vdovska pokojnina - obnova postopka - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga - novo dejstvo ali nov dokaz
Iz listinskega dokaznega gradiva izhaja, da je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15. 5. 2013, vložen 14. 4. 2017. Torej po preteku triletnega objektivnega roka iz 4. odstavka 263. člena ZUP-a, ki se je iztekel 5. 6. 2016. Uveljavljano izredno pravno sredstvo je že iz tega razloga zakonito zavrženo.
Sicer pa v predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali predlagan nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP-a, ki bi obstajal ob smrti zavarovanca leta 1992. Ni bilo zatrjevano niti dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti. Zdravstvene težave, ki ob izdaji odločbe 15. 5. 2013 niso obstajale, temveč naj bi se pojavile šele po štirih letih, ne predstavljajo novih dejstev, niti medicinski izvidi iz leta 2018 novih dokazov v smislu navedene določbe ZUP. Tovrstna dejstva pravno niso relevantna, saj ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga po navedeni določbi ZUP-a.
Pravda zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke ni potrebna, saj je s citiranima sodbama ugotovljena dedna nevrednost pritožnika tudi iz razloga, ker je ponaredil zapustničino oporoko, dedno nevredna oseba pa ne deduje niti na podlagi zakona niti na podlagi oporoke (126. člen ZD). Ponarejena oporoka pa ne more biti podlaga za dedovanje, ker je neveljavna. Le zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pa imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00020947
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nepazljivost oškodovanca
Tožniku je pri sestopu s komorne ogrevne peči zdrsnilo in si je pri tem poškodoval desno koleno. Delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, to je upravljanje komorne ogrevne peči na višini 70 cm, pri čemer tožnik ni bil izpostavljen vroči površini, na katero bi moral stopiti, ni nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.
Tožnik je toženi stranki očital, da mu ni zagotovila ustrezne osebne varovalne opreme, to je delovnih čevljev z ustreznim podplatom, odpornim na visoke temperature, oziroma mu zaščitnih čevljev, kljub izrabljenosti podplatov, na njegov poziv ni zamenjala. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so imeli varovalni čevlji, ki jih je tožnik nosil na dan škodnega dogodka, izpolnjene zahteve glede protidrsnosti podplata in so predstavljali ustrezno osebno varovalno opremo, je pravilno zaključilo, da očitek o neustreznosti obutve ni utemeljen. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožnikov očitek, da mu tožena stranka na njegov poziv ni zamenjala obrabljenih čevljev, saj za zamenjavo, glede na ugotovitev izvedenke o ustreznosti tožnikovih čevljev, ni bilo potrebe. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev in ocene sodne izvedenke, da je bil najverjetnejši vzrok zdrsa v tožnikovi nezadostni pazljivosti pri sestopu z voza komorne ogrevne peči, pri čemer je tudi natančno in prepričljivo pojasnila mehanizem tožnikovega padca, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je vzrok za nezgodo izključno v tožnikovi nepazljivosti pri sestopu, v zvezi s katerim toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-2, 16, 32, 32/1. ZIZ člen 62. ZPP člen 441.
sodna taksa - sodna taksa za tožbo - nastanek taksne obveznosti za tožbo - taksa glede na vrednost spornega predmeta - trenutek začetka pravdnega postopka kot nadaljevanje izvršilnega postopka - delni umik tožbe - sprememba vrednosti spornega predmeta med postopkom - pravilna odmera sodne takse
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v situacijah, ko se pravdni postopek začne kot nadaljevanje izvršilnega postopka v primeru obrazloženega ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi, treba šteti, da se pravdni postopek začne s pravnomočno razveljavitvijo dovolilnega dela sklepa o izvršbi. V obravnavanem primeru je torej ob začetku pravdnega postopka vrednost spornega predmeta znašala 26.460,00 EUR, tožeča stranka pa je šele po nastopu pravnomočnosti razveljavitvenega sklepa in torej po začetku pravdnega postopka z vlogo tožbo oziroma predlog za izvršbo delno umaknila. Po prvem odstavku 32. člena ZST-1 pa v primeru spremembe vrednosti predmeta med postopkom, ostane podlaga za odmero sodne takse prvotna vrednost. Sodišče prve stopnje je zato pri odmeri zadevne sodne takse pravilno upoštevalo prvotno vrednost spornega predmeta, to je 26.460,00 EUR.
bistvena kršitev določb postopka - vpogled v javne evidence po uradni dolžnosti - procesna sposobnost
Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z določbo 80. člena in prvega odstavka 274. člena ZPP s tem, ko je po uradni dolžnosti vpogledalo v podatke Ajpes. Po uradni dolžnosti je bilo dolžno preveriti obstoj toženčeve procesne sposobnosti in ali je podana pravna korist tožnika za vloženo tožbo.
S tem, ko je sodišče prve stopnje samo zbralo dokaze o razdaljah med kraji, ki jih je tožnik navajal kot relacijo toženčevega zasledovanja, katerih pa toženec ni prerekal in časovno oddaljenostjo med njimi ter s tem ugotovilo trajanje tožnikovega strahu zaradi toženčevega ravnanja v času deset minut in ne v času petnajst minut, kot je izpovedal tožnik, je ravnalo v toženčevo korist. Toženec se v tem delu pritožuje v lastno škodo, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Napačno je stališče pritožbe, da je razveljavljena določba četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 za tožničin primer vendarle uporabljiva, ker da je veljala v času (vročanja) sporne odpovedi oziroma vse do izdaje navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Po 44. členu ZUstS se namreč del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Zato ne drži, da je potrebno brez uporabe določil ZPP o osebnem vročanju ugotoviti pravilno vročitev po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je test sorazmernosti, ki ga je pri svojem odločanju sicer utemeljeno uporabilo, uporabilo nepopolno in zato nepravilno. Ni namreč opravilo presoje nujnosti posega v ustavno zavarovano pravico obdolženca do zasebnosti. Gre za vprašanje, ali je bilo prikrito snemanje telefonskega pogovora med oškodovancem in obdolžencem s strani oškodovanca nujno za zavarovanje oškodovančeve pravice do zasebne lastnine.
ZFPPIPP člen 47, 64, 212, 371, 371/11, 371/11-2. ZIZ člen 71, 71/1, 71/1-1, 74, 74/1, 75, 75/1.
odlog plačila - odlog izvršbe - pravna praznina - posebna razdelitvena masa - uveljavljanje terjatve v tujini
Stečaj pomeni generalno izvršbo nad dolžnikovim premoženjem, v kateri se terjatve dolžnikovih upnikov, ki so v enakem položaju do dolžnika, poplačajo sorazmerno. Čeprav ZFPPIPP nima določb o zadržanju izplačila terjatev upnikom, pa to ne pomeni, da se ta institut izvršilnega prava v zvezi s poplačilom upnikov v stečajnem postopku ne bi smel v nobenem primeru uporabiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da se tudi v zvezi s plačilom upnikov v stečajnem postopku lahko pojavijo okoliščine, ki nakazujejo, da bo morebiti odpadla podlaga za plačilo terjatve upnika. V takem primeru pa plačilo terjatve upnika nima smisla, dokler to vprašanje ni rešeno. Plačilo upnikove terjatve v izvršbi in plačilo upnikove terjatve v stečaju sta si, kar zadeva navedeni dejanski stan, v bistvenih lastnostih vrednostno istovetna. Nobenega razloga ni, da bi v izvršbi dolžnik lahko dosegel odlog plačila, v stečaju pa ne, če so podane podobne oziroma vrednostno enake okoliščine, ki kažejo na možnost, da bo podlaga lahko odpadla. Upoštevaje sklepanje od podobnega na podobno, je sodišče prve stopnje pravila o odlogu izvršbe na predlog dolžnika iz ZIZ pravilno uporabilo za primer, ki v ZFPPIPP ni urejen. Če so izpolnjene predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za odlog izvršbe na predlog dolžnika, se zato tudi v stečajnem postopku poplačilo terjatve upnika lahko odloži.
invalidska pokojnina - duševna bolezen - procesna sposobnost - pravdna sposobnost - skrbnik za poseben primer
V obravnavani zadevi so bili podani v zakonu določeni razlogi za izdajo sklepa o postavitvi skrbnika za poseben primer tožniku zaradi njegove pravdne nesposobnosti, ugotovljene s strani sodnega izvedenca - psihiatra. Zato ni mogoče pritrditi mnenju tožnika, da to ni potrebno, ker ima pooblaščenca in sina, ki mu v postopku pred sodiščem pomagata.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknil 6. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tega dela tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 193, 287, 288, 312, 312/2, 314, 318.. ZDR-1 člen 131, 132, 164.. ZDR člen 166.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2004) člen 52, 59.
