Pravdno sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo v upravnem postopku, in sicer zaradi načela prirejenosti in vezanosti, ki temelji na učinkih pravnomočnosti izrekov aktov upravnih organov.
dopolnilna sodba - reintegracijski zahtevek - sodna razveza - odločitev o pravdnih stroških - neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela
Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko, sicer transformacija pogodb ne bi bila mogoča. Tožena stranka se je s takšno presojo strinjala, saj zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vložila pritožbe. Ker pa neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu strokovni sodelavec ni bilo ovira, da transformacija pogodb ne bi bila možna, to prav tako ne more predstavljati ovire za priznanje delovnega razmerja za naprej v smislu tožničine reintegracije pri toženi stranki. Neizpolnjevanje pogojev za delo, ki ga je tožnica dejansko opravljala več kot dve leti, na podlagi nezakonitih pogodb o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka pa je takšno delo tožnice dopuščala, četudi ta ni govorila tekoče angleško in nemško, ni okoliščina, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR-1 in zato ne more biti utemeljen razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
ZPP člen 278, 278/1, 278/2, 318. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-4.
pogoji za izdajo zamudne sodbe - obrazloženost odgovora na tožbo - odpoved najemne pogodbe - izpraznitev in izročitev stanovanja - osebni stečaj - vpliv na obseg stečajne mase - pritožbena novota
Toženka sodišču prve stopnje očita formalistično postopanje, ker njenih dveh vlog, ki si nista bili povsem identični, vendar po vsebini enaki, ni upoštevalo kot odgovor na tožbo. Pri odgovoru na tožbo ni bistveno zgolj število izvodov in njihova identičnost, temveč mora biti odgovor tudi vsebinsko obrazložen. Toženka se s svojima vlogama do same tožbe ni opredelila, sodišče je zgolj obvestila, da je v osebnem stečaju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00018811
OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 7, 212.
krivdna odškodninska odgovornost - padec na stopnicah - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - pripravnost ravnanja - poškodovana stopnica - nedokazana pravno relevantna vzročna zveza med opustitvami in škodo - trditveno breme
Tožnikov padec je plod nesrečnega naključja, ki je posledica običajnega rizika, ne pa protipravnega ravnanja zavarovanca toženca.
Sodišče je, kljub ugotovljeni poškodovanosti roba ene od stopnic, zaključilo, da ni moč govoriti o povezavi med poškodovano stopnico in padcem. Te povezave tožniku ni uspelo prepričljivo izkazati. Enako velja tudi glede njegovih zatrjevanj o slabi osvetljenosti stopnišča ter odsotnosti ustreznega oprijemala.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dovoljenost predloga za odložitev
Pritožbeno sodišče presoja pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje v okviru veljavne zakonodaje, ki kot razlog za zavrženje predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja določa, da od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi, še nista minili dve leti. In ker je sodišče prve stopnje skladno s podatki spisa v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo obstoj zakonsko določenega razloga, je povsem utemeljeno na podlagi četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 storilčev predlog zavrglo.
Dejstvo je, da bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, dokončno pa mu je bil zahtevek izpolnjen šele pri plači za mesec februar 2018, zato je tožnik, ki je tožbo umaknil 3. 4. 2018, to umaknil takoj po celotni izpolnitvi zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 158. člena ZPP in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne nastale stroške postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Sodišče je pravilno preverjalo, ali sicer s formalno izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta, ker je prvotožena stranka vedela za svoje slabo poslovanje in izgubo v letu 2016 že tega leta, tako da reorganizacija in posledično ukinitev delovnega mesta niso bile objektivne poslovne potrebe, razlog pa ni bil resničen. Ob tem je sodišče tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka navajala, da je sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta 27. 2. 2017, ob tem pa je v postopku tudi zatrjevala, da sistemizacije ni imela, ker je ni bila dolžna sprejeti. Zato tožena stranka ni dokazala utemeljenosti poslovnega razloga, ki ga je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških - odločanje po sodniku posamezniku
V sklepih z 9. 2. 2018 in 4. 5. 2018 ne gre za odločanje o stroških postopka, pač pa za odločanje o taksni obveznosti, zato ne pride v poštev določilo druge alineje drugega odstavka 366.a člena ZPP, po kateri odloča o pritožbi zoper sklep senat, če gre za odločanje o stroških postopka, če vrednost izpodbijanega dela sklepa presega 800 EUR.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari
O spornem obdobju že pravnomočno razsojeno, kar pomeni, da sodišče nima nobene pravne podlage, da bi o istem obdobju ponovno odločalo. Tožnik ima tako v celoti pokrit bolniški stalež od spornega dne dalje, ne glede kateri datum je zapisan v obrazložitvi izpodbijanih odločb. Glede na navedeno je bilo potrebno tožbo v tem delu na podlagi 274. člena ZPP zavreči.
