Sodišči prve in druge stopnje bi morali ugotoviti izvorno stanje obsega pripadajočega zemljišča (individualnega in skupnega), ko so revidenti pridobili kogentno akcesorno pravico uporabe na pripadajočem zemljišču stavb, obenem pa to kronološko jasno opredeliti. Celovita pravna presoja zahteva tudi oceno, ali je v obdobju, ko je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, prišlo do spremembe njegovega obsega in kdaj točno se je to zgodilo. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vseh pritožbenih ugovorov revidentov v zvezi z ustreznim upoštevanjem kriterijev po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1, še posebej glede očitkov o (ne)uporabi dinamičnega principa oziroma ustrezne presoje pretekle rabe spornega zemljišča.
Po določbi 34. člena ZNP revizija v nepravdnih postopkih ni bila dovoljena, razen če je zakon določal drugače. V zvezi s postopki za ureditev mej (ki so bili urejeni v štirinajstem poglavju tega zakona) drugačne ureditve ni bilo. Ker je torej v tem postopku revizija po samem zakonu izključena, je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti.
Za sprejem osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji in izdana sodna odločba, ki mora jasno določiti tudi kraj izvrševanja ukrepa.
Sodišče druge stopnje se mora opredeliti do odločilnih pritožbenih navedb, ki niso očitno neutemeljene. Za uresničitev ustavne pravice do poštenega sojenja mora stranka iz obrazložitve spoznati, da se je sodišče s takšnimi pritožbenimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo.