Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna, so taksativno našteti v prvem odstavku 205. člena ZPP. Vsi ostali primeri prekinitve (po 206. členu ZPP), vključno z reševanjem predhodnega vprašanja, so fakultativne narave.
Tudi pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih v adhezijskem postopku v kazenski zadevi je treba upoštevati določbo drugega odstavka 168. člena OZ, po kateri se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.
Sledeč določbi drugega odstavka 313. člena ZPP znaša paricijski rok za izpolnitev dajatvenega zahtevka 15 dni. Enako velja za obdoležnečvo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku v kazenski zadevi.
OT vrednosti posameznih storitev odvetnikov v postopkih v zvezi s prekrški določa v tar. št. 41, vendar pa to še ne pomeni, da posamezne odvetniške storitve v postopku o prekršku ni mogoče ovrednotiti po tar. št. 43 OT oziroma da bi bila ta tarifna številka izključena iz uporabe. Tarifna številka 43 OT se uporablja za storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Vlogi z dne 26. 6. 2025 in z dne 10. 11. 2025, s katerima je zagovornik sodišču sporočil naslov priče oziroma posredoval dokumentacijo Klinike C., sta zagotovo samostojni storitvi, vendar pa ju glede na njuno vsebino in obseg ni mogoče ovrednotiti kot neobrazloženi vlogi po 3. točki tar. št. 41 OT. Z njima je zagovornik sodišču zgolj z enim stavkom sporočil, da v skladu z zavezo posreduje podatke priče oziroma dokumentacijo glede obiska mladoletnika v Kliniki C. Takšni vlogi zato tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljata kratek dopis, ki je v 4. točki tar. št. 43 OT ovrednoten z 20 točkami.
Iz določbe drugega odstavka 18. člena OT izhaja, da gre za pravico odvetnika do zamudnih obresti, z izpodbijanim sklepom pa je bilo odločeno o povračilu stroškov mladoletniku (oziroma njegovi materi D. A., ki je za zastopanje v postopku pooblastila odvetnika). Zagovornik je glede na odločitev sodišča prve stopnje v pravnomočnem sklepu PR 692/2025 z dne 24. 11. 2025, da se postopek o prekršku zoper mladoletnika ustavi in da stroški postopka bremenijo proračun, zahtevek za povrnitev stroškov ustavljenega postopka vložil v imenu in za račun mladoletnika. Upravičenec do povrnitve stroškov postopka o prekršku (med katere na podlagi 9. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 sodijo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika) je tako mladoletnik, njemu pa zakonske zamudne obresti po drugem odstavku 18. člena OT ne gredo.
Sodišče prve stopnje je dokazno podprto in pravilno zaključilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve.
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da vsaka izročitev denarnega zneska s strani istega oškodovanca predstavlja samostojno kaznivo dejanje (znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) in je torej obdolženec zoper enega oškodovanca storil toliko kaznivih dejanj kot je bilo izročitev denarnih sredstev.
Znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja eno kaznivo dejanje predstavljajo vsa kazniva dejanja, ki so bila realizirana s posameznimi nakazili ali izročitvami denarnih sredstev s strani istega oškodovanca. Ker naj bi si obdolženec na račun oškodovanke z več različnimi nakazili in izročitvijo gotovine pridobil premoženjskopravno korist, ki presega 50.000,00 EUR in naj bi s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, kazenski pregon za kaznivo dejanje še ni zastaral, saj dvajsetletni zastaralni rok od zadnjega izvršitvenega ravnanja še ni potekel.
Višina pridobljene premoženjskopravne koristi, ki predstavlja zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, mora biti podana ob storitvi kaznivega dejanja, tj. ko je storilec delal ali bi moral delati (18. člen KZ-1) in ne more nastati s potekom določenega časa po storitvi kaznivega dejanja. V nasprotnem primeru bi se posamezno kaznivo dejanje zgolj zaradi poteka časa lahko prekvalificiralo v drugo obliko kaznivega dejanja, kar je v nasprotju z načelom zakonitosti. Ni pa ovire, da oškodovanec protipravno pridobljeno premoženjsko korist od obdolženca zahteva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v priglašenem premoženjskopravnem zahtevku.
Zapuščina preide na dediče po samem zakonu že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD) in ne šele s sklepom o dedovanju. Ta je le deklaratorne narave. Ker je dedovanje podlaga za dedičev vstop v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti, pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje glede okoliščin nasledstva, torej kdo so zapustnikovi dediči (13. člen ZPP). Stališče pritožbe, da vložitev tožbe ni možna, dokler zapuščinsko sodišče pravnomočno ne odloči, kdo so dediči, zato ni pravilno. Tožnik bo namreč tožbo zaradi smrti C. B. lahko naperil zoper njegove dediče.
Otrokova ogroženost je pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Pri tem so mu v pomoč napotki v DZ: Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda se lahko kaže na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju.
