PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0066261
ZP-1 člen 19, 19a, 20, 20/3. ZP-1J člen 42.
prisilna izterjava globe - nadomestitev globe z opravo določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – pravna oseba
Tudi na podlagi določb novele ZP-1J storilka pravna oseba globe ne more nadomestiti z opravo določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.
odškodnina za negmotno škodo - zdrs na stopnicah v bazen - mokre ploščice - vzročna zveza
Tožena stranka utemeljeno, tudi glede na tožničino izpovedbo, sklepa, da je morala tožnica, ko se je že nahajala na ravnini pod stopnicami, obremeniti eno nogo, da bi drugo lahko razbremenila in si obula natikač, in da ji je takrat spodrsnilo. Tako dogajanje pa nima nobene vzročne povezave s stopnicami, ki vodijo v bazen. Po obrazloženem ima pritožba tudi prav, da dejstvo, da gre za bazen za neplavalce, in dejstvo, da imajo stopnice ograjo le na eni strani, ne moreta biti v vzročni zvezi z nesrečo, saj je tožnica padla po tem, ko je že z obema nogama stala na ploščicah pred stopnicami in je hotela obuti natikače. Do padca je torej prišlo, ko je tožnica že zaključila s hojo po stopnicah oziroma sestopanjem, in ne ko je uporabljala stopnišče za vstop v vodo, katero mora imeti po določbi 22. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in varstvo pred utopitvami v kopališčih na obeh straneh prijemališča za roke.
spor majhne vrednosti – tek zakonskih zamudnih obresti – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – zapadlost računa – zamuda dolžnika
Odločitev o obveznosti plačila in pričetku teka zakonskih zamudnih obresti temelji na ugotovitvah, da je tožnica zatrjevala, da je račun zapadel v plačilo 22. 8. 2015 in da toženka ni obrazloženo nasprotovala tej navedbi. Opira se na prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ.
PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066251
ZP-1 člen 4, 4/3, 25, 25/2. ZVoz člen 50, 50/8. ZPrCP člen 105, 105/3, 105/3-4.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - vožnja pod vplivom alkohola - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - lastništvo predmeta - fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška - odvzem vozila - načelo sorazmernosti - zaslišanje lastnika predmeta
Zaslišanje lastnika predmeta ni potrebno, če sodišče z drugimi izvedenimi dokazi ugotovi, da razlogi splošne varnosti in razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi utemeljujejo izrek stranske sankcije odvzem predmeta, ki ni obdolženčeva last.
IZVRŠILNO PRAVO – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081659
ZIZ člen 7, 7/3, 292. ZD člen 163, 188, 188/3. ZPP člen 242. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 38, 38-29, 42, 42/8, 58, 58/6. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 24. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev člen 10, 10/2.
izvršitelj – stroški – stroški izvršitelja – stroški v zvezi z opravo dejanja izvršitelja – plačilo dela izvršitelja – popis premoženja – prisotnost dveh polnoletnih občanov
Kadar mora za opravo dejanja, ki mu ga naloži sodišče, izvršitelj sam zagotoviti navzočnost dveh polnoletnih občanov in mu s tem nastanejo stroški, gre za stroške, ki so nastali v zvezi z opravo naloženega mu dejanja. Do njihovega povračila je upravičen na podlagi drugega odstavka 10. člena Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev.
ZPP člen 274, 274/1. ZST-1 člen 1, 1/3, 14a, 14a/3.
ponovni predlog za taksno oprostitev – res iudicata – rok za plačilo sodne takse – opozorila sodišča o teku roka – dopis – napačen dopis sodišča
Okoliščina, da je bilo o predlogu tožeče stranke že pravnomočno odločeno (predlog za taksno oprostitev je bil zavrnjen), predstavlja negativno procesno predpostavko za ponovno vsebinsko presojo le-tega. Le nove, spremenjene okoliščine, bi lahko predstavljale dejansko podlago novemu predlogu.
Z dopisom o teku roka za plačilo sodne takse stranki ni mogoče podeliti pravice do pritožbe, ki zakonsko ni dovoljena.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO EVROPSKE UNIJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060478
Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 82. ZASP člen 12, 31, 31-2, 81, 81/1, 105, 106, 153, 153/1, 153/2, 153/3, 156, 156/2, 157, 157/5, 157/6, 157/7, 157d, 168, 168/2. ZKUASP člen 44, 44/6, 44/7, 44/8, 45, 45/2, 56. ZPP člen 13. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del.