Pravno podlago tega spora predstavljajo zlasti prvi in tretji odstavek 190. člena ter 193. člen OZ. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.
Tudi procesno pobotanje se opravi za nazaj in učinkuje od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti.
Čeprav je ZDR v 166. členu uporabljal izraz "odškodnina", ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že zavzelo stališče in takrat veljavni 166. člen ZDR razlagalo tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja. Ob upoštevanju navedenega stališča niso relevantne pritožbene navedbe tožeče stranke o neobstoju njene krivde.
sorazmerni del starostne pokojnine - zavrženje zahteve stranke - pravnomočno razsojena stvar
Pravna podlaga za rešitev obravnavane zadeve je podana v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP. Po navedeni določbi ZUP-a se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, oziroma je bila izdana zavrnilna odločba pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
Ker je bila tožnikova zahteva za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, ob ponovni zahtevi pa je imel še vedno dopolnjenih le 13 let, 4 mesece in 29 dni zavarovalne dobe, se dejansko stanje zagotovo ni spremenilo. Spremenila se ni niti relevantna pravna podlaga, in sicer 1. odstavek 27. člena ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanec pri starosti 65 let, pridobi pravico do starostne pokojnine, če ima dopolnjenih najmanj 15 let zavarovalne dobe. Z novo zahtevo je bilo pravilno postopano po 129. členu ZUP-a, zato pritožba zoper zavrnilno sodbo ne more biti uspešna.
neuspešen rubež - predlog za ponovni rubež premičnin - rok za predlog za ponovni rubež - ustavitev izvršbe - nadaljevanje izvršbe
Predlog za ponovni rubež, ki ga ZIZ zahteva v tretjem odstavku 88. člena ZIZ, pomeni aktivno ravnanje upnika, ki je pogoj za ponovno opravo rubeža. V primeru, da upnik v situaciji, kot je podana, predloga za ponovni rubež ne poda, nastopi posledica iz tretjega odstavka 88. člena ZIZ, t.j. ustavitev izvršbe, saj predlog za ponovni rubež predstavlja pogoj za nadaljevanje izvršbe.
Glede na navedeno in jasno zakonsko določbo o ustavitvi izvršbe v primeru neaktivnosti upnika so neupoštevne tudi pritožbene navedbe upnika, da bi se izvršiteljica lahko odločila na nasilni vstop, če bi pridobila dovoljenje sodišča in glede obročnega plačila terjatve, saj tudi odlog izvršbe ne vpliva na tek zakonskih rokov, ki so prekluzivni in nepodaljšljivi.
Dejstvo, da je tožnik prejel plačilo s strani tožene stranke 5. 12. 2017, tožbo pa je v celoti umaknil več kot sedem mesecev kasneje, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z (večkratno delno) izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje, razen soglasje k umiku tožbe.
Sodišče prve stopnje je štelo da večletna sodna praksa revizijskega sodišča in pravna teorija zagovarjata stališče, da pojem plače v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače vedno pomeni bruto zneske. Takšno stališče pa je za obdobje 1974 do 1979 napačno. V zvezi s tem pritožba pravilno navaja, da je bil bruto sistem obračunavanja plač uveden šele 1. 1. 1991 z uveljavitvijo Zakona o dohodnini, ki je sistemsko uredil obdavčevanje različnih vrst osebnih dohodkov fizičnih oseb z enotno davčno dajatvijo - dohodnino. Pritožbeno sodišče dodaja da je bruto sistem plač poleg ZDoh uvedel tudi Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje. Zaradi primerjave s podatki o neto plačah pa je bila sprejeta tudi Odredba o preračunu bruto osebnih dohodkov. Navedeni predpisi jasno kažejo na to, da je bil splošni sistem v spornem obdobju takšen, da se je s pojmom plača vedno mislila neto plača in je do spremembe sistema iz neto v bruto prišlo šele v letu 1991. Za obdobje po tem v celoti veljajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da pojem plača v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, pomeni bruto zneske.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00019357
ZPP člen 286, 309a. OZ člen 190, 198.
uporabnina in uporaba solastne stvari - souporaba nepremičnine - privolitev v prikrajšanje - očitek pristranskosti pristojnega sodišča - sodna praksa - pravočasnost trditev
Ob upoštevanju, da tožnica torej ni konkretizirano predlagala načina souporabe nepremičnine, hkrati pa je zahtevala neomejen dostop do nepremičnine in izročitev ključev, pri čemer gre za enostnanovanjsko hišo, v kateri živi toženka in njen prijatelj, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da s tem ko toženka tožnici ni izročila ključev od nepremičnine, tožnici ni kršila njene pravice souporabe. Toženka se sicer ni izrecno sklicevala na pravico do zasebnosti, trdila pa je, da glede izročitve ključev tožnici ne vidi potrebe. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da toženka tožnici ključev ni bila dolžna izročiti tudi zato, ker je potrebno upoštevati pravico do zasebnosti tako toženke kot njenega prijatelja, ki oba v sporni nepremičnini bivata. S tem sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage, saj gre le za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Iz trditev toženke namreč izhaja, da zgolj ključev tožnici ne želi izročiti, glede zahteve po souporabi pa je že navedeno, da tožnica takšne svoje zahteve ni konkretizirala.
institucionalno varstvo - preživninska obveznost - polnoletni otrok
Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen če sami iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka, kot izhaja iz 124. člena ZZZDR. Pomeni, da polnoletni otroci do katerih starši iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje zanje niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva. Brezposelnost enega od staršev, zaradi katere nima, oziroma ni imel niti sredstev za lastno preživljanje, sicer lahko predstavlja upravičeni razlog v smislu 124. člena ZZZDR za neizpolnjevanje preživninskih obveznosti, vendar ne v primeru, da se ne zaposli, oziroma dela le priložnostno, čeprav je za delo zmožen, da bi ga našel in tudi opravljal, prav zato, da ni treba plačevati preživninske obveznosti, in tudi sicer z otrokom nima niti stikov niti starševskega odnosa.
predlog za oprostitev ali obročno plačilo sodnih taks - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - relevantni podatki - poziv za dopolnitev predloga za taksno oprostitev
Po oceni sodišča druge stopnje tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da njen predlog ob vložitvi ni bil sposoben vsebinske obravnave, saj ni vseboval vseh predpisanih podatkov in izjav. Gre za (celovite) podatke in (izjave) o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju stranke iz prvega odstavka 12b. člena ZST-1, na podlagi katerih je mogoče vsebinsko adekvatno odločiti o predlogu. K pozivu stranki, da predlog, ki ne vsebuje vseh predpisanih podatkov in izjav, dopolni, torej k ravnanju v skladu s pravili o nepopolnih vlogah, je sodišče v postopku odločanju o predlaganem odlogu plačila sodne takse zavezano po določbi tretjega odstavka 12. člena ZST-1, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Ker tožena stranka v skladu s 212. členom ZPP v svojem predlogu ni navedla vseh podatkov in ni predložila vseh dokazov v prid utemeljenosti predlaganega odloga plačila sodne takse, sodišče prve stopnje pa je k dopolnitvi predloga v skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 ni pozvalo, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek.
Rok za vložitev pritožbe je začel teči prvi dan po fiktivni vročitvi, torej 12. 10. 2018 in se je iztekel v petek 26. 10. 2018. Tožnica pa je šele dne 29. 10. 2018 priporočeno oddala poštno pošiljko (pritožbo), ki jo je naslovila na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba, ki je bila priporočeno oddana na pošto 29. 10. 2018, je bila torej vložena po izteku 15-dnevnega roka, torej prepozno. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega in drugega odstavka 343. člena ZPP utemeljeno pritožbo kot prepozno vloženo zavrglo.
Uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker bi naj prvostopno sodišče poseglo v pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj, kot jih je obdolžencu in odgovorni pravni osebi glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, očitalo državno tožilstvo in sicer tako, da je obtožbo spremenilo v škodo obdolženih.