Odmera odškodnine zato ne more odraziti le individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so med predlagateljem in družbenikom res sporna dejstva, s katerimi se utemeljuje obstoj izključitvenih razlogov in na podlagi katerih je bil sprejet sklep o izključitvi družbenika. Ker pa se družbenik, ki meni, da je bil neutemeljeno izključen iz družbe, lahko brani z izpodbijanjem sklepa skupščine, niso podani pogoji za prekinitev postopka do odločitve v postopkih, ki jih omenja pritožnik.
ZFPPIPP posebne pritožbe na potek dražbe ne predvideva. Enako stališče velja tudi glede poteka dražbe v izvršilnih postopkih. Pravica do samostojne pritožbe vseh potencialnih udeležencev dražbe bi predstavljala zastoj v postopku in negativno vplivala na potek in hitrost stečajnega postopka ter bila s tem v nasprotju z načelom hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Pritožbeno sklicevanje na kršitev pravil postopka prodaje premoženja stečajnega dolžnika v zvezi z načelom zagotovitve za upnike najugodnejših pogojev prodaje (47. člen ZFPPIPP) ni utemeljeno, saj so za uresničevanje tega načela predvidena pravna sredstva upnikov v postopku prodaje (344. člen ZFPPIPP), kar pritožnica ni.
Pritožnica z zavrženo pritožbo ni izpodbijala sklepa sodišča prve stopnje, temveč upraviteljevo vodenje javne dražbe, kar ne pomeni odločitve o zadevi, o kateri odloča sodišče s sklepom. Njena pritožba zoper vodenje dražbe ni dovoljena.
Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic.
Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati.
Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato kršitev prepovedi ne bis in idem ni podana.
Znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za ustavitev in neizročitev vozniškega dovoljenja), za katere je bila obdolžencu v prekrškovnem postopku izrečena globa, zaradi česar že prvi pogoj za vštetje globe v kazen ni izpolnjen.
Pritožbeno polemiziranje o konfliktni in čustveni reakciji ter neobstoju "določene stopnje načrtovanja ali vsaj nadaljnjega ravnanja" se glede na že obrazloženo izkaže za odvečno. In to še zlasti zato, ker pri presoji resnosti grožnje ni pomembno, ali je obdolženka grožnje tudi nameravala uresničiti, saj je (kaznivo) dejanje dokončano že, ko storilec izreče resno grožnjo in se drugi (posredno ali neposredno) z njo seznani ter pri njem ustvari občutek osebne ogroženosti in prestrašenosti. Ob tem pa se objektivna uresničljivost grožnje presoja glede na to, kako jo je oškodovancu oziroma tretji osebi, kot v obravnavani zadevi, prikazovala obdolženka in ne glede na obdolženkino dejansko zmožnost (oziroma realno namero) njene uresničitve.
Glede dokaznega standarda pri ugotavljanju premoženjske koristi, ko ta ni del opisa kaznivega dejanja, po stališču pravne teorije zadošča že uporaba civilnopravnega dokaznega standarda - standarda pretežne verjetnosti.
Toženka je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse za pritožbeni postopek, ker pa sodne takse ni plačala pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo pritožbo za umaknjeno. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da pravno podlago za to predstavlja tretji odstavek 105.a člena ZPP, ki določa pravne posledice domneve umika pritožbe, in ne tretji odstavek 188. člena ZPP, ki ureja posledice umika tožbe, tj. ustavitev postopka. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za vodenje pritožbenega postopka, zato se v primeru domneve umika pritožbe zgolj ugotovi, da se pritožba šteje umaknjeno, brez ustavitve postopka.
Neutemeljene so pritožbene trditve o zgolj formalno pravnomočnih upravnih in sodnih odločbah. Da gre za materialno pravnomočno odločbo potrjuje dejstvo, da je bila tožniku ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti priznana tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlagi katere se mu izplačuje dajatev. Za ponovno presojo ustreznosti sestave invalidske komisije v predsodnem postopku ni pravne podlage. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti, bi lahko tožnik ob primerni skrbnosti izpodbijal z rednim pravnim sredstvom, ne pa z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka.
Skupno varstvo in vzgoja ne pomeni, da otrok preživlja matematično odmerjeno polovico časa pri enem in polovico pri drugem staršu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo ustni dopolnitvi mnenja CSD, saj se zaslišanje strokovnega delavca centra za socialno delo šteje za izpovedbo osebe, ki ima o dejstvih v zvezi z varstvom koristi otrok posebno strokovno znanje (108. člen ZNP-1).
Tožnik ni imel vozniškega dovoljenja F kategorije, ki se je zahtevalo za vožnjo spornega štirikolesnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izgubil pravice iz zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je podana izjema iz točke 1.a drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO-PS 01/16, na podlagi katere zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni kriv, da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.
Od povprečno skrbnega voznika se pričakuje, da pred vožnjo vozila preveri, za katero kategorijo se zahteva vozniško dovoljenje. Samo dejstvo, da so vozila istega izgleda lahko različno kategorizirana, ne more vplivati na presojo skrbnosti, saj je bistveno le to, kako je vozilo kategorizirano. Na tožnikovo skrbnost posledično ne more vplivati okoliščina, da se je šele med sodnim postopkom seznanil, da je navedeni štirikolesnik kategoriziran kot traktor, kot tudi ne, da je do nesreče prišlo na zasebnem zemljišču. Splošni pogoji so jasni. Zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če nima vozniškega dovoljenja za kategorijo vozila, ki ga je vozil ob prometni nesreči, ne glede na to, ali gre za nesrečo na javni cesti ali zasebnem zemljišču.
