pravni interes za pritožbo - nesporna dejstva - pisna oblika kot pogoj veljavnosti - takojšnje grajanje procesne kršitve
Če neko dejstvo med strankama ni sporno, potem zadostuje, da ga sodišče kot takega ugotovi, ne da bi v zvezi s tem še izvajalo dokazni postopek in nesporna dejstva posebej obrazložilo.
začasni zastopnik - nagrada in stroški začasnega zastopnika - nagrada za pregled listin
Sodišče prve stopnje je pritožniku pravilno pojasnilo, da je nagrada za pregled odgovora na pritožbo že vključena v nagradi za pritožbo. Takšna je tudi utrjena sodna praksa, pritožbeno izpostavljanje njene protiustavnosti, brez ustreznega agrumentiranja, pa ne more imeti želene teže. Pregleda odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za samostojno odvetniško storitev, saj je pregled že zajet v nagradi za pritožbo. Poleg tega procesna pravila niti ne predvidevajo t. i. odgovora na odgovor na pritožbo.
V skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem še zlasti navede, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov.
Kot pravilno opozarjajo pritožniki, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni postopalo po zgoraj nakazanih procesnih pravilih ugotavljanja dejanskega stanja, saj še zlasti glede na to, da je obsodilno sodbo oprlo predvsem na izpovedbah S. U., dokazno sploh ni ocenilo oziroma je površno ocenilo ključne personalne in materialne dokaze.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VSM00020208
ZBan-1 člen 61, 66, 66/1, 66/1-4, 66/2, 167, 167/1, 167/2, 173, 173/1, 173/1-1, 177.. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 265, 265/1, 283.. ZPP člen 315, 347, 358, 362, 362/1.. Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (2011) člen 7, 7/1, 10, 10/5.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - dolžnost skrbnega ravnanja - kršitev dolžnosti zvestobe in lojalnosti - konflikt interesov - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - vmesna sodba v odškodninskem sporu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora
Po presoji sodišča druge stopnje za ugotovitev, da konflikt interesa obstoji, ni potrebno dokazovanje zasebnega interesa kot prevladujočega oziroma izključnega, zadostuje že obstoj okoliščin na strani člana uprave, zaradi katerih je ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje. Pri presoji nasprotja interesov se upoštevajo vse okoliščine, ki so neposredno povezane s članom uprave in osebami, ki imajo skupne interese s članom uprave. Med temi okoliščinami, ki jih v razlago nasprotja interesov ponuja že prej naveden Sklep o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 62/2011), so med drugim tudi ekonomske okoliščine. Gotovo ne more biti dvoma o tem, da je posredna kapitalska udeležba tožencev v družbi kreditojemalki predstavljala ekonomsko okoliščino na strani tožencev kot bivših članov uprave. Kot družbeniki v družbi, v katero so vložili tudi nemajhne vsote lastnega denarja (prva toženka 567.517,18 EUR, druga toženka 283.758,90 EUR in tretji toženec 50.075,10 EUR), so imeli z družbo kreditojemalko gotovo skupni interes - uspešnost poslovanja družbe in najmanj kar je, prizadevanje oziroma interes preprečiti njen morebitni propad. Zato če nekdo odobri kredit družbi, v kateri je sam kapitalsko udeležen in je vanjo vložil svoj denar, je pri njegovem odločanju vedno podan nek poseben interes ali vsaj vpliv te okoliščine na odločanje. Zato je v nasprotju z bančnimi pravili, če uprava banke odloča o kreditu družbi, v kateri je sama lastniško udeležena. Prvič zato, ker takšno ravnanje po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni ravnanja v skladu z bančno zakonodajo zapovedanimi najvišjimi etičnimi standardi in drugič zato, ker je ob odločanju o zadevnem kreditu obstajal konflikt interesov. Nespoštovanje bančnih predpisov (66. in 173. člena ZBan-1) prve toženke in tretje toženca kot članov uprave, ki sta o zadevnem kreditu glasovala, čeprav v smeri dolžnostnega ravnanja preprečevanja konflikta interesov tega ne bi smela, predstavlja protipravno ravnanje.
