spor majhne vrednosti - glavna obravnava - zahteva za obravnavo - dokazni predlog - zaslišanje prič
Ker je sodišče prve stopnje imelo dovolj opore v listinskih dokazih, ni bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo, ker tega pravočasno ni predlagala nobena od pravdnih strank. Stranka mora v postopku v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlog npr. zaslišanje priče pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranke v vlogah podajo zgolj dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (zaslišanje strank in prič) se to ne šteje za zahtevo za opravo naroka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov
Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ugotavlja neenako obravnavo, ne ugotavlja pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Tudi če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to še ne bi dokazovalo tudi diskriminacije. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka kršila prepoved povračilnih ukrepov. Sodišče prve stopnje namreč ne ugotavlja, da bi tožnica pomagala žrtvi diskriminacije in da bi bila izpostavljena neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, katerega cilj je uveljavitev prepovedi diskriminacije, kot to določa sedmi odstavek 6. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017073
ZJU člen 3, 3a, 3a/3, 14. Pravilnik o napredovanju delavcev v zdravstvu člen 6. OZ člen 86, 87.
plače javnih uslužbencev - vrnitev preveč izplačane plače - nezakonitost določbe pogodbe o zaposlitvi
Tretji odstavek 3.a člena ZSPJS delavcu neposredno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, ampak določa, da se za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava. ZSPJS delodajalcu nalaga zgolj, da se poskuša z javnim uslužbencem dogovoriti o vračilu preveč izplačane plače, če pa v tem ne uspe, mu zakon nalaga vložitev tožbe za vračilo preveč izplačane plače. Ali bo tožbeni zahtevek utemeljen pa določba 3.a člena ZSPJS prepušča presoji sodišča, upoštevajoč splošna pravila civilnega prava in siceršnjo zakonsko ureditev.
Pri kršitvi tretjega odstavka 3. člena ZSPJS zaradi določitve previsoke plače ne gre za ničnost pogodbene določbe v smislu 86. in 87. člena OZ, ampak za nezakonitost, ki ima za posledico, da se javnemu uslužbencu za naprej v pogodbi o zaposlitvi določi ustrezno nižja plača oziroma, da se mu za naprej dejansko izplačuje plača neposredno na podlagi aktov, ki določajo pravno podlago za določitev plače. Ne nastopijo torej posledice odprave nezakonitega pogodbenega določila za nazaj, kar bi pomenilo tudi obveznost vrnitve preveč izplačane plače, ampak le za naprej. Že zato toženke ne morejo zadeti posledice ničnosti, kot so opredeljene v 87. členu OZ, da bi torej morala na tej podlagi tožeči stranki povrniti presežek plače, ki ga je prejela na podlagi zanjo ugodnejših določb pogodb o zaposlitvi.
Tožnica v predmetni zadevi od tožene stranke zahteva zagotovitev varnega delovnega okolja brez elementov trpinčenja na delovnem mestu, plačilo zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri toženi stranki je bila zaposlena od leta 1991, od 1. 12. 2011 pa je prešla k družbi A. d. o. o., B.. Zatrjuje, da je bila na delovnem mestu od leta 2009 dalje trpinčena s strani zaposlene pri toženi stranki C.C.. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejanja, ki so bila storjena po 1. 12. 2011, ko je tožnica prešla k drugemu delodajalcu. Dejstvo, da od tega datuma dalje tožena stranka ni več delodajalec tožnice, ne pomeni, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožničinega tožbenega zahtevka, kot ga je postavila v tožbi.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vročitev, ki jo je opravil pooblaščeni vročevalec, bila opravljena v skladu z 141. členom ZPP in je veljavna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena 10. 1. 2013, tožnik pa ni uveljavljal notranjega pravnega varstva pri toženi stranki, saj v roku 8 dni od vročitve odpovedi ni vložil zahteve za varstvo pravic na svet tožene stranke. Če bi postopal tako, bi lahko v roku 30 dni od prejema pisne odločitve drugostopenjskega organa zahteval sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker ni postopal tako, temveč je tožbo vložil šele 13. 6. 2013, je sodišče prve stopnje takšno tožbo pravilno zavrglo v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP.
Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik v obravnavanem primeru nima sodnega varstva. Tožnik ne nasprotuje izvedenemu izbirnemu postopku kot neizbrani kandidat. V takšnem primeru ima res le odškodninski zahtevek zaradi kršitve prepovedi diskriminacije po petem odstavku 200. člena ZDR-1. Tožnik v tem sporu meni, da je bil v postopku izbire izbran in da mora tožena stranka realizirati svojo izbiro tako, da z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za zasedbo katerega je bil izbran. Sodišče prve stopnje je zato njegovo tožbo nepravilno zavrglo zaradi odsotnosti sodnega varstva na podlagi 274. člena ZPP. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
V prvem pisnem opozorilu je bilo tožnici očitano, da je v spornem obdobju evidentirala večje število kilometrov od dejansko opravljenih. Njeno ravnanje je tožena stranka opredelila kot škodljivo, ker je tožnica materialno škodovala poslovnim interesom tožene stranke in ji povzročila škodo. Tožnica je storila očitane kršitve, zato je bilo pisno opozorilo utemeljeno.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017216
ZDR člen 184. OZ člen 131, 150, 153, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - padec pri sestopu - soprispevek - višina odškodnine
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila
pri pokrivanju asfalta, naloženega na tovorno vozilo tožene stranke. Tožnik se je povzpel na kamion, pokril asfalt, pri spustu z kamiona pa mu je spodrsnilo in je padel na tla, pri tem pa se je poškodoval. Tožnikovo delo v zvezi s pokrivanjem asfalta na kesonu tovornega vozila je treba presojati kot celoto, torej vzpenjanje na keson, pokrivanje asfalta na njem s ponjavo in spuščanje z višine več kot 3 metre po lestvi, pričvrščeni na stranico kesona, pri čemer na celotno delovno operacijo vpliva tudi dejstvo, da je imel asfalt na kesonu temperaturo nad 180
º
C. Pri opravljanju tega dela se je tožnik poškodoval, res sicer šele pri sestopanju s kesona, a je zdrsnil že s prvega (najvišjega) klina lestve, kar pomeni, da je padel skoraj z višine treh metrov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti. Tožena stranka je podala trditve, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi vihravosti in nepazljivosti tožnika, kar je utemeljevala z načinom pokrivanja asfalta (dejstvom, da tožnik ni pokrival asfalta z rampe oziroma podesta, pač pa je zlezel na keson in ga pokrival na njem). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da bi se „vihravost in nepazljivost“ tožnika izražali v njegovi neprevidni uporabi lestve. Ugotovitve o domnevnem napačnem oprijemu tožnika na lestvi se prvič pojavijo v izvedenskem mnenju izvedenca za varstvo pri delu. Ker pa izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage strank, sodišče prve stopnje tem trditvam ne bi smelo slediti. Glede na to je zmotno uporabilo materialno pravo in je zaključek, da je tožnik prispeval k nastali škodi v deležu 5 % zato, ker je bil premalo skrben pri sestopanju z lestve, nepravilen. Za škodo, ki je nastala tožniku, je v celoti odgovorna tožena stranka.
način izvršitve kazni zapora - odločba o kazenski sankciji - alternativno prestajanje zaporne kazni - oprava dela v splošno korist - primeren način izvršitve kazni - ponavljanje kaznivih dejanj - predkaznovanost - presoja okoliščin - smotrnost izreka nadomestne izvršitve kazni
Obdolženka je, kot pravilno navaja pritožba in kot je razvidno iz podatkov kazenske evidence, že večkrat ponovila kaznivo dejanje zoper premoženje, obravnavana tatvina oblek pa ni bila storjena iz razlogov in v takšnih okoliščinah, da bi utemeljevali izrek alternativnega izvrševanja zaporne kazni
nadurno delo – evidentiranje delovnega časa – dokazno breme
Pritožba utemeljeno navaja, da bi tožena stranka morala voditi ustrezne evidence o prisotnosti oziroma delu svojih zaposlenih. Če je tožničine navedbe o opravljenih nadurah tožena stranka štela za neresnične, bi jih morala argumentirano prerekati. Tožena stranka je bila kot delodajalec skladno z 18. členom ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnice, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. Tožena stranka take evidence nedvomno ni vodila, v spis pa tudi ni vložila drugih ustreznih dokazov, ki bi ovrgli tožničine navedbe o opravljenih nadurah. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice iz tega naslova, saj je očitno (zmotno) menilo, da je dokazno breme na tožnici.
