Res se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Gre le za pomožni pravili, ki ju je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pri razlagi pogodbe, za kateri ni potrebno, da bi ju tožena stranka izrecno uveljavljala, ker gre za materialnopravni pravili, v skladu s katerimi je treba razlagati pogodbena določila.
Višje sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila frizerska oprema pritiklina frizerskega salona v smislu prvega odstavka 16. člena SPZ. Vendar pa tožena stranka ni vzela v najem frizerskega salona, temveč poslovni prostor. Poslovni prostor se lahko uporablja za različne namene in se tudi je. Pred toženo stranko je bila v tem prostoru pekarna, po njegovem odhodu pa pisarna. Ne gre torej za poslovni prostor z le eno namembnostjo - opravljanje frizerskih storitev. Poslovni prostor torej funkcionira ne glede na to opremo, saj je njegova gospodarska raba raznolika. To pa pokaže, da frizerska oprema ni predstavljala niti pritikline poslovnega prostora in zato tudi iz tega razloga lastninska pravica na njej ni mogla preiti na tožečo stranko. Pri tem je sicer res, da tožena stranka ni uveljavljala izrecno, da ne gre za pritiklino, vendar je ves čas trdila, da lastninska pravica na nobeni podlagi ni prešla na tožečo stranko, kar je moralo sodišče prve stopnje presojati z vseh upoštevnih materialnopravnih vidikov, kar je tudi storilo, pri tem pa ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke.
Pritožbi pravilno izpostavljata, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj točno je sploh prišlo do očitanega dogodka, kar pa neposredno vpliva tudi na čas za nastanek nekaterih poškodb pri oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 19. točki izpodbijane sodbe preuranjeno zaključilo, da obstaja resen dvom, da so oškodovančeve poškodbe nastale v obravnavanem dogodku, pri čemer je svojo presojo oprlo zgolj na podatek iz Obvestila zdravniku, da naj bi do napada prišlo približno 30 minut pred pregledom, torej okoli 20.00 ure (oškodovanec je bil pri zdravniku pregledan ob 20.27 uri) in da v tako kratkem času krasta na licu in podplutba na desni nadlahti, ne bi mogle nastati. Pri tem pa je prezrlo druge relevantne spisovne podatke, zlasti navedbo oškodovanca ob podaji ovadbe, da se je dogodek zgodil ob 18.40, ter izpovedbo priče Č. Č., ki je pred policijo čas dogodka ocenila na približno 19.00 uro.
Vprašanje točnega časa dogodka pa je odločilnega pomena, saj je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, da se določene poškodbe, kot sta podplutba in krasta, razvijejo z določenim časovnim zamikom, praviloma v razponu ene do dveh ur po poškodovanju.
Če v primeru, ko predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka založi sodišče, vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma, morajo te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Predpostavka odgovornosti poslovodstva je torej, da vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska.
Zakon vzpostavlja domnevo odgovornosti poslovodje, ki je to funkcijo opravljal v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Bivši poslovodja se lahko te odgovornosti razbremeni, vendar je na njem trditveno in dokazno breme. To pomeni, da mora trditi in dokazati, da na nastanek omenjenega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške stečajnega postopka) ni mogel vplivati.
Pritožbena izjava ima restriktiven pomen in kadar pritožnikove volje ni mogoče zanesljivo ugotoviti, velja domneva, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s pritožbenim interesom. Zaradi nasprotujočih si trditev v pritožbi je treba šteti, da se sodba izpodbija v celoti.
Glede na zakonsko podlago za priznanje preživnine razvezanemu zakoncu oziroma pogoje, na podlagi katerih lahko pravica do preživnine preneha, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je med dohodke toženke štelo varstveni dodatek, slednje pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo.
Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 2. členu določa, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.
Ker ZFPPIPP stroškovnega položaja bivšega poslovodje dolžnika izrecno ne ureja, se zanj smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Pritožnik v tem postopku nima položaja stečajnega dolžnika (niti stečajnega upnika), zato za odločanje o njegovih stroških postopka ne velja določilo 154. člena ZPP (kriterij uspeha), pač pa smiselno 156. člena ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.