Ni mogoče slediti stališču pritožbe, da bi bil pogoj ogrožanja izpolnjen šele, v kolikor bi se katera od ogrožajočih situacij uresničila. Grožnja varovanih dobrin obstaja in je resna ter izhaja iz konkretnih dejanj nasprotnega udeleženca, ki predstavljajo nevarnost zanj in za okolico.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - ekonomski razlog
Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljala izključno ekonomski razlog, in sicer da dela, ki ga je opravljala pritožnica zaradi upada poslovanja, ne potrebuje več. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožena stranka morala izvesti reorganizacijo delovnega procesa in ukiniti delovno mesto tožeče stranke. Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati le, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, nima pa sodišče v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca, kar neutemeljeno zatrjuje pritožba.
Tožena stranka je pri odločitvi, kateremu delavcu delovno razmerje preneha, uporabila zakonit kriterij in sicer, katerega delo bo najlažje pogrešila oziroma ga predodelila drugim delavcem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00018809
ZZZDR člen 105, 105/1, 106, 106/1. ZPP člen 408, 408, 411.
začasna odredba v družinskih sporih - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna določitev preživnine - nujnost za preživljanje - ureditev stikov otroka s staršem - otrokova korist - vzdrževanje stikov v korist otroka
V družinskih postopkih z regulacijskimi začasnimi odredbami se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Vsebinski kriterij pri določanju preživnine v začasnih odredbah ni ustrezen življenjski standard, temveč nujno preživljanje. Ker sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni moglo s stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bilo nujno preživljanje mladoletne hčere pravdnih strank ogroženo, je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na določitev začasne preživnine za mladoletno hčer pravdnih strank, zavrnilo.
Stiki mladoletne hčere pravdnih strank z očetom (tudi v G.) so v njeno korist. Mladoletni deklici so v korist, da vzdržuje kontinuirane stike tudi s tistim od staršev, s katerim ne živi, saj ugoden psihofizični razvoj otroka terja stalno prisotnost obeh staršev v življenju otroka. Pri določanju stikov otroka s staršem, s katerim ne živi in njihovega obsega, je glavno merilo največja otrokova korist, kar je sodišče pri določanju stikov upoštevalo, saj je upoštevalo, da z določenimi stiki deklica ne bo iztrgana iz vsakdanjega okolja in se bo po koncu stikov vrnila k materi. Vikend stiki bodo potekali na naslovu v G. enkrat na dva meseca, tako da deklica ne bo preveč obremenjena z vožnjo.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - grajeno javno dobro - ugovor javnega dobra - izpodbojna zakonska domneva - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po predtranzicijskem in tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Ta domneva je izpodbojna: kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik njenega pripadajočega zemljišča, lahko dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1). Občina, na območju katere je stavba, lahko zaradi varovanja javnega interesa v postopku uveljavlja enake zahtevke, kot ostali udeleženci postopka (četrti odstavek 47. člena ZVEtL-1).
