Glede materialne škode je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda lahko pomeni težko popravljivo škodo, poleg tega pa tudi, da gre za upoštevno škodo, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval.
Ker predlagateljica ne pojasni, zakaj so razlogi Upravnega sodišča napačni, je predlog nepopoln.
V predlogu zgolj navede številke zadev Upravnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala, in na kratko opiše odločitev v vsaki od zadev, vendar ne navede pravne ali dejanske primerjave stanja, kot to nalaga četrti odstavek 367.b člena ZPP.
Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da je sporna zakonska ureditev sicer primerna za dosego zasledovanega cilja, saj preprečuje koncentracijo različnih funkcij v eni osebi in s tem zmanjšuje tveganje nastanka nasprotja interesov. Vendar pa za dosego tega cilja ni nujna, saj obstajajo milejši ukrepi, ki bi v manjši meri posegli v pravice pripadnikov italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti, hkrati pa bi še vedno učinkovito preprečevali nastanek nasprotja interesov.
Po presoji Vrhovnega sodišča bi postavitev nujnega oziroma izključnega pogoja, da mora kandidat, ki želi opravljati odvetniški poklic (kot odvetniški kandidat), izpolniti obveznosti, ki so zastarane oziroma so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, pomenila nesorazmeren pogoj.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
Tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ -1 se lahko nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ". Pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zato dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite.
Stranka v postopku s pritožbo lahko opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Vložena pritožba ni dovoljena ne na podlagi specialne ureditve sodnega varstva v 70. členu ZMZ-1, niti na podlagi splošne ureditve pravice do pritožbe v upravnem sporu v 73. členu ZUS-1.
Zakonski znak "namen, da ugrabljenega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi" je v obravnavani zadevi razpoznaven v konkretnem opisu dejanja, z navedbo objektivnih, navzven zaznavnih očitkov. Opisano je, da je bil oškodovanec prisiljen trpeti pretepanje ter lepljenje rok in ust, kot tudi grožnjo z ustrelitvijo, podkrepljeno s strelnim orožjem, naslonjenim na njegovo glavo.
Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema in se odgovornost prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Predaja prosilca se ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa toženke, zato se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.
Del dokaznega predloga ni samo navedba dejstev, ki naj bodo s predlaganim dokazom ugotovljena, pač pa tudi dokazi s podatki, ki sodišču omogočajo identifikacijo, kontakt, pridobitev ali zagotovitev navzočnosti ter nazadnje še izvedbo predlaganega dokaza. Če teh podatkov dokazni predlog ne vsebuje, niti jih ni mogoče kako drugače ugotoviti, nastopi položaj, ko je predlagani dokaz dejansko neizvedljiv.
Sodišče pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist odloča ob celoviti presoji (i) okoliščin, ki so že bile upoštevane v obsodilni sodbi, in (ii) drugih kriterijev iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 ter morebitnih novih okoliščin, ki so se pojavile po pravnomočnosti sodbe.
Iz splošnih pravil o pravnomočnosti sodnih odločb izhaja, da ponovno upoštevanje okoliščin, ki so že bile predmet presoje v pravnomočni sodbi, ne pomeni, da sodišče te okoliščine lahko ugotovi drugače.
ZMZ-1 vsebino pojma "pristojni organ" posebej opredeljuje, in sicer je po 7. točki 2. člena ZMZ-1 to ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite.
Ker se 70. člen ZMZ-1 po določbi prvega odstavka tega člena izrecno nanaša na tožbe zoper odločbe pristojnega organa, to pomeni, da se izjema neomejene možnosti pritožbe iz četrtega odstavka istega člena ne nanaša na organe oziroma postopke, ki ne ustrezajo opredelitvi pristojnega organa iz 7. točke 2. člena ZMZ-1.
Odločbe, ki jih je izdal drug organ (ali celo ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, vendar v postopkih, ki ne pomenijo odločanja o mednarodni zaščiti), niso odločbe po prvem odstavku 70. člena ZMZ-1 in zoper njih ni možna pritožba po četrtem odstavku tega člena.
Obdolženka se v fazi predobravnavnega naroka ni odpovedala zbornemu sojenju, kar je v kazenskem postopku edina zakonsko predpisana faza postopka, kjer se obdolženec, ki krivde ne prizna, lahko odpove zbornemu sojenju. Če tega v fazi predobravnavnega naroka ne stori, se s tem glede na zakonsko predpisano sestavo senata odpove možnosti razpolaganja s pravico do zbornega sojenja. Le ob takšni razlagi je zagotovljeno, da je sestava sodišča skladna z zakonom.
Tudi pri odločanju v postopku, ki se obnovi na podlagi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1, je treba vselej ugotavljati materialno resničnost pravno relevantnih dejstev, čeprav je taka dejstva že ugotavljal drug pristojni organ v svojem upravnem oziroma prekrškovnem postopku in jih je povzel v svojo pravnomočno odločbo.
Predpostavka za vsebinsko odločitev o predlogu za dopustitev revizije je njegova popolnost. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj problemsko osredotočati ter na tako predstavljen problem tudi navezati konkretno, izpodbijano odločitev.