plačilo odvetniških storitev - nagrada za delo odvetnika - mandatna pogodba z odvetnikom - postopek v sporu majhne vrednosti - nedopustni pritožbeni razlogi
Toženka smiselno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišče zmotno uporabilo določila OT pri presoji utemeljenosti tožničinega računa. Ob neizpodbojni dejanski ugotovitvi, da je toženka pri tožnici naročila pregled osnutkov dveh pogodb, je sodišče pravilno ugotovilo, da je vtoževani račun sestavljen v skladu z ustreznimi določili tar. št. 34 in tar. št. 35 OT.
spor majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - kreditna pogodba - dolg - dejansko stanje
Ker toženec svojega dolga niti po izteku pogodbe o odobritvi kredita ni poravnal, je odločitev o utemeljenosti tožničinega zahtevka, ki je banki (na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene s tožencem) plačala škodo, ki je tej nastala iz navedene pogodbe s tožencem, in ki ji je banka odstopila terjatev iz pogodbe, sklenjene s tožencem, pravilna.
spor majhne vrednosti - pogodba - medmrežno povezovanje - elektronska pošta - zastaranje - ugovor zastaranja - nedovoljen pritožbeni razlog
Pravilnost dokaznega zaključka, da je tožnik tožencu poslal račune (v katerih je bil naveden rok plačila), ne more biti predmet pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti. Gre namreč za izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.
Pri vročitvi s t. i. fikcijo po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP dejanski trenutek, ko je bilo sodno pisanje puščeno v poštnem predalčniku, ni odločilen. Vročitev se šteje za opravljeno s potekom 15-dnevnega roka, torej na zadnji dan tega roka, naslednji (16.) dan pa začne teči pritožbeni rok.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00020038
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 22, 24. ZPotK člen 6, 6/2, 7. OZ člen 3, 86. ZPP člen 347, 347/2, 347/4, 347/5.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - valutno tveganje - sklenitvena faza pogodbe - nedobrovernost - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pritožbena obravnava
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka svojo pojasnilno dolžnost opravila ustrezno in pošteno, saj je tožniku odkrito posredovala informacije, na podlagi katerih je lahko sprejel poučeno in preudarno odločitev o tem, kakšno kreditno pogodbo želi skleniti.
Tožnik v svojih navedbah kot ključno izpostavlja, da ga tožena stranka ni seznanila z možnostjo tako velike spremembe v valutnem razmerju CHF/EUR, do kakršne je prišlo po sklenitvi pogodbe. Četudi je bilo za toženo stranko kot strokovnjaka bodoče gibanje tečajev v določeni meri predvidljivo, tožnik ni dokazal, da je ob sklenitvi pogodbe vedela ali bi lahko vedela, da bo prišlo do bistvenega in dolgotrajnega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF, še manj pa, da bi lahko predvidela gospodarsko krizo in njene posledice ter odločitev Švicarske centralne banke, da preneha vzdrževati valutno razmerje CHF/EUR. Ker tožena stranka sprememb, ki so se zgodile po sklenitvi pogodbe, ni mogla predvideti, tožnika o njih ni bila dolžna obvestiti. Svojo pojasnilno dolžnost je izpolnila s tem, da mu je pomen valutnega tveganja predočila v takšnem obsegu in vsebini, da se je zavedal, da je to tveganje realno in lahko občutno vpliva na obseg njegovih pogodbenih obveznosti.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza - dejansko stanje
Po ustaljeni sodni praksi področje ugotavljanja vzročne zveze kot objektivne zveze med storilčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja. S tem, ko pritožba napada presojo sodišča prve stopnje glede vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in nastalo posledico, pri čemer izhaja iz lastne ocene dejstev in okoliščin, ugotovljenih z izvedenimi dokazi, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za navedbe, s katerimi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede ugotovljene krivdne oblike obdolženca pri obeh kaznivih dejanjih, saj tudi v zvezi s krivdo pritožba dejanskim okoliščinam daje drugačen pomen, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
Goli namen graditi še ne zadostuje za zapolnitev pravnega pojma graditelj v smislu 2. točke prvega odstavka 53. člena ZVEtL-1, saj zakon govori o graditelju, ki je na takem zemljišču izvedel gradnjo.
