bistvena kršitev določb postopka - vpogled v javne evidence po uradni dolžnosti - procesna sposobnost
Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z določbo 80. člena in prvega odstavka 274. člena ZPP s tem, ko je po uradni dolžnosti vpogledalo v podatke Ajpes. Po uradni dolžnosti je bilo dolžno preveriti obstoj toženčeve procesne sposobnosti in ali je podana pravna korist tožnika za vloženo tožbo.
S tem, ko je sodišče prve stopnje samo zbralo dokaze o razdaljah med kraji, ki jih je tožnik navajal kot relacijo toženčevega zasledovanja, katerih pa toženec ni prerekal in časovno oddaljenostjo med njimi ter s tem ugotovilo trajanje tožnikovega strahu zaradi toženčevega ravnanja v času deset minut in ne v času petnajst minut, kot je izpovedal tožnik, je ravnalo v toženčevo korist. Toženec se v tem delu pritožuje v lastno škodo, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Dejstvo, da je tožnik prejel plačilo s strani tožene stranke 5. 12. 2017, tožbo pa je v celoti umaknil več kot osem mesecev kasneje, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje, razen soglasje k umiku tožbe.
Pravda zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke ni potrebna, saj je s citiranima sodbama ugotovljena dedna nevrednost pritožnika tudi iz razloga, ker je ponaredil zapustničino oporoko, dedno nevredna oseba pa ne deduje niti na podlagi zakona niti na podlagi oporoke (126. člen ZD). Ponarejena oporoka pa ne more biti podlaga za dedovanje, ker je neveljavna. Le zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pa imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.
Sodišče prve stopnje je štelo da večletna sodna praksa revizijskega sodišča in pravna teorija zagovarjata stališče, da pojem plače v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače vedno pomeni bruto zneske. Takšno stališče pa je za obdobje 1974 do 1979 napačno. V zvezi s tem pritožba pravilno navaja, da je bil bruto sistem obračunavanja plač uveden šele 1. 1. 1991 z uveljavitvijo Zakona o dohodnini, ki je sistemsko uredil obdavčevanje različnih vrst osebnih dohodkov fizičnih oseb z enotno davčno dajatvijo - dohodnino. Pritožbeno sodišče dodaja da je bruto sistem plač poleg ZDoh uvedel tudi Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje. Zaradi primerjave s podatki o neto plačah pa je bila sprejeta tudi Odredba o preračunu bruto osebnih dohodkov. Navedeni predpisi jasno kažejo na to, da je bil splošni sistem v spornem obdobju takšen, da se je s pojmom plača vedno mislila neto plača in je do spremembe sistema iz neto v bruto prišlo šele v letu 1991. Za obdobje po tem v celoti veljajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da pojem plača v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, pomeni bruto zneske.
Dejstvo, da je tožnik prejel plačilo s strani tožene stranke 5. 12. 2017, tožbo pa je v celoti umaknil več kot sedem mesecev kasneje, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z (večkratno delno) izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje, razen soglasje k umiku tožbe.
OZ člen 6, 131. ZVSmuč-1 Zakon o varnosti na smučiščih (2016) člen 7.
odgovornost upravljalca smučišča - nevarno mesto na smučišču
Smučarska površina, kot je bila opisana v dejanskih okoliščinah sodišča prve stopnje (kup snega višine okoli 50 cm), ne predstavlja neprilagojenega mesta na smučišču v smislu določb ZVSmuč.
ZPP člen 286, 286/1, 286/4. OZ člen 131, 131/1, 174, 174/1, 179, 179/1, 180.
odgovornost za škodo na javnih površinah, ki so javno dobro - odgovornost upravljalca javnega dobra - soprispevek oškodovanca - razpravno načelo - prekluzija dejstev in dokazov - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - posebno težka invalidnost - stroški zdravljenja - trajno povečane potrebe
Dolžnost lastnika oziroma upravljalca nepremičnine je, da odvrača vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost za nastanek škode in sprejema ukrepe, potrebne za varno uporabo te površine (ne glede na to, ali je bila klančina objekt vodne infrastrukture ali ne).
Nedopustno ravnanje oziroma opustitev, ki je predpostavka krivdne odškodninske odgovornosti, ni le ravnanje v nasprotju s tistim, kar nalagajo pozitivni predpisi, temveč tudi ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Če ni predpisa, ki bi nalagal neko dolžno ravnanje, se protipravnost presoja po merilu, ali je bilo mogoče predvideti, da bo opustitev dolžnega ravnanja privedla do škodne posledice.