zavrženje tožbe – obstoj delovnega razmerja – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe – pogodba o poslovnem sodelovanju
Sodišče prve stopnje je napačno štelo obvestilo z dne 25. 2. 2016 kot odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju. Tožena stranka z navedenim obvestilom ni enostransko razdrla pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj se je sodelovanje po tej pogodbi nehalo z iztekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Ker pa je to razmerje, za katerega je tožnik kasneje ugotovil, da ima znake delovnega razmerja, prenehalo z iztekom časa t.j. 31. 3. 2016, je tožnik tožbo vložil skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1, in sicer v 30 dneh, ko mu je razmerje, za katerega meni, da ima vse znake delovnega razmerja, prenehalo.
javni uslužbenec – premestitev – učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa
Razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika, da je mogoče s trajno razporeditvijo tožnika zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa na Policijski postaji A.. V pristojnosti delodajalca je, da delo organizira v cilju čim večje uspešnosti oziroma učinkovitosti, v doseganju tega cilja pa lahko javnim uslužbencem naloži opravljanje različnih nalog (ob upoštevanju opisa del in nalog njihovega delovnega mesta), kar pomeni, da se po (začasni ali trajni) premestitvi javnemu uslužbencu lahko dodeljuje tudi druge naloge, ne le tista dela in naloge, katerih opravljanje je bilo temeljni razlog za premestitev javnega uslužbenca (delovne potrebe v smislu prvega odstavka 147. člena oziroma 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU). Zato zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika ni utemeljen.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 26, 183, 183/1, 183/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje – policist – naklep – malomarnost – bistvena kršitev določb postopka – nasprotje v razlogih
Očitek tožniku (policistu) je, da je s tem, ko je v spornem obdobju dajal v promet sredstvo, ki sicer ni dovoljeno na trgu, naklepno kršil določene obveznosti po zakonu, pogodbi o zaposlitvi in Kodeksu policijske etike, ter da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po 183. členu KZ-1. Ta v prvem odstavku določa sankcijo za tistega, ki proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje. Po tretjem odstavku pa je dejanje kaznivo tudi, če je storjeno iz malomarnosti. v tem sporu je posebnega pomena ugotovitev o tem, ali je tožnik očitano ravnanje storil naklepno ali iz malomarnosti (ter iz kakšne malomarnosti) ali pa je krivda celo izključena. Ker so razlogi v izpodbijani sodbi glede tožnikove malomarnosti nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju, je sodišče prve stopnje storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Takšna opredelitev malomarnosti je relevantna le za uporabo 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne tudi za presojo malomarnosti ob uporabi 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede malomarnosti je namreč potrebno upoštevati, da vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost. Pritožba neutemeljeno zmanjšuje pomen okoliščine, da je bil tožnik policist, saj je ravno to posebej pomembna okoliščina za presojo njegove malomarnosti.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom – napake volje – grožnja – nedopustna grožnja
Grožnja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja niso razlogi, ki bi pomenili nedopustno grožnjo (in bi bil z njo povzročen utemeljen strah), ki bi lahko povzročila razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
ZPP člen 80, 81, 81/5, 269, 269/2. ZFPPIPP člen 441, 442, 442/2. ZGD-1 člen 472.
zavrženje tožbe - izbris pravne osebe iz registra - lastnost biti stranka
Z izbrisom iz sodnega registra zaradi pravnomočno zaključenega postopka izbrisa iz registra brez likvidacije, je tožena stranka skladno 441. členom ZFPPIPP izgubila lastnost pravne osebe, s tem pa tudi lastnost biti stranka v postopku. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo pravilno zavrglo (5. odstavek 82. člena ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijski razlog
Tožnik je opravljal identična dela kot drugi skrbniki kupcev, pri čemer je dela skrbnika kupcev izvajal tako za slovenski kot srbski trg, poleg tega pa je bil še prokurist v Srbiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se posamezna opravila delovnega mesta skrbnik kupcev po izvedeni reorganizaciji izvajala centralno, zaradi česar tožnikovo delo v tem delu ni bilo več potrebno, delo priprave izvedbenih in vzdrževalnih pogodb, kot ga je opravljal tožnik, pa je bilo s pripojitvijo ukinjeno. Preostale naloge tožnikovega delovnega mesta so bile prenešene na preostale zaposlene. Navedeno predstavlja utemeljen organizacijski razlog oz. poslovni odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.