnik pravice kabelske retransmisije sklicuje na obogatitveni zahtevek, čeprav ima na voljo odškodninski zahtevek. Odškodninska in obogatitvena podlaga sta v tem primeru v prirejenem in alternativnem položaju. V dispoziciji imetnika pravice pa je, na katero od navedenih podlag bo oprl tožbeni zahtevek.
Sodišče EU je že razložilo, da čeprav je v uvodni izjavi 10 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju Direktiva) naveden cilj zagotovitve visoke, enakovredne in homogene ravni varstva intelektualne lastnine na notranjem trgu, se Direktiva uporablja, kot izhaja iz njenega prvega odstavka 2. člena, brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko določa nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic. Pojasnilo tudi je, da Direktiva "določa minimalni standard glede spoštovanja pravic intelektualne lastnine in državam članicam ne preprečuje, da določijo ukrepe, ki zagotavljajo večje varstvo."
Predlagatelj ni izkazal prehoda obveznosti iz hrvaške sodbe od družbe A., ki je bila stranka postopka, v katerem je bila izdana sodba, katere priznanje zahteva v tem postopku, na nasprotnega udeleženca v skladu z zahtevo iz prvega v zvezi z drugim odstavkom 24. člena ZIZ. To predpostavko oziroma okoliščino bi moral najprej ustrezno izkazati. Ker tega ni storil, je posledično njegov predlog za priznanje hrvaške sodbe vsebinsko pomanjkljiv in ga je zato treba že iz tega razloga zavrniti.
Predlagatelj je nedvomno vložil predlog po 17. členu ZIUETDS. To je izrecno označil v uvodu predloga, opredelil Okrožno sodišče v Novi Gorici kot izključno pristojno po prvem odstavku 17. člena ZIUDETS, in pojasnil, kakšno pravno varstvo po navedenem zakonu zahteva. Končno pa je tudi sama vsebina predloga oblikovana skladno s pravili nepravdnega postopka, ki ga določa 17. člen ZIUETDS. Zgolj na podlagi teh izhodišč je smelo Okrožno sodišče v Novi Gorici preizkusiti svojo pristojnost. Ali je bil predlog po ZIUETDS sklepčen oz. ali je utemeljen po vsebini, ni kriterij, po katerem se presoja (ne)pristojnost.
Predlagatelj je, upoštevaje navedbe v predlogu, vložil predlog za odstranitev nezakonitih vsebin po 17. členu ZIUETDS in s tem začel nepravdni postopek po navedeni zakonski določbi. Za odločanje o takem predlogu je v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZIUETDS določena pristojnost Okrožnega sodišča v Novi Gorici.
Drugačne presoje ne utemeljuje sklicevanje Okrožnega sodišča v Novi Gorici na (po njegovi presoji) vsebinsko neutemeljenost predloga (na kar gre sklepati iz obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici), saj je (ne)utemeljenost predloga stvar njegove meritorne presoje in nima zveze z ugotavljanjem kompetenčnega dejanskega stanja.
Zgolj sklicevanje predlagateljev na sklep Vrhovnega sodišča III R 30/2025 z dne 13. 1. 2026 in pavšalno navajanje, da predmetni izvršilni postopek temelji na istih dejanskih in procesnih okoliščinah, na istih ravnanjih sodišča prve stopnje ter da je neposredno povezan z drugimi sodnimi postopki, v katerih je Vrhovno sodišče že ugotovilo objektivni dvom v nepristranskost, samo po sebi ne more predstavljati podlage za presojo, da so prav vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni nepristranskega odločanja v obravnavani zadevi.
Očitki o dolgotrajnosti postopka in domnevno neizvršenih napotkih višjih sodišč ne predstavljajo "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP. Za odpravo zatrjevanih nepravilnosti imajo stranke na voljo druga pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru postopka.
Katastrske občine, ki spadajo v določen sodni okraj, so še vedno določene z Zakonom o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter območjih občin. Sporne dolžnikove nepremičnine se nahajajo na območju katastrske občine ..., ki je v skladu z 49. točko 8. člena ZPUZSO spadala v območje občine Ribnica oziroma sodnega okraja Ribnica in s tem v območje Okrajnega sodišča v Kočevju in ne na območje Okrajnega sodišča v Ljubljani, kot je v svojem sklepu napačno navedlo Okrajno sodišče v Piranu.
Sklep sodišča druge stopnje, zoper katerega je vložen obravnavani predlog za dopustitev revizije, ne spada med taksativno naštete sklepe iz tretjega odstavka 121. člena ZFPPIPP, glede katerih bi bila revizija lahko dovoljena. Če revizija po zakonu ni dovoljena, je ni mogoče niti dopustiti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je dopuščanje izbirne pravice imetnika kršenih pravic intelektualne lastnine glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper kršitelje skladno z določbami 13. člena, v zvezi z določbami prvega odstavka 2. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ter cilji in namenom citirane direktive, ki jo je sodišče v skladu z določbami 3.a člena, v zvezi z določbami 23. člena Ustave RS dolžno upoštevati pri odločanju, tj. ali lahko imetnik avtorske pravice oz. kolektivna organizacija v primerih, ko avtorska pravica ni bila prenesena oz. nadomestilo za uporabo avtorske pravice ni bilo plačano, zahtevke zoper uporabnike uveljavlja bodisi na podlagi implementacijskega predpisa, to je na odškodninski pravni podlagi po določilih ZASP (168. člen ZASP), bodisi na podlagi splošnih predpisov, tj. na obogatitveni pravni podlagi po določilih OZ (190., 198. čl. OZ)?