avtorski honorar – pravica radiodifuzne retransmisije – avtorski honorar za pravico kabelske retransmisije glasbenih del – Tarifa 1998 – Začasna tarifa 2012 – običajni honorar – honorar, določen v licenčnih pogodbah – Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del – minimalni honorar – združenje uporabnikov – veljaven skupni sporazum – Memorandum – objava Memoranduma v Uradnem listu – ugodnejša tarifa – odobritev Urada za intelektualno lastnino – predhodno vprašanje – presoja veljavnosti tarife kot predhodno vprašanje – pristojnost Sveta za avtorsko pravo
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, zakaj honorar, določen v licenčnih pogodbah, sklenjenih na podlagi Memoranduma iz leta 1999, ne predstavlja veljavne tarife. Memorandum namreč ni pridobil moči veljavnega skupnega sporazuma zato, ker ni bil objavljen v Uradnem listu (peti in šesti odstavek 157. člena ZASP, enako določata šesti in sedmi odstavek 44. člena ZKUASP, ki velja in se uporablja od 22. 10. 2016). Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo določilo 153. člena ZASP iz leta 1995, ki je v tretjem odstavku določal, da se lahko s tarifnimi sporazumi med kolektivno organizacijo in uporabniki ali združenji uporabnikov določijo posebne tarife. ZASP je v tretjem odstavku 153. člena res dopuščal določitev posebne tarife z združenji uporabnikov mimo uradno odobrene in objavljene tarife, vendar zgolj v primeru določitve nižje tarife od splošne, za kar pa v obravnavanem primeru, ko Tarifa 1998 vsebuje nižjo tarifo, kot znaša znesek nadomestila po navedenem Memorandumu iz leta 1999 in licenčnih pogodbah, ne gre.
Pritožbena navedba tožeče stranke, ki izpodbija višino honorarja (Tarifa 1998 določa minimalen honorar) kot neprimernega, ni utemeljena, ker se je na podlagi drugega odstavka 156. člena ZASP (sedaj enako določa drugi odstavek 45. člena ZKUASP) štelo, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne, in sicer dokler Svet za avtorsko pravo s pravnomočno odločbo ne odloči drugače. V obravnavani zadevi takšna odločba Sveta za avtorsko pravo ni bila izdana. Morebitni ugovori o nezakonitosti ali neprimernosti tarife tako v redni pravdi niso upoštevni.
STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084959
SZ-1 člen 44, 44/3. SPZ člen 119, 119/6. ZPP člen 454, 454/1.
upravnik - rezervni sklad - uveljavljanje sredstev rezervnega sklada - aktivna procesna legitimacija upravnika za izterjavo vplačil v rezervni sklad - spor majhne vrednosti - načelo neposrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti
V preteklosti neenotna sodna praksa o upravnikovi legitimaciji za uveljavljanje sredstev rezervnega sklada je od izdaje sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 263/2015 usklajena. Aktivna procesna legitimacija upravnika za izterjavo vplačil v rezervni sklad je podana že na podlagi zakona.
pravica do sojenja v razumnem roku – pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – objektivna odgovornost države – čas trajanja postopka – sprejemljiv časoven okvir
Samo dejstvo, da je prišlo v postopku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju do daljšega zastoja, ko se v trinajstih mesecih ni nič zgodilo, ne zadošča za sklep o kršitvi tožnikove pravice do sojenja v razumnem roku. Kot čas trajanja postopka se upošteva trajanje celotnega postopka na vseh stopnjah, ne le posamezni segment. Celoten postopek se je po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje odvijal na šestih stopnjah (trikrat na prvi stopnji in trikrat na pritožbeni stopnji) in je trajal tri leta in pol. Čeprav zadeva na ugotovitev obstoja služnosti v dejanskem in pravnem pogledu ni bila zapletena in kompleksna, je šteti, upoštevajoč, da ni šlo za prednostno zadevo po pravilih sodnega reda, za časovni okvir, ki je sprejemljiv.
vzgojni ukrep - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - strokovna pomoč in nadzorstvo - trajno vplivanje na mladoletnikovo vzgojo, prevzgojo in pravilni razvoj - opozoriti na nepravilnost njegovega ravnanja ter zagotoviti njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj v njegovem dotedanjem okolju s pomočjo kratkih ali trajnejših ukrepov ob ustreznem strokovnem vodenju - prej izrečeni vzgojni ukrep - izbira vzgojnega ukrepa - mladoletniki
Izrečen vzgojni ukrep je še toliko bolj upravičen, ker je mladoletniku zaradi storjenega prekrška (uporaba pirotehničnih sredstev) že bil izrečen vzgojni ukrep ukor, ki pa očitno na mladoletnika ni imel prav nobenega vpliva.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - pogojna obsodba - presoja okoliščin pomembnih za izbiro kazenske sankcije
Pritožbeno sodišče soglaša z izvajanji pritožbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo vseh okoliščin, ki so pomembne za izbiro kazenske sankcije ter v posledici tega neutemeljeno zaključilo, da je pri obdolženki mogoče pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljala kaznivih dejanj, zaradi česar ji je izreklo pogojno obsodbo.
ZIZ člen 53, 53/1, 58, 58/2, 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – narok – pravica do ugovora – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah. Te so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Sprememba zakona pa v ničemer ne vpliva na dejstvo, da zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ, ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnico veljala določba 113. člena ZDR-1), je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.