Sodišče prve stopnje je glede na to, da je tožnica v sporu uspela na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnice 4. 8. 2017 in 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknila 5. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnica tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka. Pravilno bi moralo sodišče odločiti o stroških na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnica uspela z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnica pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
ZUJIK-UPB1 člen 85, 85/1, 85/2, 85/3, 86.. ZUP-UPB2 člen 7, 7/1, 9.. Uredba o samozaposlenih v kulturi (2010) člen 12.
samozaposleni v kulturi - prispevki za socialno varnost - dohodkovni cenzus - dohodek iz dejavnosti
Po 1. odstavku 7. člena ZUP morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice ter skrbeti, da jih ne uveljavljajo v škodo pravic drugih ali ne v nasprotju z javno koristjo. Če so torej podani pogoji za uveljavitev določene pravice, pa je upravičenec ne uveljavlja, ga je treba na to opozoriti in sočasno tudi na pravne posledice opustitve uveljavljanja določene pravice. Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP pa organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Stranki mora torej biti dana možnost seznanitve z rezultatom ugotovitvenega postopka in izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah.
Po stališču pritožbenega sodišča se za dohodek za izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa za samozaposlene v kulturi, ki imajo dohodek iz dejavnosti, lahko šteje le dohodek iz dejavnosti, od katerega se odšteje zakonsko predpisane dajatve in prejemke iz 3. odstavka 85. člena ZUJIK. Samozaposleni v kulturi s priznano pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna po ZUJIK pravico v tekočem letu uveljavlja med drugim pod pogojem, da mu njegov dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo. Torej, da povprečje dohodkov iz preteklih zadnjih treh let ne presega vsote 12 bruto plač javnih uslužbencev v preteklem koledarskem letu, v obsegu osnovne plače, določene za 35. plačni razred. Po ZUJIK se izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa ugotavlja za vsako tekoče leto, in sicer na podlagi povprečja dohodkov iz preteklih zadnjih treh let. Zakon izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa veže na dohodek upravičenca. Za samozaposlenega v kulturi, ki ima dohodek iz dejavnosti, torej na dohodek iz dejavnosti.
poslovni razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi zoper isto toženo stranko že zavzelo stališče, da je v primeru, če je tožena stranka dejansko le spremenila naziv delovnega mesta, vsebina nalog pa je - čeprav v drugi organizacijski enoti - ostala domala enaka, odpovedni razlog kljub spremenjeni sistematizaciji ne more biti utemeljen.
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vsebina nalog novo ustanovljenega delovnega mesta v pretežnem delu ostala enaka kot na ukinjenem delovnem mestu, ki ga je zasedala tožnica, je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala prenehanja potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi in s tem obstoja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na to, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Po določbi 292. člena ZPP senat lahko med posvetovanjem in glasovanjem sklene, da se končana glavna obravnava začne znova, če je to potrebno, da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna pomembna vprašanja. Ker sklepa o ponovnem odprtju glavne obravnave ni sprejel senat, ki je sprejel odločitev o zaključku glavne obravnave, isti senat pa tudi ni odločal o sami vsebini zadeve, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 3, 6.. ZSV-UPB2 člen 4, 100, 100/1, 100/3.. ZZZDR-UPB1 člen 124.
institucionalno varstvo - polnoletni otrok - preživninska obveznost
Glede na ZZZDR so polnoletni otroci k plačilu storitev institucionalnega varstva za starše zavezani glede na plačilno sposobnost, razen če je podan dejanski stan iz drugega odstavka 124. člena, torej ali je upravičenec polnoletnega otroka preživljal skladno s svojimi sposobnostmi. Odgovor na to vprašanje je pomemben v konkretnem primeru za ugotovitev ali sta tožeči stranki zavezanca za plačilo institucionalnega varstva za svojega očeta kot upravičenca.
pokojninska doba - zavarovalna doba - zavrženje dela tožbe - protipravno ravnanje državnega organa - odškodninska odgovornost države
Odločilno je torej dejstvo, da je bilo o isti dobi s kasneje izdano pravnomočno odločbo že odločeno. Sodišče torej o enakem zahtevku ne more več odločati. Zato je v tem delu skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP tožba utemeljeno zavržena.
V ustaljeni sodni praksi so izoblikovani standardi za presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije ob izdaji posamičnih upravnih aktov. Vsaka zmotna uporaba materialnopravnega predpisa ali kršitev procesnega prava še ne pomeni protipravnosti ravnanja organa. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi tako morale jasno kazati, da je tožena stranka pri izvajanju svoje funkcije odstopila od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njeno ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost.