Določbe 74., 75. ter 76. člena ZVPot so bile dne 21. 10. 2017, ko je stopil v veljavo ZKolT, razveljavljene in so se uporabljale še šest mesecev od uveljavitve citiranega zakona. ZKolT, ki razveljavlja določbo 74. člena ZVPot, ne vsebuje prehodnih določb glede postopkov, ki so bili ob uveljavitvi zakona že začeti po 74. členu ZVPot in se po izteku šestmesečnega roka po uveljavitvi ZKolT uporabljajo procesne določbe novega zakona tudi v prej začetih postopkih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00019176
ZDZdr člen 51, 71, 71/7, 78.
predlog za odpust iz socialnovarstvenega zavoda - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - stroški postopka - stroški izvedenca
Pravna narava razmerij v postopkih zadržanja na zdravljenju na oddelkih pod posebnim nadzorom onemogoča brezpogojno uporabo pravil o povrnitvi stroškov postopka, kjer velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev, kriterij uspeha. Smisel 51. člena ZDZdr ne more biti le uspeh v postopku. Iz citiranega določila smiselno izhaja, naj v primeru, če je oseba sprejeta na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom stroške postopka krije država. Torej tudi v primeru (kot je obravnavani), ko je bil zavrnjen predlog za odpust osebe (ki tako ostaja na zdravljenju) in oseba nima premoženja ter sredstev za preživljanje (v obravnavanem primeru ji je bila odobrena BPP) stroške krije država. Saj je v nasprotnemu primeru oseba, zadržana na zdravljenju in brez premoženja ter sredstev za preživljanje, onemogočena pri uveljavljanju svoje pravice predlagati odpust z zdravljenja, ki je zaradi izvedbe dokaza z izvedencem redno povezan s stroški.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00019742
ZIZ člen 29b, 29b/1, 36. ZST-1 člen 34, 34/1. ZPP člen 116, 116/1, 120, 120/1.
izvršilni postopek - vrnitev v prejšnje stopnje - rok za plačilo sodne takse - zamuda roka - zamuda roka za plačilo sodne takse - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 36. člena ZIZ. Le-ta določa, da je vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo tako v izvršilnem postopku ni dopustna. Višje sodišče pritožniku še pojasnjuje, da ne drži njegovo stališče, da je plačilo sodne takse za pritožbo sestavni del pritožbenega postopka. Gre za dve ločeni procesni dejanji. Plačilo sodne takse je le procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o pritožbi v skladu z 29.b členom ZIZ, samo plačilo sodne takse pa ureja ZST-1.
Medtem ko zakoniti dedni delež dedičem, ki pridejo v poštev za dedovanje, pripada po samem zakonu, lahko pa se dedovanju odpovedo, gre nujni dedni delež upravičenim dedičem le, če ga uveljavljajo.
ZIZ-UPB4 člen 24, 208. ZPP-UPB3 člen 339, 339/2, 339/2-8.
razdelitev kupnine od prodane nepremičnine - sprememba upnika med izvršilnim postopkom - kršitev pravice do izjave v postopku
Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi predlog vsebinsko obravnavalo in pravilno ugotovilo, da listina, ki jo je upnik predložil, ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZIZ. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bil vložen zemljiškoknjižni predlog za spremembo imetnika hipoteke. Res je zemljiškoknjižni izpisek javna listina, s katero bi bilo mogoče dokazovati prehod terjatve, vendar take listine upnik v postopku ni predložil. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da v zemljiškoknjižnem postopku velja, da je bil vpis izveden na dan, ko je sodišče prejelo predlog za vpis, vendar dokler vpis ni dokončno dovoljen, lahko govorimo le o pogojnem vpisu. Če sodišče vpisa na koncu ne dovoli, plomba ne dokazuje ničesar. Ker pa vpogled v zemljiško knjigo pokaže, da je bil predlog, na katerega se sklicuje pritožnik, vložen po tem, ko je bil na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnin že vpisan kupec in izbrisane prej obstoječe hipoteke (na neobstoječi hipoteki pa ni mogoče vpisati spremembe imetnika), je jasno, da zgolj s sklicevanjem na vložitev zemljiškoknjižnega predloga za vpis pritožnik ne more izkazati prehoda terjatve.
Kljub veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi lahko delavec v sodnem sporu uveljavlja, da je njegovo dejansko opravljeno delo vredno več od dogovorjenega plačila, vendar pa tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo.
