Informacija o pričakovani višini pokojnine oziroma informativni izračun pokojnine ima po ustaljeni sodni praksi izključno informativni značaj in ne ustvarja pravnih posledic za nobeno stranko. Ne gre za posamičen upravni akt, s katerim bi se odločalo o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč za neobvezujoče obvestilo o predvideni višini oziroma datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Informativni izračun višine pokojnine temelji na razpoložljivih podatkih matične evidence, podatkih zavarovanca in predloženih dokazilih, ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato ga ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do pokojnine. Na takšen učinek izračuna je bil tožnik izrecno opozorjen ob posredovanju informativnega izračuna v dopisu z dne 18. 5. 2022.
V zapuščinskem postopku se vrednost nepremičnin ugotavlja na podlagi uradnih podatkov množičnega vrednotenja nepremičnin po GURS, razen če stranke predložijo dokaze, ki izkazujejo drugačno vrednost.
Sodišče prve stopnje je posamezne navedbe opisa kaznivega dejanja presojalo ločeno in od obtožnega predloga zahtevalo dodatno konkretizacijo posameznih dejstev, namesto da bi opis presodilo kot celoto in ocenilo, ali iz njega izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. S tem, ko je zahtevalo še dodatno konkretizacijo dejanskih okoliščin (kdaj se je naslovnik seznanil z vsebino, koliko časa je bila pošiljka zadržana pri obdolžencu, kdaj bi jo bilo mogoče izročiti naslovniku), je preseglo meje materialnega preizkusa obtožnega predloga ter poseglo na področje dokazne presoje.
Ker se tožbeni zahtevek tožnice nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, obravnavani spor teče po določbah postopka o sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP).
Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Iz priloženih izvidov ne izhaja, da je pri tožniku potrebna časovna razbremenitev, potrebne pa so stvarne razbremenitve pri delu, ki glede na pritožbene navedbe niso sporne.
V sodni praksi ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah predlaga zgolj izvedbo dokazov, ki se sicer izvajajo ustno (npr. zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP.
Sodišče je ugotovilo, da so bili Izpolnjeni vsi zakonski pogoji za prisilno hospitalizacijo in uporabo prisilnega ukrepa in da pri uvedbi in vodenju prisilnega zdravljenja tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo. Po ugotovitvi, da ravnanje zdravstvenega osebja ni bilo protipravno, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice tožnice, za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah v celoti pravilno zavrnilo.
Nezadovoljstvo z vsebino izvedeniškega mnenja ni izločitveni razlog za izločitev izvedenca.
Sodišče lahko na podlagi določila tretjega odstavka 13. člena ZST-1 med postopkom sklep o oprostitvi taks razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v predlogu za oprostitev plačila taks navedla neresnične podatke, mora plačati dvakratnik taks, ki jih je bila oproščena (tretji odstavek 13. člena ZST-1).
Sodna praksa je zavzela stališči, da je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na strani predlagatelja in da je treba v primeru, če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev. Vendar pa zavzeti stališči ne pomenita, da lahko sodišče zavrnitev predloga za oprostitev utemelji le z ugotovljeno neresničnostjo podatkov v izjavi.
Materialnopravno je zmotno stališče, da že ugotovljena neresničnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju zadošča za zavrnitev predloga za oprostitev, saj ZST-1 podlage za to ne daje.
Tudi v primeru naknadne razveljavitve sklepa o oprostitvi zaradi neresničnih podatkov, je sodišče dolžno ugotavljati, ali je stranka (dvojno) takso zmožna plačati. Predlog za oprostitev plačila sodne takse je mogoče zavrniti le, če sodišče ugotovi, da s plačilom sodne takse (ob uradoma ugotovljenih podatkih) ne bodo občutno zmanjšana sredstva stranke, s katerimi se preživlja sama in s katerimi preživlja osebe, ki jih je dolžna preživljati.
Podlage za valorizacijo plačanega zneska v konkretnem primeru ni. Po določbi drugega odstavka 168. člena OZ se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. To zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine. Zaradi zagotovitve enake vrednosti je zato treba že plačan znesek odškodnine valorizirati. V konkretnem primeru pa izguba na dohodku ni bila ugotovljena "po cenah na dan izdaje sodbe", ampak višina prikrajšanja temelji na primerjavi plače, ki jo je tožnik prejemal tik pred škodnim dogodkom in bolniškim nadomestilom v času bolniškega staleža. Gre torej za čisto denarno terjatev.
V postopku za vzpostavitev etažne lastnine se ugotavlja le položaj zemljišča, na katerem stavba stoji, ne pa morebitno presežno pripadajoče zemljišče.
Postopka, urejena v ZVEtL-1, imata različen predmet odločanja, različne procesne predpostavke in različne pravne učinke. Zato dejstvo, da teče eden od postopkov po ZVEtL-1, sodišču ne daje podlage, da po uradni dolžnosti in mimo predlogov udeležencev odloča o vprašanjih, ki so predmet drugega postopka.
Na izjavo, ki jo občani dajo policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opirati, enako pa velja za izpovedbo policistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, s čimer se vsebina uradnih zaznamkov v formi izpovedb kriminalistov nedopustno prelije v navidez zakonito procesno gradivo.
Opiranje sodbe na predhodno obtoženčevo izpovedbo kot priče je v nasprotju z jamstvoma pravice do molka in domneve nedolžnosti iz 29. in 27. člena Ustave.
V obravnavani zadevi je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, saj je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivne narave. V tem odnosu je treba premikajoče se motorno vozilo šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ), za katero se domneva, da je vzrok nastali škodi. Objektivno gledano je sicer škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. V določenih primerih pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal. V takih izjemnih primerih lahko ravnanju oškodovanca pripišemo pomen izključnega vzroka nesreče.
Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ker gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari tako spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovancev. Če je oškodovanec sicer ravnal neskrbno, a bi imetnik moral takšno ravnanje pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil posledice njegovega ravnanja, oprostitve odgovornosti ne bo.
V obravnavani zadevi so bili podani pogoji za oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, ker pojav pešca v danih okoliščinah ni bil objektivno pričakovan in zato je podan izključitveni razlog. Neutemeljeno je v zvezi s tem sklicevanje pritožnikov na izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke. Izvedenec C. C. je v mnenju navedel, da pešci na prehitevalnem pasu ne predstavljajo pričakovane ovire ter da zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu v nočnem času pomeni povečano tveganje za spregledanje pešcev, ki bi se nahajali v bližini tako ustavljenega vozila, zato se je voznica ustrezno premaknila na prehitevalni pas. Izvedenec ni nikjer v mnenju navedel, da bi voznica morala pričakovati pešca tudi na prehitevalnem pasu.
Od skrajno skrbnega voznika je bilo pričakovati ravnanje, kot ga je izvedla voznica G. G. v danem primeru, ko je zmanjšala hitrost in se premaknila na prehitevalni pas, da bi se izognila pešcu, ki bi se morebiti znašel na robu odstavnega pasu ali morda že delno na voznem pasu. V dani situaciji pritožbeno sodišče ne vidi nobenega indica, na podlagi katerega bi voznica morala v obzir vzeti tudi možnost, da se bo pešec nahajal na prehitevalnem pasu avtoceste. Tudi pritožnika ga ne ponudita. Zgolj zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu ne predstavlja takšnega indica. Četudi bi si bila avtomobilistka to hipotetično možnost sposobna zamisliti, pa to še ne pomeni, da je bila zavarovanka toženke to dolžna pričakovati in v skladu s tem ravnati. Nepravilnega ravnanja močno vinjenega pešca A. A., ki je v času nesreče hodil po prehitevalnem pasu avtoceste, tudi posebno skrben voznik ni bil dolžan pričakovati.