Prva toženka bi lahko pričakovala, da bo kakšen od številnih mimoidočih navedeno relativno položno klančino uporabil tudi za dostop do morja, zato bi morala na primeren način informirati uporabnike, da gre za območje nenaravnega spolzkega spusta v morje, ki je namenjeno za spust plovil v morje, bodisi s postavitvijo opozorilne table, bodisi s fizično preprečitvijo, torej bi jih morala informirati o nevarnosti predmetnega območja, ki je bilo ravno zaradi konstrukcije (položnosti) privlačnejše in zato nevarnejše za dostop v morje.
Oškodovanec je upravičen ne le do povračila potrebnih stroškov zdravljenja, temveč tudi do tistih, ki so v zvezi z zdravljenjem, upoštevaje vse njegove okoliščine, kamor vsekakor sodijo stroški, ki so prvemu tožniku nastali zaradi prilagoditve stanovanja in opreme za potrebe invalida, kot na primer doplačilo za stol za kopalno kad, za terapevtske blazine...
Ker je odločitev o dajatvenem zahtevku odvisna od odločitve o pobotnem ugovoru, je ta kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, s katero je bilo tožencu naloženo plačilo denarne terjatve. Slednja je tako obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo skupaj z izrekom o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ugotovljene kršitve ni mogoče odpraviti z dopolnilno sodbo, saj je izrek sodbe pri ugovoru procesnega pobotanja sicer tričlenski, vendar enoten.
Za fikcijo vročitve je odločilno puščeno obvestilo, ne kuverta s pisanjem.
Obvestilo naslovniku ima v skladu z drugim odstavkom 12. člena Pravilnika oziroma drugim odstavkom 19. člena Pravilnika na zadnji strani natisnjen pravni pouk: "Če pisma v tem roku ne boste prevzeli, bo sodišče štelo, da je vročitev opravljena po poteku tega roka."
ZPP člen 5. OZ člen 131, 148, 353, 353/2, 360, 367, 367/2. ZGD-1 člen 8, 263, 263/4, 515, 515/6. ZFPPIPP člen 42, 43, 44, 442, 442/1, 442/1-2.
sodba presenečenja - izvedba predlaganih dokazov - spregled pravne osebnosti - prenos poslovanja družbe - izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - splošna odškodninska odgovornost - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - odškodninska terjatev za škodo povzročeno s kaznivim dejanjem - vložitev kazenske ovadbe - vložitev obtožnice - pripoznava dolga - odškodninska odgovornost poslovodje
V primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka oziroma ostaja taka, kot je bila obveznost družbe. Spregled je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznosti družbe, za katere sicer po zakonu ne odgovarja. Ker ostaja narava obveznosti po spregledu pravne osebnosti nespremenjena, za njen obstoj in zastaranje veljajo pravila kot za obstoj in zastaranje „temeljne“, „osnovne“ obveznosti družbe.
Zastaranje zahtevka zaradi spregleda pravne osebnosti začne teči, ko: 1) terjatev do družbe dospe v plačilo in 2) se uresniči eden izmed dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti.
dokazovanje z izvedencem - nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo
Ker sodišče samo ne razpolaga s strokovnim znanjem, se je glede na določbo 243. člena ZPP v predmetnem postopku odločilo za izvedbo dokaza z izvedencem. Drugi odstavek 245. člena ZPP določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ta določba je instrukcijske narave in določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci, sodišče pa lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev, kot je storilo tudi v konkretnem primeru. T.R. sicer res ni na seznamu sodnih izvedencev, kot izhaja iz pritožbe, je pa sodni cenilec, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo stroške po Pravilniku o sodnih izvedencih in cenilcih, ki določa enak način in višino nagrade tako za sodne izvedence, kot tudi za sodne cenilce.