Tožnik je delavcem pogodbenega izvajalca naročil, naj na tovornjak pod lesene palete zložijo tudi približno 200 kg inox cevi. Tožnik je s tem, ko je poskrbel za odtujitev inox cevi tožene stranke, ne da bi imel dovoljenje tožene stranke za naložitev in odvoz inox cevi naklepoma huje kršil obveznosti iz 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil) in iz 37. člena ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S svojim ravnanjem pa je izpolnil tudi znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 oziroma napeljevanja in sodelovanja pri tatvini po 37. členu KZ-1. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
podaljšanje zadržanja v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda - predlog direktorja - zadržanje brez privolitve
Predlog direktorja socialno varstvenega zavoda po drugem odstavku 77. člena ZDZdr mora vsebovati tudi navedbo razlogov, ki utemeljujejo obstoj pogojev za podaljšanje zadržanega v varovanem oddelku.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - poškodba s strani psa -objektivizacija višine odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Kriteriji za odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ.
Zaupanje je tožeča stranka prikazovala kot vrsto odvisnosti. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je že prvostopenjsko sodišče presodilo pravilno, da je tudi to premalo za to, da bi obstajala odvisnost tožeče stranke. Zgolj čustvena naklonjenost ne predstavlja zadostnih elementov za sklep, da je bila tožeča stranka v tako šibkem in podrejenem položaju, da bi se tega moral zavedati tudi toženec in bi bilo pogodbo mogoče opredeliti kot oderuško in s tem nično.
Pravni posel je zaradi nesorazmerja v ceni sicer lahko neveljaven, toda le, če za pravo vrednost stranka ni vedela in ni morala vedeti. Stranka se mora torej pozanimati, kakšna je pravilna cena. Le če je to storila, se bo lahko sklicevala na nesorazmernost dajatev. Uveljavljala jo bo torej lahko le v primeru upravičene zmote. Zgolj življenje v inozemstvu in pa nepoznavanje pravne ureditve Republike Slovenije pa tudi ni razlog za morebitno neizkušenost. Jasno je, da mora oderuh „izkoristiti“ šibak položaj nasprotne stranke, torej na primer neizkušenost. Izkoristi ga lahko le, če ga pozna in ravna namerno. V posebnih okoliščinah zadošča že oderuhova nedejavnost; vendar mora oderuh zavestno pristati na že ustvarjeno stanje in mora ravnati z namenom pridobitve premoženjske koristi.
Sodišče seveda ni dolžno zaradi zdravstvene nezmožnosti stranke, ki je bila ves čas zastopana po pooblaščencu, preložiti glavne obravnave. Dolžno pa je stranki omogočiti, da se izjavi sama. Te svoje dolžnosti ni kršilo. Če tožeča stranka te pravice ni izkoristila, je to njena stvar in ni še nobena kršitev določb pravdnega postopka.
Očitno je že zakonodajalec presodil, da je sodišče sposobno odločiti, izvedenca katere stroke bo sodišče postavilo, da bo izvedensko delo sploh primeren dokaz za ugotavljanje dejanskega stanja. Naravnost v nasprotju s tem je očitek, da sodišče nima potrebnih strokovnih znanj, da bi lahko samo odločilo, da izvedenec finančne stroke ne more oceniti poslovnega deleža.
Stranka ima v 3 dneh od prejema prepisa pravico do vpogleda v prepis zapisnika in lahko ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa. Nima pa pravice zahtevati, da se ji prepis pošlje; stranka mora priti poslušati zapis torej na sodišče.
Ker je KZ-1 prisilni predpis, pripelje obsodba zaradi goljufije do ugotovitve, da je bilo goljufovo ravnanje, ko je treba preizkusiti njegove civilnopravne posledice, ravnanje v nasprotju s prisilnim predpisom.
Nemogoče je zahtevati odškodnino zaradi prevare, če je hkrati pravni posel še veljaven, ker niti ni bil izpodbit.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017031
ZIZ člen 53, 53/1, 58, 58/2, 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – narok – pravica do ugovora – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah. Te so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Sprememba zakona pa v ničemer ne vpliva na dejstvo, da zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ, ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnika veljala določba 113. člena ZDR-1), je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.
Procesna predpostavka za vsebinsko sojenje v primeru molka organa je poziv stranke pristojnemu organu, da odločbo izda v nadaljnjih sedmih dneh, sicer bo vložena tožba. Takšno dejansko procesno stanje v obravnavani zadevi ni izkazano, zato je tožba, vložena zaradi molka organa tožene stranke, zakonito zavržena.
Pritožba upravičeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je za tri kazniva dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 obdolženemu določilo posamezne kazni petnajst dni zapora za vsako dejanje, pri tem pa ni upoštevalo najnižje splošne mere kazni zapora, določene v 46. členu KZ-1, to je en mesec.