Glede vloge z dne 11. 12. 2025, ki jo je tožnik poimenoval kot četrta pripravljalna vloga, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik odgovoril na poziv sodišča. Pojasnil je, da se s podanim dopolnilnim izvedenskim mnenjem v celoti strinja. Povzema del izvedenskega mnenja ter ponovno postavlja tožbeni zahtevek v enakem besedilu, kot ga je podal že v tretji pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2025. V tem primeru nikakor ne gre za pripravljalno vlogo, ki bi vplivala na sam postopek in za katero se prizna 225 točk. Ker pa je bila navedena vloga sodišču poslana na poziv sodišča, gre v tem primeru za obrazložen dopis po 3. točki 43. člena OT, za katerega tožniku pripada 50 točk. Na tako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo že v več zadevah.
Pritožba zmotno navaja, da očitane kršitve po svoji naravi ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nenazadnje že prva očitana kršitev (fizični obračun) samostojno utemeljuje podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je izčrpno utemeljilo, da tožniku očitana ravnanja predstavljajo kršitev več zakonskih določb: 33., 34. in 37. člena ZDR-1; kršitev spoštovanja telesne in duševne celovitosti pacienta kot načela iz 3. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP); kršitev pacientove pravice do obravnave kršitve pacientovih pravic iz 5. člena ZPacP; kršitev pravice do varne zdravstvene obravnave iz 11. člena ZPacP; kršitev osebnega dostojanstva pacienta iz 3. in 12. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Pravilno je ovrednotilo, da teža in narava kršitev nedvomno spadata v okvir 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga je bilo na toženki, ki je temu bremenu tudi zadostila, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Zaradi takega ravnanja tožnice je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih predhodnih prihrankov v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja v družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti.
Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Prav tako tožnica ni dokazala, da bi ji toženec po njenem odhodu s svojimi ravnanji onemogočil ali bistveno otežil uporabo skupne hiše.
Spor o zakonitosti stavke je kolektivni delovni spor (č.) točka 6. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1), ki se začne na predlog upravičenih predlagateljev določenih v prvem odstavku 48. člena ZDSS-1. Vendar slednje ne pomeni, da če se tovrstni kolektivni delovni spor ni sprožil, da ni dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje ni spregledalo 13. člena ZStk. Pravilno je upoštevalo, da na podlagi prvega odstavka 13. člena ZStk organiziranje stavke oziroma udeležba v njej pod pogoji, določenimi z ZStk, ne pomeni kršitve delovne obveznosti in ne sme imeti za posledico prenehanja delovnega razmerja delavca. Po nasprotnem razlogovanju to pomeni, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja, kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera.
Ker tožnik tožbe ni ustrezno dopolnil oziroma popravil, razen tega tudi ni zaprosil za odobritev brezplačne pravne pomoči, je sodišče v tem primeru skladno s petim odstavkom 108. člena ZPP, tožbo utemeljeno kot nepopolno zavrglo.
Trditev, da je upnik stečajnega postopka zastaran v svoji pravici po preteku pet let, saj nihče zoper dolžnika niti zoper E. E. ni predlagal stečaja v obdobju, ko naj bi kredita zapadla, niti pet let kasneje, ni relevantna, saj je za vse terjatve, ki so bile podlaga za začetek stečajnega postopka, izkazano, da so bili v letu 2021 po predlogu upnika izdani sklepi o izvršbi (kot rečeno že pravnomočni), kar je pretrgalo zastaranje in podaljšalo zastaralni rok.
V primeru odločanja o začasni odredbi so trditve in dokazi, ki so sodišču v tej fazi odločanja na razpolago, procesno gradivo, na podlagi katerega sodišče odloča. Pravilen je zato dokazni zaključek sodišča, da v tej fazi postopka ne zadoščajo tožnikove pavšalne trditve, da pri tožniku ni prišlo do kršitve pogodbenih prevzetih obveznosti, ki so bile povod za izbris iz evidence brezposelnih. Ali so bile odločbe pravilne in zakonite bo predmet presoje v okviru rednega sojenja, sedaj je odločilen le odgovor na vprašanje, ali je tožnik izkazal verjetnost nastanka svoje terjatve. Ker ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni pogoji za začasno ureditev spornega razmerja.
Izvrševanje skupnega varstva in vzgoje v rezidenčni obliki za razliko od varstva in vzgoje zgolj enega starša predvsem briše občutek staršev, da so otroka izgubili s tem, da je bil zaupan drugemu staršu, krepi občutek starševske skrbi in s tem povezane odgovornosti za otroka pri obeh starših in spodbuja oba starša k ukvarjanju z otrokom.
Umik soglasja delodajalca, pri katerem je delavec zaposlen za polni delovni čas, k dopolnilnemu delu, tako po samem zakonu povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o dopolnilnem delu.