Že materialnopravni pomen določila prvega odstavka 198. člena Družinskega zakonika predvideva uskladitev v izvršilnem naslovu določene preživnine šele po nastanku izvršilnega naslova. To izhaja iz dikcije, da se "z izvršilnim naslovom določena" preživnina uskladi enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin in sicer se uskladitev opravi v mesecu januarju. Navedeno določilo predvideva usklajevanje preživnine za naprej, ne pa tudi za nazaj, sicer bi "uskladitve" družinsko sodišče moralo upoštevati že pri izdaji izvršilnega naslova.
Če nasprotni udeleženec med pritožbenim postopkom v zvezi s postopkom za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo umre, odločitev o zavrnitvi predloga ne more postati pravnomočna, zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo tretjega odstavka 70. člena ZNP-1 in z njim povezanih stroškovnih posledic. O stroških izvedbe dokaza z izvedenko je v takem primeru treba odločiti ob upoštevanju posebne ureditve iz 55. člena ZNP-1, ki sodišču omogoča, da o končni razdelitvi teh stroškov odloči po prostem preudarku.
Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo številne prepričljive argumente, zaradi katerih ni sledilo navedbam in izpovedbi predlagateljice o nasilju nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico in otroka v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo predloga in pred tem obdobjem.
Zakonski kriterij za dolžnikovo dolžnost povrnitve izvršilnih stroškov upniku je njihova potrebnost za izvršbo, v konkretnem primeru pa je ta pogoj izpolnjen. Dolžnik namreč v pritožbi sam navaja, da je glavnico poravnal na podlagi sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je bil izvršilni predlog potreben, da je dolžnika prisilil k izpolnitvi zapadlega dolga. Kljub opominu, ki ga sicer upnik dolžniku pred vložitvijo izvršilnega predloga niti ni bil dolžan pošiljati, saj je bil rok za izpolnitev določen in opomin ni procesna predpostavka za vložitev predloga za izvršbo, namreč dolžnik prej dolga ni prostovoljno poravnal. S tem, ko je sodišče prve stopnje upniku priznalo stroške, tako ni ravnalo v nasprotju s sodno prakso in načelom sorazmernosti, kot očita dolžnik.
V konkretnem postopku prisilne poravnave iz podatkov spisa izhaja, da je bil upniški odbor konstituiran. Njegova naloga je bila, da zahtevo sodišča za podajo soglasja po četrtem odstavku 182. člena ZFPPIPP obravnava ter da v primeru, če se z zahtevo ne strinja, to pravočasno sporoči sodišču. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi upniški odbor zavrnil izdajo soglasja, ampak le, da ni bila dosežena sklepčnost, zato niso bili izpolnjeni pogoji za sprejem odločitve.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno štelo, da upniški odbor ni soglašal s podaljšanjem roka in zato roka za vložitev zahteve za dovolitev spremembe NFP ni bilo mogoče podaljšati. Pravilna posledica ugotovljene nesklepčnosti upniškega odbora je, da upniški odbor odločitve o soglasju ni sprejel, v tem primeru pa je treba uporabiti določbo četrtega odstavka 88. člena ZFPPIPP.
Pritožba zmotno enači obstoj socialnih okoliščin z opravičljivostjo neizpolnjevanja vseh drugih obveznosti, ki jih je imel obsojenec v okviru izvrševanja dela v splošno korist.
Zagovornik obdolženke graja odločitev sodišča prve stopnje glede naložitve plačila krivdnih stroškov obdolženki z navedbami, da slednja objektivno ni mogla prevzemati sodne pošte, niti komunicirati s sodiščem, saj je bila tedaj v izjemno težkem življenjskem položaju.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje obdolženki naložilo plačilo stroškov pooblaščenega vročevalca, ki je obdolženki vročil sodno pisanje. Slednja namreč dgp. obtožnice s pravnimi pouki, poslanega po pošti, kljub temu da je bila o sodni pošiljki na naslovu prijavljenega prebivališča (ki je bil enak naslovu za vročanje, ki ga je obdolženka navedla pred sodiščem) obveščena, ni prevzela.