ZPP člen 277, 338, 338/2.. ZDR-1 člen 109, 109/1, 118, 118/2.
zamudna sodba - rok za podajo odpovedi - denarno povračilo - sodna razveza
Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da gre za dejansko vprašanje o tem, kdaj se delodajalec seznani z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Običajno je, da se s temi razlogi seznani takoj, ko ta dejansko nastane, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden v drugem odstavku 85. člena ZDR-1. V primeru, da je med strankama sporno, kdaj se je delodajalec seznanil z odpovednim razlogom, mora sodišče v pravdnem postopku izvesti ustrezne dokaze, pri čemer je dokazno breme o tem vprašanju na delodajalcu.
agrarna skupnost - ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti - denacionalizacija agrarne skupnosti - dedovanje premoženjskih pravic po zpvas - član agrarne skupnosti
Za dedovanje premoženjskih pravic vrnjenih na podlagi 8. člena ZPVAS, se za določitev prevzemnika uporablja ZPVAS. Ker je sodišče na podlagi odločbe upravne enote ugotovilo, da je dedinja članica agrarne skupnosti, je pravilno določilo njo kot prevzemnico. Ostali dediči, pritožniki, drugih dokazov niso ponudili.
odškodninska odgovornost - odgovornost za delavca - odgovornost delodajalca - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom - škoda, ki jo povzroči delavec na delu ali v zvezi z delom - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da se je nesreča zgodila, ko sta tožnik in M. M. (delavec toženke) odvijačevala varnostno cestno ograjo. Pravilno je zaključilo, da je do poškodbe prišlo, ker je ograjo na svojem koncu prvi izpustil tožnik in ne M. M., zato ni podana odgovornost toženke (delodajalca) za delavca po prvem odstavku 147. člena OZ.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - predlog dolžnika za odlog izvršbe - tožba na ugotovitev ničnosti - neveljavnost pravnega posla - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - uvedba kazenskega postopka - kaznivo dejanje goljufije - pogoji za odlog izvršbe - trditveno in dokazno breme
Neposredno izvršljiv notarski zapis namreč po kakovosti ni primerljiv klasičnim izvršilnim naslovom - sodnim odločbam, za katere velja, da zaradi izvedene sodne kontrole in v posledici učinkov pravnomočnosti, ni več dopustno v izvršilnem postopku dvomiti v njihovo pravilnost in zakonitost. Notarski zapis je namreč le zapis pravnega posla v posebni obliki, ki mu ob izpolnjevanju posebnih zakonskih pogojev, daje pravni red pomen izvršilnega naslova (4. člen Zakona o notariatu), medtem ko le-ta lahko vsebuje tudi zapis ničnega pravnega posla ali posamezne obveznosti. Že ureditev, ki dopušča sodno kontrolo v obliki ničnostne pravde, kaže na šibkost in različnost navedenega izvršilnega naslova v razmerju do klasičnih izvršilnih naslovov, zato mora sodišče, pri presoji utemeljenosti odloga izvršbe, navedeno šibkost ustrezno upoštevati pri ovrednotenju upnikovega položaja.
Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-223/17 z dne 21. 6. 2018 namreč ne izhaja, da je odločilnega pomena faza kazenskega postopka v zvezi s terjatvijo, ki se izterjuje v izvršbi. Citirana odločba kot izjemno okoliščino, ki od sodišča terja večjo skrbnost pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe, omenja vzporedni tek kazenskega postopka v zvezi s terjatvijo, ki se v izvršbi izterjuje, in iz nje ne izhaja, da bi moral biti ta kazenski postopek že v določeni fazi, da bi bil pravno relevanten. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pri presoji pogojev za odlog izvršbe kot okoliščino pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je bil zoper upnika pravnomočno začet postopek preiskave, ker je podan utemeljen sum, da je (med drugim tudi) v zvezi z obstojem terjatve, ki se izterjuje v tem izvršilnem postopku, storil kaznivo dejanje goljufije.
ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 224, 224/4. ZFPPIPP člen 121, 121/2.
postopek osebnega stečaja - nedopusten predlog za vrnitev v prejšnje stanje - postopek zaradi insolventnosti - fikcija vročitve - vročilnica - osebna vročitev - javna listina - dejanska vročitev - izpodbojnost domnev - neverodostojnost vročilnice - neresnična dejstva
Pravilno izpolnjeno obvestilo (vročilnica) kot javna listina dokazuje, da je bila vročitev opravljena pravilno. Vročitev s fikcijo ima enake učinke kot dejanska vročitev, zaradi česar pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da „pošte ni prejela“. Vročilnica ustvarja izpodbojno domnevo o tem, kdo in kdaj je prejel sodno pisanje, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini ugotovljena dejstva neresnična.
izločitev dokazov - obrazloženost odredbe - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem
Po ugotovitvah prvega sodišča je šlo v obravnavanem primeru za izdajo odredb proti večim posameznikom (K. K., M.K., K. K., S. F., A. Z.), ki so se po izdaji prve odredbe le še podaljševale (ali razširile) za čas, ki je zakonsko omejen. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ključna presoja obrazložitve nosilne (prve) odredbe, v kateri pa mora tako, kot sicer pravilno opozarja pritožba, biti opravljena sodna kontrola, medtem ko za nadaljnje odredbe, s katerimi se ti ukrepi podaljšujejo (za določen čas) oz. razširjajo (za dodatne telefonske številke istih osumljencev), veljajo nižji standardi obrazložitve in je dovolj, da se v tem primeru te odredbe glede dokaznega standarda navezujejo na nosilne.
Drži sicer, da prvi odstavek člena 214 v času izdaje odredbe ni zahteval ugotovitve utemeljenih razlogov za sum za tak poseg, temveč le obstoj verjetnosti, kar pa ni v nobenem primeru odvezovalo preiskovalnega sodnika, da v tej smeri ne opravi sodne kontrole dokumentacije, ki jo predloži bodisi policija, bodisi državni tožilec.
Za presojo o tem, ali je bila opravljena sodna kontrola, namreč ne zadošča sklicevanje na predhodno izdane odredbe iste sodnice v tej zadevi glede ostalih prikritih ukrepov ( .., .., ..). Prav tako pa je nerazumno in napačno pojasnjevanje zaključkov prvega sodišča glede pomanjkljive obrazložitve s siceršnjim vedenjem preiskovalne sodnice in njeno seznanjenostjo s to konkretno kazensko zadevo. Razlagalno polje sodnika, ki presoja ustreznost izdane sodne odločbe mora temeljiti na predlogu pristojnega organa (ODT), ki ga za vsak primer posebej (ne glede na to, kaj je sicer imel sodnik v zavesti!) presoja glede na obstoječo predloženo dokumentacijo, izhajajoč pri tem iz pravilne pravne podlage.
Ker je torej državni tožilec oblastveni organ, ki neposredno nadzoruje organe odkrivanja, torej policijo, mora obrazložiti izdano odredbo glede izvedbe ukrepa po členu 155 ZKP glede utemeljenega sklepanja, da je konkretna oseba vpletena v izvajanje kriminalne dejavnosti. Za tožilske odredbe, ki jih obramba izloča kot nezakonite, pa ni mogoče sprejeti zaključkov o pomanjkljivi obrazložitvi, kot je ustrezno obrazložilo že prvo sodišče.
Pritožba sicer pravilno povzema, da je US RS s citirano odločbo razveljavilo celotno določbo takrat veljavnega člena 49 ZPol in tudi določbe členom 96 do 107 takrat veljavnega Pravilnika o policijskih pooblastilih z odložnim učinkom enega leta od objave te odločbe, vendar pa je nepravilno njeno naziranje, da je zaradi takšne odločitve bilo v letu 1999 izvajanje tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev, ki ga je izvajala policija po takrat veljavni določbi prvega odstavka člena 49 ZPol že ″a priori″ mogoče označiti za nezakonito. Ključni razlogi, zaradi katerih je bila sprejeta navedena odločitev US pa niso le v stopnji dokaznega standarda, kot to netočno trdi pritožba, temveč primarno v pomanjkljivi določenosti ukrepov po takrat veljavni določbi člena 49 ZPol, ki jo je smela policija uporabiti ob določenih pogojih (zlasti v vprašanju, ali se ukrep sme izvajati z enega mesta ali dinamično), kot neustrezna pa je bila ugotovljena tudi ureditev, ki je omogočala odreditev teh ukrepov glede vseh kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, brez omejitev glede na zagroženo kazen, kot problematičen pa se je izkazal tudi časovni okvir izvajanja teh ukrepov. Ni pa v tej odločbi bila problematizirana stopnja dokaznega standarda. Izrecno je namreč US poudarilo, da je cilj, ki ga je določba člena 49 takrat veljavnega ZPol zasledovala (pregon kaznivih dejanj) brez dvoma bil legitimen, medtem sredstvo za dosego le-tega ni bilo primerno. Zato so kasnejše spremembe ZKP področje izvajanja tajnega delovanja pod nadzorom policije uredile v določbi člena 155.a ZKP selektivno za kazniva dejanja iz četrtega odstavka 149.a ZKP (za t. i. kataloška kazniva dejanja), med katerimi je tudi kaznivo dejanje, ki se v tem postopku očita obtožencu.
