Kadar se materialni kazenski predpis spremeni po pravnomočnosti sodbe, to ne vpliva na morebitno drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega. Neutemeljena je zato trditev zagovornika obdolženega A. A., da sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati, da je bil obdolženec že kaznovan za premoženjsko kaznivo dejanje, ker kaznivo dejanje male tatvine, za katerega je bil v preteklosti spoznan za krivega, sedaj v skladu z Zakonom o nujnih ukrepih za zagotovitev javne varnosti (ZNUZJV) pomeni prekršek.
Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da kadar obdolženec svojo pravico do vložitve predloga za prenos krajevne pristojnosti ne izvršuje v skladu z njenim namenom, temveč jo z vlaganjem bistveno podobnih oziroma identičnih predlogov zlorablja, gre za očitno zlorabo procesnih pravic, ki jo je Vrhovno sodišče - kot tudi vsa druga sodišča - v skladu z določbo 15. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžno onemogočiti.
V izvršilni zadevi je bil na drugi stopnji izdan sklep, s katerim je bilo pravnomočno odločeno, da se zavrne dolžničin predlog za omejitev izvršbe proti pravni osebi oziroma za izvzem predmetov iz izvršbe (po 80. členu ZIZ), ki v prvem odstavku 10. člena ZIZ ni naveden med sklepi, zoper katere je revizija dovoljena.
V skladu s 357.a členom Zakona o pravdnem postopku je mogoče na Vrhovno sodišče vložiti pritožbo (zgolj) zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje. Pritožnika s pritožbama ne izpodbijata takega sklepa, ampak sodbo sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe in potrditvi prvostopenjske sodbe, zato njuni pritožbi nista dovoljeni in ju je Vrhovno sodišče zavrglo.
V obravnavanem primeru tožnika, ki sta fizična in pravna oseba, predmetnih vlog nista vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sama, pri čemer nista niti zatrjevala niti izkazala, da ima prvi tožnik oziroma zakoniti zastopnik druge tožnice opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predlogov za dopustitev revizije zato nimata postulacijske sposobnosti in se posledično takšni vlogi kot nedovoljeni zavržeta.
Vrhovno sodišče glede na razsežnost posega v pravico do pritožbe, relativno majhen obseg procesnih dejanj, ki jih bo moralo opraviti pritožbeno sodišče in dosedanje trajanje postopka, presoja, da v obravnavanem primeru pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehta nad posegom v pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje bi namreč v obravnavanem primeru nedopustno podaljšala že tako predolgo trajajoč pravdni postopek.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je šlo v okoliščinah obravnavane zadeve za zlorabo agencijskega dela, zaradi česar se druga toženka od začetka tožnikove napotitve šteje za njegovega dejanskega delodajalca.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilen materialnopravni zaključek, da tekmovanje "Logična pošast" za šolsko leto 2022/2023, ki je potekalo 20. 5. 2023, v okoliščinah konkretnega primera izpolnjuje pogoj sofinanciranja iz javnih sredstev iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1.
Pozitiven rezultat sistema EURODAC po primerjavi prstnih odtisov, odvzetih v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, predstavlja neposredni dokaz v postopku iz člena 20(5) Uredbe Dublin III. Kot je pravilno navedlo Upravno sodišče, ima tak dokaz na podlagi člena 22(3)(a)(i) Uredbe Dublin III naravo formalnega dokaza, ki določa odgovornost države članice, razen če je ovržen z dokazom o nasprotnem, zato sam po sebi zadostuje za ugotovitev izpolnjenosti pogojev za ponovni sprejem.
Okoliščine, navedene v predlogu, da je pooblaščena oseba etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, na katero se nanaša predlog za zavarovanje, ravno sodnik na sodišču, pred katerim se vodi postopek, in da imenovani sodnik opravlja delo prav na gospodarskem oddelku pristojnega sodišča, ter je kot tak dolžniku tudi pošiljal odpoved pogodbe o upravljanju, predstavlja drug tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera tožnica v zvezi z zahtevkom za plačilo nadurnega dela zadostila pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je šlo v okoliščinah obravnavane zadeve za zlorabo agencijskega dela, zaradi česar se druga toženka od začetka tožnikove napotitve šteje za njegovega dejanskega delodajalca.
Zgolj predvidevanje, da bo v sporu predlagan določen dokaz (npr. zaslišanje zdravnika, ki za sodišče izvaja storitve s področja medicine dela), glede katerega v tožbi tudi ni nobenih trditev, ne more biti razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča
V obravnavani zadevi ne gre za odločitev o glavni stvari (o odškodninskem zahtevku), ampak za (vmesno) odločitev o predlogu za razkritje dokazov ali podatkov, ki so poslovna skrivnost, ki je bila sprejeta tekom pravdnega postopka na podlagi 120. člena ZPOmK-2. To pomeni, da izpodbijani sklep ni sklep, s katerim bi se postopek o samem tožbenem zahtevku (o glavni stvari) pravnomočno končal (tretji odstavek 384. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZPP).
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilen materialnopravni zaključek, da tekmovanja "Matemček", ki je potekalo 26. 11. 2022, "Razvedrilna matematika", ki je potekalo 25. 2. 2023 ter "Logična pošast", ki je potekalo 20. 5. 2023, izpolnjujejo pogoj sofinanciranja iz javnih sredstev iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1.
Spora o pristojnosti v tej fazi postopka še ni, saj Okrajno sodišče v Mariboru svoji pristojnosti doslej (še) ni nasprotovalo. Sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je zadevo odstopilo po njegovi oceni stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, ni mogoče šteti za negativno kompetenčno odločitev o vprašanju, katero od splošnih sodišč (okrajno ali okrožno) je stvarno pristojno za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča namreč odstopa na podlagi 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ni mogoče šteti kot odstopa po prvem odstavku 23. člena ZPP.
Izpodbijani rudarski koncesijski akt pritožniku podeljuje pravico, da pod določenimi pogoji izposluje sklenitev koncesijske pogodbe, na podlagi katere bo lahko izvrševal podeljeno rudarsko pravico. Odprava ali razveljavitev izpodbijanih odločb na podlagi uspeha pritožnika z vloženo tožbo bi tako privedla do ponovnega odločanja toženke o njegovih obveznostih, ki jih bo moral izpolniti pred sklenitvijo koncesijske pogodbe. Prav s tem pa bi bilo pritožniku omogočeno, da doseže cilj, ki je v zanj ugodnejših pogojih za sklenitev koncesijske pogodbe.
Pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni, če (med drugim) zatrjevano tveganje slabe ekonomske situacije pritožnika ne izvira iz dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tudi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja ni resna škoda v smislu ZMZ-1, saj mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.
Župan tožbo vlaga izključno zaradi varstva javnega interesa in zagotavljanja zakonitosti odločitev občinskega sveta. Pri tem ne varuje svojih (osebnih, premoženjskih) pravic, temveč varuje pravni red in preprečuje uveljavitev aktov, ki so v nasprotju z veljavnimi pravnimi normami. Posledično je pojem težko popravljive škode v takšnem sporu nujno treba razlagati v luči tega varstva javnega interesa, saj bi bil v nasprotnem primeru zakonski institut zadržanja nezakonitih aktov občinskega sveta lahko izvotljen, učinkovito sodno varstvo javnega interesa pa onemogočeno. Pri tem pa mora biti izkazana tudi pomembna prizadetost tega javnega interesa, ki mora biti kvalificirana tako, da po vsebini ustrezna standardu težko popravljive škode.
Trditveno breme o nastanku težko popravljive škode je na tožeči stranki, kar pomeni, da se je sodišče pri odločanju dolžno opredeliti le do tistih odločilnih dejstev, s katerimi stranka izrecno utemeljuje potrebo po izdaji začasne odredbe ne pa utemeljenosti tožbe. Pri tem je tudi pomembno, da je začasna odredba pravno sredstvo s povsem drugačno vsebino (ta izhaja iz zahtev 32. člena ZUS-1) in ciljem (gre za nujni ukrep, potreben zaradi zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva), kot ju ima tožba v upravnem sporu (sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave).
Ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki je zajeto z drugo sodbo, praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, temveč bo takšna konstrukcija mogoča samo izjemoma, ko bo med obravnavanimi dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti podana tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti brez hkratnega upoštevanja okoliščin drugega kaznivega dejanja, saj bi vrednotenje relevantnih okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
Za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadoščajo le enak nagib (koristoljubnosti ali oškodovalnost), enakost oziroma istovrstnost kaznivih dejanj ter njihova premoženjska narava, temveč morajo biti okoliščine dejanj v tolikšni meri enake, da je mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca; pregon za kaznivo dejanje pa bo zoper storilca izključen samo, če je bil predhodno že obsojen za isti historični dogodek.