Kot graditelja je treba šteti tudi tistega, ki je od graditelja kupil nepremičnine, na katerih je ta gradil.
Namen odkupne pravice je, da se graditelju omogoči, da od lastnika stavbe odkupi nepremičnino, na kateri je on oziroma njegov pravni prednik izvedel gradnjo in za katero se je v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi ugotovilo, da je v lasti lastnika stavbe. Ni pa postopek za izdajo dopolnilne odločbe namenjen odpravi zatrjevanega prikrajšanja oziroma oškodovanja predlagatelja. V postopku za izdajo dopolnilne odločbe lahko torej sodišče odloča zgolj o ustanovitvi odkupne pravice in ne tudi o morebitnih odškodninskih zahtevkih oziroma zahtevkih iz naslova neupravičene obogatitve.
Delodajalec je dolžan ustrezno organizirati delo, zato tožnica ni ravnala kot skrben gospodar, ko je tožencu za sporni dan odredila vožnjo v tujino, ne da bi se pred tem prepričala, ali si je uspel urediti vsa ustrezna dovoljenja in sicer vozniško dovoljenje za vožnjo po Sloveniji in Evropi, dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje. Tožnica je bila seznanjena s tem, da imajo pri njej zaposleni tuji delavci velike težave pri pridobivanju teh dovoljenj. Tako je tožnica ravnala neodgovorno, ker dela ni ustrezno organizirala, in se pred odreditvijo vožnje tožencu v tujino ni prepričala, ali ima toženec urejena vsa potrebna dovoljenja. Zato toženec ni kršil 31. člen ZDR-1.
razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - razpolagalna nesposobnost - dobra vera - dobroverni pridobitelj - zemljiški dolg
Razpolagalno nesposobnost odsvojitelja (prenosnika) sanira načelo zaupanja v zemljiško knjigo, v kolikor se nanj sklicuje dobroverni pridobitelj. Do okoliščine obstoja predlagateljeve dobre vere (ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo) v času, ko naj bi pridobil pravici iz obeh zemljiških dolgov, pa se sodišče prve stopnje ni (ustrezno obrazloženo) opredelilo.
Čeprav vprašanje dobre vere vsakokratnih zemljiških lastnikov ni nerelevantno, pa je v obravnavani zadevi ključno predvsem, ali je bil v času, ko naj bi pravice iz zemljiških dolgov pridobil, dobroveren predlagatelj.
ZSDP-1 člen 77, 77/1, 78, 78/1.. ZZZDR člen 123, 123/2.. ZUP člen 238.
dodatek za veliko družino
Odločba centra za socialno delo zaradi neupoštevanja dejstva, ki v času odločanja še ni obstajalo, ni nezakonita in tega organ II. stopnje tudi ni mogel ugotoviti.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 241, 241/1, 242, 242/1.. ZJU člen 34, 93.. ZODPol člen 48.. ZNPPol člen 15, 17, 27.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - policist - nedovoljeno dajanje daril
Tožnik je drugemu v zameno, da bi mu uredil pregled in operacijo žene pri zdravniku mimo čakalne vrste, obljubil pomoč pri premestitvi policistke in izvedbo programa varne vožnje za zdravnika. S svojim ravnanjem je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 13. člen pogodbe o zaposlitvi (vestno opravljanje dela), 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj), 33. člen ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 34. člen ZDR-1 (spoštovanje delovnih obveznosti), 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj) in 93. člen ZJU (opravljanje dela v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike). Tožnik je huje kršil tudi 15., 17. in 27. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), v skladu s katerim bi moral tudi zunaj delovnega časa preprečevati nezakonita dejanja ter opravljati druge policijske naloge, če je zaradi nezakonitega dejanja ali splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, zdravje, osebna varnost ali premoženje. Ravnal pa je tudi v nasprotju s 4. členom Pravil policije, ki določa, da mora uslužbenec delo opravljati vestno, strokovno, zakonito, pravočasno, in skladno s pravili policije, kodeksi etike, zakoni in kolektivnimi pogodbami. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnikovo ravnanje ima tudi vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1 (odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tega namreč stori, kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno neupravičeno ugodnost pri pridobitvi ali ohranitvi posla ali druge nedovoljene koristi iz prvega odstavka 241. člena KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00021764
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-3, 63/3.. ZPP člen 243, 254, 254/2.. ZDSS-1 člen 62.