preizkus skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom - neustrezno oziroma nezadostno strukturiranje dolžnikove obveznosti - nezadostna trditvena podlaga - informativni dokaz - obračun dolga
Izvršilno sodišče mora opraviti tak preizkus po uradni dolžnosti, tudi če dolžnikov ugovor v tej smeri ni obrazložen, trditveno breme glede ustrezno opredeljenih posameznih obveznosti pa nosi upnik, ki predlaga izvršbo (tretja alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ). Če upnik bremena navedb o odločilnih dejstvih glede izterjevane obveznosti ne zmore, izvršilno sodišče samo teh dejstev ne sme ugotavljati. Obračuni lahko le dopolnjujejo trditve strank, ne morejo pa upnikovih trditev nadomestiti na način, da bi moralo sodišče iz njih sámo izbirati ustrezne trditve, za kar si prizadeva upnik.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 126, 126/1, 128, 128/1, 128/3, 337, 341, 341/7, 341/7-1, 343, 346, 346/1. ZPP člen 346, 346/1.
izklicna cena - javna dražba - razveljavitev dražbe - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - odločanje o pritožbi - nedovoljena pritožba - poplačilo upnikov - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep sprejelo na podlagi 341. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je bila javna dražba izvedena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji z dne 4. 1. 2018 in da je upravitelj prodajno pogodbo sklenil z dražiteljem, ki je na dražbi uspel (1. točka sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP), ter da je vsebina prodajne pogodbe v skladu z določbami 337. do 343. člena ZFPIPP. Po presoji višjega sodišča dolžnik s pritožbenimi navedbami glede „napačnosti in pristranskosti“ javne dražbe ne more uspešno izpodbiti obravnavanega sklepa sodišča prve stopnje. Iz Zapisnika o prvi javni dražbi (p.d.131) ne izhaja, da bi kdorkoli uveljavljal ugovore ali pripombe k postopku javne dražbe.
skupno premoženje zakoncev - stanovanje kot skupno premoženje zakoncev - nastanek skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja - nastanek lastninske pravice na nepremičninah - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - določitev deležev na skupnem premoženju - skupno premoženje kot enotni pojem - napotitev na pravdo
Delež se lahko določa le na skupnem premoženju kot celoti, kar velja tudi v primeru, ko je predmet pravde posamezna stvar, ki sodi v skupno premoženje
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00019145
KZ-1 člen 258, 263, 263/1. ZKP člen 167.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - zakonski znaki - uvedba preiskave - utemeljen sum - ugoditev pritožbi - javni razpis - pravočasnost vloge - javni uslužbenec
V izreku izpodbijanega sklepa opisani dejanji pa imata po presoji pritožbenega sodišča vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 263. člena KZ-1, prav tako pa so le-ti tudi konkretno navedeni.
Izhajajoč iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 je v obravnavani zadevi odločilno le, ali je zasebni tožilec sploh ravnal (objektivni test) in ali je bilo mogoče njegovo ravnanje kot zaznavno spremembo v zunanjem svetu dojeti/oceniti na način, kot izhaja iz objavljenega pisanja, ki ga obdolženi vsaj posredno ni zanikal oziroma nasprotno, ali je pri tem ravnanju šlo za nekaj povsem drugega od zapisanega ter je potem samo pisanje neresnično (vrednostni test).
V tej zadevi ne gre za to, da bi imela tožeča stranka pomanjkljivo strokovno znanje, zaradi česar bi bilo mogoče ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za informativni dokaz. Škoda, ki jo tožeča stranka vtožuje obravnavanem primeru, ne predstavlja tako zapletenega dejanskega vprašanja, ki bi zahtevalo znanje, s katerim tožeča stranka ne razpolaga: trdi namreč, da je pri vseh sklenjenih poslih šlo za osebno, družinsko povezanost z osebami, ki so vodile pogodbene partnerje tožeče stranke in posledično za škodljive, navidezne posle. Izvedenec zatrjevanih osebnih povezav (bodisi sorodstvenih, bodisi prijateljskih) in posledično fiktivnih poslov ne more ugotavljati.