Zaradi zvina leve rame ima tožnica trajne posledice, ki se kažejo v 3 % zmanjšani gibljivosti leve rame (v posledici brazgotinastega tkiva v področju leve rame). Da do zmanjšanja življenjske aktivnosti ni prišlo, tako ni mogoče govoriti, dejstvo, da gre za lažje prikrajšanje, pa se je ustrezno odrazilo pri odmeri višine odškodnine.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00022065
OZ člen 154. ZVCP-1 člen 27, 29, 30, 37. ZOZP člen 42m.
odškodninska odgovornost - prometna nesreča, ki jo povzroči voznik neznanega motornega vozila - odgovornost zavarovalnice za škodo, ki jo je povzročilo neznano ali nezavarovano vozilo - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - trčenje motornih vozil - trčenje motorista in avtomobilista - neznani voznik - krivdna odgovornost - prispevek oškodovanca - vzročna zveza - nepravilna vožnja - motorist - določitev deleža odgovornosti - kršitev prometnih predpisov - prekoračitev dovoljene hitrosti - soprispevek oškodovanca - stopnja sokrivde - vmesna sodba
Glede na ugotovljene kršitve prometnih predpisov in način vožnje tožnika je njegova stopnja krivde višja oziroma v razmerju do neznanega voznika enaka (50 %). Ne le voznik neznanega vozila, tudi tožnik je težje kršil cestnoprometno predpise, pri tem pa prekoračitev dovoljene hitrosti pri vožnji z motornim kolesom ni bila zanemarljiva.
procesni pobotni ugovor - pravočasnost ugovora zaradi pobota - pravočasnost vloge, vezane na rok - kršitev načela kontradiktornosti postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravočasno uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka - dokazna listina v tujem jeziku - prekluzija - delna razveljavitev sodbe
Tožena stranka uveljavlja prekluzijo vseh vlog tožeče stranke, vloženih po prvem naroku za glavno obravnavo v delu, kjer se navedbe in dokazni predlogi ne nanašajo na podani pobotni ugovor in bi jih tožeča stranka lahko podala pred prvim narokom za glavno obravnavo. V nadaljevanju pa konkretizira le vlogo, s katero je 21. 2. 2017 predložila sodno overjene prevode ključnih dokaznih listin, ki jih je v svoji dopolnitvi tožbe predložila le v angleškem jeziku, čeprav bi jih tožeča stranka skladno z 286. in 286.a členom ZPP lahko predložila pred prvim narokom za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče je zato obravnavalo navedeni pritožbeni očitek le glede zatrjevane prekluzije predložitve prevodov računov, podanih z dne 21. 2. 2017 prejeto vlogo tožeče stranke.
Tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka ni ugovarjala predloženim dokazom v tujem jeziku. Potem, ko jih je tožeča stranka predložila še v slovenskem jeziku, tudi ni ugovarjala prekluzije, kot jo uveljavlja s pritožbo. Ker pri tem ne gre za kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bi jih morala tožena stranka skladno s 286.b členom ZPP pravočasno uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče jih zato kot prepozno uveljavljanih ni obravnavalo.
ZPP člen 14, 254, 254/2, 254/3. OZ člen 131, 169, 179, 352.
krivdna odškodninska odgovornost - nasilništvo - vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - vezanost civilnega sodišča na ugotovitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti - načelo popolne odškodnine - zastaranje odškodninske terjatve - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - poškodba roke - poškodba zapestja - poseg v čast in dobro ime - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - dokaz z novim izvedencem
Če se toženec z izvedenskima mnenjema ne strinja, to izvedenskima mnenjema ne vzame teže. Toženčeva lastna ocena o izvedenskem mnenju prepričljivosti izvedenskega mnenja ne more izpodbiti. Sklicevanje na izvedenska mnenja iz drugih postopkov, prav tako ne. Če sodišče oceni, da je izvedensko mnenje nejasno, dvomljivo, nepopolno oziroma obstoji utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti odpravi z zaslišanjem izvedenca, če to ni možno pa s postavitvijo novega izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). V obravnavanem primeru tega ni ugotovilo. Nasprotno, izvedenska mnenja obeh izvedencev je v celoti sprejelo. Zakon pa ne določa obveznosti ponavljanja dokazov z novimi izvedenci, če stranka z izvedenskim mnenjem ni zadovoljna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00019422
KZ-1 člen 27, 27/1, 254, 254/3-2. ZKP člen 391.
