ugovor - trditveno in dokazno breme - odlog izvršbe
Pritrditi je pritožbi, da dolžnik z navedbami, da se je njegova finančna situacija z nadaljevanjem izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi še poslabšala, da si ne more urediti drugega bivališča, da ne more najeti hipotekarnega kredita ter da mu je izvršitelj že zarubil osebno vozilo, ni podal ustreznih trditev o verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v posledici takojšnje izvršbe, saj realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj izvršilnega postopka ne predstavlja škode, ki je varovana z določbo 71. člena ZIZ.
invalidnost I. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju
Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo kvalificiranega delavca. Še vedno pa je zmožen za drugo, fizično lažje delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, saj ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tožniku tako ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da iz tega razloga več ne bi bil zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ92 člen 17, 39. ZPIZ-2 člen 53, 126, 394. ZPIZ-1 člen 394, 394/8.
starostna pokojnina - višina - odmera pokojnine
ZPIZ-1 je v 394. členu zagotavljal varstvo pravic po prejšnjih predpisih za brezposelne zavarovance. Določal je, da zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ali je bil na ta dan nezaposlen brez svoje krivde, ter mu je do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo 5 let starosti in pokojninske dobe ali manj, lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Po določbi 39. člena ZPIZ/92 so bili določeni minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, in sicer starost 63 let in 20 let pokojninske dobe. Tožnik na dan 31. 12. 1999 ni izpolnjeval starostnega pogoja, saj mu je do potrebne starosti 63 let manjkalo več kakor 5 let starosti. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se morala starostna pokojnina odmeriti po ZPIZ/92.
predlog za obnovo postopka - načelo materialne resnice
Tožnik je v vlogi v predsodnem upravnem postopku navedel, da tožena stranka ni razpolagala z dokumenti, ki jih je našel v stari personalni mapi in ki dokazujejo, da je bil plačan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je predlagal, da se to upošteva. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo za tožnika sporno dejansko stanje. Tožnik res ni navedel, da uveljavlja spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe toženca po 183. členu ZPIZ-2, vendar mu pravne podlage tudi ni bilo potrebno navesti oziroma, če bi jo navedel, toženec nanjo ne bi bil vezan. Katero pravno podlago oziroma materialno pravo se uporabi oziroma upošteva pri odločitvi, je stvar upravnega organa. Skladno z načelom materialne resnice (7. člen ZUP) mora tožena stranka dejansko stanje, ki ga je navedel tožnik, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo ali ni jasno, kaj stranka uveljavlja, je potrebno to vprašanje s stranko razčistiti in ji omogočiti, da svoje pravice na čim lažji način uveljavi. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka ni postopala na tak način in ni tožnikovega predloga presodila še po 183. členu ZPIZ-2, o njegovem smiselnem uveljavljanju nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku, pač pa le pogoje za uveljavljanje pravic na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo upravni odločbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
Med strankama je bil sklenjen dogovor o prenosu 10 neizrabljenih dni letnega dopusta za leto 2012 od prejšnjega delodajalca. Tožnica je v letu 2013 izrabila 12 dni letnega dopusta, od tega 2 dneva dopusta za leto 2013. Preostalih 26 dni dopusta za leto 2013 in sorazmernega dela dopusta za leto 2014 (7 dni) ni izrabila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica za izrabo dopusta zaprosila ustno, kot je bilo običajno pri toženi stranki, vendar ji tožena stranka izrabe preostalih 33 dni dopusta za leto 2013 in 2014 ni omogočila. Zato je utemeljeno zaključilo, da tožnici zaradi neizrabe letnega dopusta pripada nadomestilo.
oprostitev plačila sodne takse – predlog za oprostitev plačila sodne takse – občutno zmanjšana sredstva za preživljanje – pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – mesečni dohodek na družinskega člana – ustavna odločba
Ker mesečni dohodek na družinskega člana ne presega dvakratnika minimalnega dohodka, predlagatelj izpolnjuje zakonske pogoje za oprostitev plačila sodne takse v celoti.
Tožnica je na glavni obravnavi podala nasprotno tožbo, pri čemer je sodišče prve stopnje prvotno zadevo obravnavalo pod drugo opravilno številko. V nadaljevanju je sodišče nasprotno tožbo izločilo, pri tem pa ni izvedlo dokazov, ki so bili posredovani v zadevi, ki se je vodila pod drugo opravilno številko. S takšnim načinom vodenja postopka je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija
Tožena stranka se je z dejanskimi okoliščinami, ki se nanašajo na posredovanje napačnih podatkov o kraju dejanskega bivanja tožnika seznanila dne 17. 12. 2014, ko je prejela poročilo detektiva, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015 pa je tožniku vročila dne 15. 1. 2015. Tako so pritožbeni očitki o zamudi 15-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi neutemeljeni in materialnopravno zmotni. Izredno odpoved je tožena stranka tožniku podala znotraj zakonsko predpisanega 30-dnevnega roka (skladno z določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1).
Kršitev obveznosti delovnega razmerja, povezana s potnimi stroški, ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (kar je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi tudi očitala), ki ga stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je toženko s prikrivanjem dejanskih okoliščin glede kraja, s katerega se vozi na delo in z dela, spravil v zmoto oziroma jo zapeljal, da mu je povrnila višje stroške prevoza na delo in z dela, kot bi jih bil upravičen glede na kraj, iz katerega se je dejansko vozil na delo in z dela, kot je pravilno zaključilo sodišču prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo denarno povračilo v višini osmih plač. Pri tem je upoštevalo trajanje njene zaposlitve pri toženi stranki, tj. skoraj 12 let, relativno slabe zaposlitvene možnosti in dejstvo, da po prenehanju delovnega razmerja ni bila upravičena do prejemkov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče denarno povračilo prisodilo v previsokem znesku, neutemeljene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023248
KZ-1 člen 20, 20/2, 34, 54, 54/1, 58, 58/3, 205, 205/1, 295/1-1, 299, 299/1, 299/3. ZKP člen 370, 370/2.
nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine - pogojna obsodba - način izvršitve kaznivega dejanja - predkaznovanost - dejansko stanje - sodba na podlagi priznanja krivde
Uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če je bila sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ni dovoljeno (drugi odstavek 370. člena ZKP).
izločitev dokazov - predobravnavni narok - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni pomen izvedenskega mnenja - kdaj se sodba ne sme opirati na mnenje izvedenca - pravice obdolženca - konkretizacija kršitev - meje preizkusa pritožbe - omejeno število dokazov, ki so predmet izločitve
Odločanje o izločitvi dokazov na predobravnavnem naroku.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trajnejša nelikvidnost – dokazno breme – blokada transakcijskega računa – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – nemožnost unovčenja premoženja
Stranka mora zatrditi in izkazati razloge za nezmožnost unovčenja premoženja zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse. Zgolj gola pritožnikova navedba, da nima premoženja, ki bi ga lahko prodal za plačilo dolžnih sodnih taks, ne da bi pri tem ogrozil svojo dejavnost, ne zadošča.
predlog za obnovo postopka - pravočasnost - seznanitev z odločbo
V konkretnem primeru tožeči stranki odločba Centra za socialno delo ni bila vročena. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo pričetek teka subjektivnega roka od dneva, ko se je tožeča stranka seznanila z vsebino odločbe, to je po zatrjevanju tožeče stranke z dnem 16. 10. 2014. To pa pomeni, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka skladno s četrtim odstavkom 261. člena ZUP v roku enega meseca in torej pravočasno. S tem je izpolnjen pogoj pravočasnosti. Ker določba 267. člena ZUP v okviru formalnega preizkusa predloga za obnovo postopka izrecno določa tudi preizkus njene dovoljenosti in popolnosti in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, bo tožena stranka predlog za obnovo postopka vložila tožeča stranka, preizkusila še v tem obsegu (prvi odstavek 267. člena ZUP). Zato je sodišče prve stopnje izpodbijana upravna akta pravilno odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da je pooblaščenec tožene stranke v dopisu pojasnil, da je tožnici pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje iz krivdnih razlogov, ker je izostala z dela dvakrat brez predhodne obrazložitve, ni koristila dopusta in tudi ni bila v bolniškem staležu. Ta ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni točna, saj iz dopisa izhaja le, da je tožena stranka tožnico obvestila, da obstajajo tehtni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bo tožnici prenehalo (in ne da ji je prenehalo) delovno razmerje iz krivdnih razlogov. Glede na to obstaja nasprotje v tem odločilnem dejstvu med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dopisa in samim tem dopisom. Zato je podana bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotovilo, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena oziroma kdaj ji je bila vročena, je preuranjeno zaključilo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi prenehala veljati zaradi te izredne odpovedi (in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Posledično je preuranjeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Nevročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma prepozno vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delavca ne more imeti pravnih učinkov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 403, 403/3. ZPP člen 339, 339/15. ZDSS-1 člen 62.
telesna okvara - invalidnina - bolezen
Pri tožniku je od 22. 11. 2013 dalje zaradi bolezni podana 30 % telesna okvara. Čeprav nima pravice do invalidnine (ker je telesna okvara posledica bolezni), obstaja pravni interes za ugotovitev višine telesne okvare.
Dolžnost intervenienta je, da navede, v čem je njegova korist oziroma pravni interes, da ena stranka zmaga v pravdi, in dokaže obstoj predpostavk za dopustnost njegove intervencije v pravdi. Pritožnik svojega intervencijskega interesa ni zatrjeval. Navedel je le, da intervenira na strani tožene stranke. Ni navedel, v kakšnem razmerju je do stranke in v čem je njegov intervencijski interes. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo pritožnikove stranske intervencije na strani tožene stranke.
Ker je dejanska pokojninska osnova nižja od najnižje pokojninske osnove, se je invalidska pokojnina tožnici pravilno odmerila od najnižje pokojninske osnove. Tožbeni zahtevek na višjo odmero invalidske pokojnine ni utemeljen.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM0023332
ZFPPIPP člen 131, 132, 390, 390/2. ZJSRS člen 28, 28/3.
vstop novega upnika - zakonska subrogacija - preživninski sklad - prednostna preživninska terjatev - ni prekinitve postopka zaradi začetka stečajnega postopka
Ker se narava terjatve zaradi zakonske subrogracije ni spremenila in še vedno ostaja preživninska terjatev, se v skladu z določbo drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP določila 131. in 132. člena ZFPPIPP v postopku izterjave terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine kot prednostne terjatve ne uporabljajo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za sporno leto upravičen do izplačila nadurnega dela v sporni višini. Pri tem se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec finančne stroke ob upoštevanju podatkov iz potnih nalogov ugotovil, da je tožnik upravičen do plačila za nadurno delo v prisojeni višini. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju stališča iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča navedlo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev 3. člen ZDCOPMD, saj je tožnik vozil osebno in tovorno vozilo, lažje od 3500 kg. Izračuna iz dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec upošteval navedeni zakon, tako sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ampak je upoštevalo prvotni izračun izvedenca, v katerem je kot podlago za izračun uporabil potne naloge.