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno napačna odločitev pritožbenega sodišča, da gre v primeru terjatve ZZZS (tožeče stranke) do delodajalca za povrnitev refundiranih nadomestil, zaradi neizvedenega zdravniškega pregleda po drugem odstavku 87. člena ZZVZZ, za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo, in je zato materialnopravno napačna tudi odločitev o pričetku tega zastaranja zahtevka?
Za družbo je nujno potreben cilj zagotovitev ohranitve in dolgoročnega poslovanja podjetja. V tem smislu je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko ali v aktu družbe. Namen tožene stranke je, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Zadržanje dobička bi bilo tako v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo z izplačilom bilančnega dobička ogroženo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročni obstoj družbe.
S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa (upoštevan negativni poslovni rezultat tožene stranke v letu 2022), je relevantne okoliščine v zvezi z uporabo bilančnega dobička dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi v zvezi z uporabo bilančnega dobička iz leta 2021 lahko upoštevalo le ex ante v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine, v kar bi lahko sodili tudi predvidljivi učinki začasnega ukrepa v ZUOPVCE, ki je v času odločanja skupščine že prenehal veljati.
S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
Zakonski pogoj ekonomske nujnosti za poseg v pravico do minimalne dividende je treba razlagati v povezavi z namenom ohranitve obstoja družbe in njenega relativnega položaja oziroma konkurenčnosti. Za presojo nujnosti zadržanja dobička po prvem odstavku 399. člena ZGD-1 so pomembne okoliščine ob sprejemu sklepa o uporabi bilančnega dobička, upoštevne pa so tudi predvidljive okoliščine prihodnjega poslovanja družbe.
Tožba po 399. členu ZGD-1 je oblikovalne narave, saj tožeča stranka z njo zahteva, da sodišče spremeni sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. Da lahko sodba razvije oblikovalni učinek, mora biti odločitev o oblikovanju pravnega razmerja vsebovana v izreku sodbe.
Poznejše izplačilo pretežnega dela istega prenesenega dobička ne more samostojno utemeljiti zavrnitve oblikovalnega tožbenega zahtevka za spremembo sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička. Podlaga za nastanek obligacijske terjatve delničarja do izplačila dobička je sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, kadar ta sklep na podlagi 399. člena ZGD-1 spremeni sodišče, pa pravnomočna sodba. Poznejše izplačilo istega prenesenega dobička bi bilo zato lahko upoštevno zgolj kot ugovor izpolnitve terjatve za izplačilo pripadajočega dela bilančnega dobička.
Pri presoji pojma nujnosti iz 399. člena ZGD-1 je treba upoštevati vse ugotovljene dejanske okoliščine in glede na le-te presoditi, ali bi bil z izplačilom dobička obstoj družbe ogrožen.
Za presojo pravilnosti odločitve o nedelitvi dobička je odločilna presoja ex ante, to je glede na okoliščine, ki so bile poznane ali je bilo na njih mogoče zanesljivo sklepati v času sprejemanja izpodbijanega sklepa na skupščini tožene stranke. S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa, je relevantne okoliščine dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi lahko upoštevalo le v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine.
S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
Namen presojane zakonske določbe, ki zahteva ekonomsko nujnost za poseg v pravico delničarja do minimalnega dela dobička, je treba videti v ohranitvi obstoja in relativnega položaja (konkurenčnosti) družbe. Kot je Vrhovno sodišče že povedalo, so pomembne okoliščine ob sprejemanju sklepa o uporabi dobička, pro futura pa so pomembne okoliščine za prihodnje poslovanje družbe, kar torej ni omejeno na tekoče bilančno leto, temveč na predvidljiv čas, v katerem bi izplačilo minimalnega dobička povzročilo tveganje za obstoj družbe (kar zajema tako preživetje družbe kot njeno relativno odpornost na predvidljiva bodoča tveganja).
Za presojo pravilnosti odločitve o nedelitvi dobička je odločilna presoja ex ante, to je glede na okoliščine, ki so bile poznane ali je bilo na njih mogoče zanesljivo sklepati v času sprejemanja izpodbijanega sklepa na skupščini tožene stranke 25. 5. 2022.
S tem ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na položaj tožene stranke kot izvajalca gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje in na negativno poslovanje toženke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
V obravnavani zadevi gre za očitno računsko pomoto, ki jo je sodišče druge stopnje smelo odpraviti. V obrazložitvi prvotnega sklepa o pritožbenih stroških je namreč natančno pojasnilo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo predlagateljici, nato pa je navedene stroške (vrednosti) le napačno seštelo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali gre pri ureditvi ZFPPIPP, ki ne določa, da se v primeru, ko upnik v stečajnem postopku kupi nepremičnino po nižji ceni od ocenjene vrednosti, kupnina pa ne zadošča za poplačilo njegove terjatve, šteje, da je ta upnik poplačan do višine ocenjene vrednosti nepremičnine, za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti z analogno uporabo določbe 200.a člena ZIZ.
Dejanske okoliščine, ki utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti iz razloga zagotovitve videza nepristranskosti sojenja, se morajo nanašati na pristojno sodišče kot celoto in ne le na nekatere sodnike oziroma na določenega sodnika tega sodišča.
Osebne zamere, kot navaja tožeča stranka v predlogu, so lahko kvečjemu razlog za izločitev posameznega sodnika, ne pa za vsesplošen dvom v nepristranskost celotnega pristojnega sodišča.
Po tarifni številki 9121 ZST-1 se taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v nepravdnem postopku odmeri s količnikom 0,7 glede na takso za postopek pred sodiščem prve stopnje. V postopku razglasitve izvršljivosti domače arbitražne odločbe uporaba tarifne številke 30011 ZST-1 ne pride v poštev.