zatajitev finančnih obveznosti - pomoč - pomagač - kazenska odgovornost - kaznivost udeleženca - dejansko stanje
Res je, da kazenska odgovornost pomagača v razmerju do storjenega ali poskušanega kaznivega dejanja, ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilcev teh dejanj in zanjo zadostuje obstoj kaznivega dejanja. Za kaznivost udeleženca Kazenski zakonik zahteva torej le storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost). Pomoč torej postane kazniva že s tem, ko glavni storilec izvrši kaznivo dejanje in ni potrebno, da je tudi obsojen. Pritožbeno sodišče poudarja, da ni nobenega dvoma, da obdolženi R.M. kaznivega dejanja, katerega je bil obdolžen, sploh ni izvršil iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Navedeni obdolženci pa niso bili pomočniki, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ampak bi lahko bili sostorilci kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti in so obdolženega R.M. le uporabili kot "slamnatega direktorja", ki v bistvu, kot je že bilo obrazloženo, ni imel niti najmanjšega pojma o poslovanju družbe, katere direktor je bil in so bili ostali obdolženci tisti, ki so storili kaznivo dejanje, ki se je očitalo obdolženemu R.M..
vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve - namen začasne odredbe
Registrsko sodišče je po uradni dolžnosti le realiziralo odločbo pravdnega sodišča. V tem je tudi smisel prisilnega zavarovanja terjatve tožeče stranke. Če bi morala čakati na pravnomočnost sklepa o izdani začasni odredbi, bi lahko tožena stranka po seznanitvi s postopkom zavarovanja in do pravnomočnosti sklepa storila ravno to, kar je želela tožeča stranka preprečiti z začasno odredbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00019342
OZ člen 132, 239, 243. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-2, 338/1-3, 355, 355/1.
pogodba o opravljanju računovodskih storitev - poslovna odškodninska odgovornost - kršitev pogodbene obveznosti - pravno priznana škoda - navadna škoda - zmanjšanje premoženja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožeča stranka zatrjuje, da je zaradi kršitve pogodbenih obveznosti prve toženke nekatere svoje upnike poplačala v sorazmerno prevelikem deležu, tako da je ostala brez sredstev za poplačilo stroškov stečajnega postopka ter upnika ZPIZ v skupni višini 35.733,90 EUR. Navedeno nedvomno lahko predstavlja zmanjšanje tožničinega premoženja (stečajne mase) oziroma njeno navadno škodo v smislu 132. člena OZ. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da namen, za katerega bi tožeča stranka sicer porabila ta sredstva, pri presoji nastanka škode niti ni pomemben, pač pa je pomembno le zmanjšanje tožničinega premoženja za ta sredstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00020156
ZFPPIPP člen 9, 34,35, 42, 408, 409, 427, 427/2, 442, 442/1-1. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2, 8/1-3, 8/1-4. ZZ člen 49, 49/2. ZPP člen 286.
uveljavljanje denarne terjatve - različne pravne podlage - spregled pravne osebnosti - predpostavke za uveljavitev spregleda pravne osebnosti - neupravičena obogatitev - začetek postopka osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - odgovornost aktivnega družbenika za obveznosti izbrisane družbe - izbris družbe iz sodnega registra - odgovornost ustanovitelja za obveznosti zavoda - razbremenitev odgovornosti - družbenik - ustanovitelj zavoda - akt o ustanovitvi - vsebina listine - spornost - aktivno ravnanje družbenika - zloraba družbe - zloraba družbe kot pravne osebe za oškodovanje njenih upnikov - izguba - prezadolženost - poslovanje družbe - neposlovanje družbe - vzrok za neizpolnitev - plačilna sposobnost - pravočasne trditve - sprememba trditvene podlage v pritožbenem postopku - nekrivdno navajanje dejstev in dokazov
V skladu z določbo 409. člena ZFPPIPP s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu tega zakona učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu tega zakona drugače določeno. Glede na navedeno je za odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko odločilno, ali je vtoževana terjatev, ki ni terjatev iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja.
Obveznost Zavoda do tožnika, za katero naj bi druga toženka odgovarjala na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti v smislu 8. člena ZGD-1, je po tožbenih trditvah nastala v letu 2011 (torej pred začetkom psotopka osebnega stečaja v letu 2015). Odgovornost družbenika za obveznosti družbe na podlagi 8. člena ZGD-1 sicer lahko oziroma praviloma nastane kasneje kot obveznost družbe. Nastane namreč šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za spregled pravne osebnosti. Ti pa bi bili lahko v konkretnem primeru izpolnjeni najkasneje v letu 2013, ko je bil Zavod izbrisan iz sodnega registra. Podlaga za spregled pravne osebnosti je namreč zloraba pravne osebe, do te pa lahko po naravi stvari pride le v obdobju, ko družba (še) obstaja.