III. kategorija invalidnosti - nejasnosti v izvedenskem mnenju
Čeprav sta na izvedenčevo oceno invalidnosti obe stranki podali pripombe, v katerih je toženec vztrajal pri potrebi po časovni razbremenitvi, tožnik pa pri delovni zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerem dela, pod splošnimi pogoji, je sodišče prve stopnje, zaključilo, da pri tožniku invalidnost ni podana, ker predlagane stvarne razbremenitve na delovnem mestu, na katerem je tožnik zaposlen, niso potrebne. Čeprav toženec ni izrecno predlagal dopolnitve mnenja, tožnik pa je dokazni predlog, da se izvedenca zasliši, umaknil, bi moralo sodišče, ob oceni, da so v izvedenskem mnenju nejasnosti oziroma pomanjkljivosti, že po 2. odstavku 254. člena ZPP, dodatno pa še po 62. členu ZDSS-1, ki sodišču pod določenimi pogoji nalaga celo dolžnost izvedbe dokazov po uradni dolžnosti, te nejasnosti oziroma odprta vprašanja dodatno razčistiti s sodnim izvedencem. Namesto tega pa se je kar samo postavilo v vlogo sodnega izvedenca in ugotavljalo dejstva, za katera nima strokovnega medicinskega znanja.
ZZZ-1 člen 16.. ZDR člen 9.. ZDR-1 člen 11, 11/1.. Direktiva Sveta z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje 91/533/EGS člen 2, 2/2.
Glede na tožničino zatrjevanje, da ni bila v delovnem razmerju, je, upoštevajoč vsebino pogodb o zaposlitvi z veleposlaništvom, na tožnici dokazno breme glede neobstoja delovnega razmerja, česar pa tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokazala. Pritožbeno sodišče se zato strinja z opredelitvijo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za spor v zvezi s transformacijo delovnega razmerja za določen čas pri veleposlaništvu v delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki.
Vrhovno sodišče RS je ob odločanju v podobni zadevi zavzelo stališče, da sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno, da pa ima delavec pravice, ki izhajajo iz opravljanja zahtevnejšega dela.
postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - sprememba odločitve o stikih - otrokovi stiki - pravica do stikov - stiki pod nadzorom - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - otrokova korist
Izvajanje stika pod nadzorom CSD predstavlja močan poseg v pravico starša do stika z otrokom in v otrokovo pravico do stikovanja s staršem, zato mora biti tak poseg utemeljen. Stiki se zato na tak način, v primeru kot je obravnavani, ko je bil nadzor uveden zlasti kot prehodno obdobje, v katerem bi lahko oče in sin po daljši prekinitvi svojo čustveno vez ponovno vzpostavila do te mere, da lahko potem stik samostojno izvajata, ne da bi bil otrok ogrožen, ne morejo izvajati v nedogled. Ker so stiki v tej obliki potekali več kot dve leti, podatki v spisu pa kažejo, da oče otroka ne ogroža in da sta znova vzpostavila medsebojno vez, razlogov za nadaljnje izvajanje stikov pod nadzorom CSD ni.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1.. ZPIZ-1 člen 109, 110, 421.
vdovska pokojnina
Vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 53 let starosti, dopolnila pa je 48 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Po sedmem odstavku 110. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do vdovske pokojnine tudi vdova, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanca, če je do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let; če do zavarovančeve smrti ni dopolnila starost 48 let, dopolnila pa starost 45 let pridobi to pravico, ko dopolni 48 let starosti. Glede na prehodno določbo 421. člena ZPIZ-1 pridobi v letu 2005 vdova, ki ob smrti moža ni imela lastnosti zavarovanca in ni dopolnila starosti 48 let, dopolnila pa je 43 let starosti, pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni starost 48 let.