Osrednje in najpomembnejše vodilo ter merilo celotnega dela odvetnikov je varovanje pravnih interesov, koristi in pravic njihovih strank (naročnikov). z merilom visoke stopnje skrbnosti strokovnjaka je zato potrebno v okoliščinah konkretnega primera presoditi ali njegovo ravnanje, ko je v ospredje postavil lastno finančno korist in aktivno preprečeval, da bi se sporazumno, s sodno poravnavo, končalo več kot petdeset tekočih, odprtih sodnih postopkov, pred različnimi vrstami sodišč in v različnih fazah postopka, ustreza vsebini njegove pogodbene obveznosti - obligaciji prizadevanja, da naredi vse, kar pravila stroke in etike omogočajo in dopuščajo, da se njegovi stranki (strankam) zagotovi, da z zaupanjem v delo svojega odvetnika še naprej sprejema njegove pravne nasvete, mnenja in dopušča izvedbo procesnih dejanj.
V svojih poročilih upravitelj omenja znesek 7.500 EUR v okviru pojasnjevanja zadnjih znanih javno objavljenih bilanc podjetja, v postopku na prvi stopnji pa je bilo ugotovljeno, da upravitelj ni prejel nobenih podatkov, ne listin o tem, da bi imela družba kakršnokoli premoženje (še zlasti ni prejel nobene dokumentacije o terjatvah stečajnega dolžnika). Tega pritožba ne zanika, pač pa poskuša odgovornost za pridobivanje listin prevaliti na upravitelja. V kolikor poslovne dokumentacije ni in upravitelj nima nobenih konkretnih podatkov, ker mu pritožnica kljub večkratnim pozivom ničesar od navedenega ni posredovala, ne more ukrepati. Ugotovi lahko le, da premoženja, ki bi spadalo v stečajno maso, ni.
Izrek sklepa nasprotuje razlogom v sklepu oziroma razlogi v sklepu glede na izrek niso razumljivi, zato obeh izpodbijanih sklepov ni moč preizkusiti.
Zgolj zato, ker je bila cenitev iz drugega sodnega postopka uporabljena za ugotovitev vrednosti nepremičnin v izvršilnem postopku, stroški, ki so udeležencu tistega postopka v zvezi s cenitvijo nastali, ne postanejo stroški izvršilnega postopka, v katerem je bila cenitev uporabljena, in ne pomenijo stroškov, za katere velja prednostni vrstni red poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ.
Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.
Toženka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da so slive ob dostavi v njeno skladišča na kamionu pregledali in na tovorni list CMR podali pripombo o kvaliteti, saj delna količina dobavljenih sliv sploh ni ustrezala predhodno dogovorjeni kvaliteti in ceni, o čemer so takoj obvestili dobavitelja. S tem je smiselno zatrjevala obstoj stvarnih napak (459. člen OZ), vendar svojih trditev ni ustrezno konkretizirala, saj ni določno navedla, katere lastnosti sliv (blaga) naj bi bile dogovorjene oziroma kakšna je bila dogovorjena kvalitete, v čem naj bi bila neustreznost dobavljenih sliv in v kakšnem obsegu naj bi bila podana, prav tako ni časovno opredelila, kdaj naj bi napako grajala tožnici.
Kot bistveno velja izpostaviti, da v predlogu ni navedla prav ničesar v smeri konkretizacije specifičnih okoliščin na Okrožnem sodišču na Ptuju, zaradi katerih posplošeno trdi, da upravičujejo dvom v nepristranskost omenjenega sodišča. Splošno navajanje o institucionalni pristranskosti konkretnega sodišča in posledične izgube zaupanja v pošteno sojenje namreč ne utemeljuje predloga za prenos krajevne pristojnosti. V zvezi s postopanjem sodišča v postopkih zoper obdolženko iz obrazložitve predloga za prenos pristojnosti ne izhaja noben dejanski primer postopanja konkretne osebe, iz katerega bi bilo razvidno, da so določeni sodniki ali del sodnega osebja (predvidoma kazenskega oddelka) obravnavanega sodišča v takšnih odnosih, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose. Zagovornica ne obrazloži niti okoliščin, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti katerega koli sodnika tega sodišča, kar bi lahko vplivalo na nepristranskost sojenja pred navedenim sodiščem.
Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej je, da prvi prevoz pokojnika poteka pod nadzorom javne službe, kar preprečuje morebitne zlorabe, neurejenost ali kršitve sanitarnih standardov.