V zvezi z določbo drugega odstavka 49. člena ZZ, po kateri je ustanovitelj odgovoren za obveznosti zavoda, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno, je trditveno in dokazno breme za (delno) razbremenitev odgovornosti za obveznosti zavoda na ustanovitelju in ne na tožniku.
Tudi za uporabo določb o spregledu pravne osebnosti bistveno, ali je prvi toženec osebno odgovorni družbenik. Plačilo terjatve do pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, je namreč mogoče na podlagi spregleda pravne osebnosti zahtevati le od drugih družbenikov in ne od tistih, ki so osebno odgovorni (1. točka prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP).
Prvemu tožencu, ki je šele v ponovljenem sojenju, potem, ko je iz prve pritožbe tožnika (prvič jasno) izhajalo, da odgovornost prvega toženca gradi tudi na določbi 49. člena ZZ, navedel, da v skladu z aktom o ustanovitvi ne odgovarja za obveznosti Zavoda, ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja oziroma mu ni mogoče pripisati krivde za to, da navedenih trditev in dokazov zanje ni ponudil že v prvem sojenju, do prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP), pa čeprav je dolžan kot ustanovitelj Zavoda poznati določbe ZZ in je na ustanovitelju trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti za obveznosti zavoda.
Prvi toženec kot ustanovitelj ni odgovoren za obveznosti Zavoda na podlagi 49. člena ZZ, odgovoren tudi ni po določbi 8. člen ZGD-1.
Spregled pravne osebnosti po 2. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1 je mogoč le, če je poleg zlorabe pravne osebe podano tudi oškodovanje upnikov, zato je v konkretnem primeru odločilno, ali je imelo opisano ravnanje prvega toženca (povzročitev izbrisa Zavoda iz sodnega registra), do katerega je prišlo v letu 2013, za posledico oškodovanje upnikov Zavoda (tožnika), česar pa tožniku ni uspelo dokazati. Tudi niso dokazani pogoji za spregled pravne osebnosti po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1.
Zavod je imel po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe že po izvedbi Festivala Y v letu 2011 izgubo in je bil (pre)zadolžen (na to opozarja tudi sam tožnik v pritožbi), tožnik pa tudi ni zatrjeval in dokazoval, da je Zavod ob izbrisu v letu 2013 sploh še posloval. Glede na ugotovitve, da je imel Zavod v letu 2011 izgubo in je bil prezadolžen ter ob odsotnosti trditev, da je Zavod ob izbrisu sploh še posloval, povzročitve izbrisa Zavoda iz sodnega registra brez likvidacije ni mogoče šteti kot vzrok za neplačilo sporne terjatve tožniku s strani Zavoda oziroma za oškodovanje upnikov (tožnika), saj Zavod (očitno) tudi, če ne bi bil izbrisan, ne bi bil sposoben poravnati sporne obveznosti do tožnika. To, ali je Zavod v letu 2013 posloval, je bistveno, saj v kolikor bi posloval, bi to pomenilo, da obstoji vsaj teoretična možnost, da postane plačilno sposoben, ta možnost pa bi zaradi izbrisa Zavoda dokončno prenehala, vendar pa tožnik trditev v tej smeri ni podal, še manj dokazal.
Dejstvo, da je prvi toženec jamčil s svojim premoženjem za obveznosti Zavoda, ne pomeni, da je bil osebno odgovorni ustanovitelj. V skladu z 49. členom ZZ je namreč odločilna vsebina ustanovitvenega akta Zavoda, iz katere pa, kot že pojasnjeno, izhaja, da ustanovitelji ne odgovarjajo za obveznosti Zavoda.
neobstoj pogodbenega razmerja - neupravičena obogatitev - neverodostojnost priče - trditveno in dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - pisna izjava priče
Sodišče prve stopnje je pravilno razporedilo dokazno breme med pravdni stranki. Pravilno je ugotovilo, da je na tožniku dokazno breme za trditev, da sta s tožencem sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik tožencu posodil 12.000 EUR z datumom vrnitve 15. 1. 2016. Tožnik vsebine zatrjevanega posojilnega razmerja ni izkazal, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje o obstoju posojilne pogodbe odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).