Ob jasnem dogovoru staršev (pri čemer ni razbrati, da se oče dogovorjenega ne bi držal) otrok ni izpostavljen negotovosti, pa tudi ne očetovim pritiskom ali siljenju k širšim stikom, sicer predhodno dogovorjenim s sodno poravnavo, zato tudi ni ogrožen.
Sodišče pravilno poudari, da je dokazno breme glede (ne)pristnosti podpisa na pogodbi na tožencu. Ta se vabilu na zaslišanje ni odzval in navedb ni potrdil, niti ni predložil ustreznega gradiva, ki bi omogočal izvedencu grafološke stroke preverjanje pristnosti podpisov.
Vožnje in parkiranje na nepremičninah tožnice v obsegu 3 metre v širino in dolžino na eni parceli ter v širini 3 do 5 metrov na drugi parceli, četudi bi bilo občasno in ne vsakodnevno, ni neznatno in benigno, da bi ga morala tožnica zaradi socialne funkcije lastnine preprosto tolerirati.
Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da se nizozemsko sodišče o pristojnosti glede starševske odgovornosti do otrok še ni izreklo, temveč bo o tem odločilo po izvedeni ustni obravnavi. Sodišče prve stopnje je bilo glede na navedeno dolžno po uradni dolžnosti prekiniti odločanje o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, ureditvi stikov in plačilu preživnine, dokler o svoji pristojnosti ne bo odločilo sodišče, ki je postopek pričelo prvo. Ker bo nizozemsko sodišče to lahko storilo tudi z vmesno odločbo, je pritožbeno sodišče odločitev v II. točki izreka sklepa spremenilo tako, da prekinitev postopka ne velja do pravnomočnega zaključka postopka pred sodiščem v Amsterdamu, temveč do trenutka, ko bo ugotovljena pristojnost tega sodišča, to pa bo bodisi s pravnomočnostjo končne odločbe ali pa pravnomočnostjo odločbe o sprejemu pristojnosti, če bo slednja izdana ločeno od glavne stvari.
Direktiva ureja odgovornost primarno proizvajalca za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, subsidiarno pa distributerja, če proizvajalca ni mogoče identificirati. Zmotno pa je v povezavi s tem sklepanje sodišča prve stopnje, da je ZVPot kot lex specialis v koliziji z določbami OZ in zato slednjega ni mogoče uporabiti za odškodninske in obogatitvene zahtevke zaradi razveze pogodbe zaradi stvarnih napak. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ.
Ker ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ, je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede v pobot uveljavljanega zahtevka kot specialni predpis uporabiti ZVPot. Potrošnikova uveljavitev jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 21. b člena ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari po splošnih pravilih OZ o vračanju po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ. Uporabnina kot korist, ki jo uveljavlja toženka, je dejansko primerljiva tudi z znižano vrednostjo vozila, po kateri je toženka tožniku ponujala odkup vozila
Utemeljenega razloga, da je treba osebo postaviti pod skrbništvo, ne more dokazovati le medicinska dokumentacija, kot meni pritožnik. Utemeljen razlog so vse okoliščine, iz katerih sodišče lahko sklene, da oseba ne more skrbeti za svoje pravice in koristi. Ne glede na vsebino pogodbe, s katero bi razpolagala s svojo nepremičnino, pa ta ne more veljavno skleniti, če zase in za svoje pravice ni sposobna skrbeti.
ZDZdr situacije, ko v postopku za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča predlagatelj predlog umakne, ne ureja. V drugem odstavku 51. člena določa le, da če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj; če je predlagatelj izvajalec zdravljenja duševnih motenj, socialno varstveni zavod, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo, pa se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Tudi ZNP-1 vprašanja povračila stroškov v primeru umika predloga izrecno ne ureja, zato se po sodni praksi v takem primeru smiselno uporablja prvi odstavek 158. člena ZPP, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.
Iz prvega odstavka 33. člena ZGD-1 izhaja, da pooblastilo v obliki prokure podeli družba. Pooblastitelj je torej družba oziroma v njenem imenu skupščina družbenikov. V obravnavani zadevi iz Družbene pogodbe ne izhaja, da je skupščina tista, ki prekliče prokuro, vendar pa v Družbeni pogodbi tudi ni določeno, da o preklicu prokure odloča poslovodja. V primeru takšne pravne praznine je logičen sklep, da je za preklic prokure pristojen tisti organ družbe, ki je pooblastilo v obliki prokure podelil, torej skupščina družbe.
Za presojo, kdo je pristojen za preklic prokure, je treba uporabiti zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe (skupščine družbenikov in poslovodje). Takšna razlaga pa zahteva presojo, da je v primeru, če iz družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prepustili poslovodji, preklic prokure v pristojnosti skupščine. Zato ne držijo nasprotne trditve v odgovoru na pritožbo, da je v primeru, če družbena pogodba ne določa drugače, preklic prokure v pristojnosti poslovodje, ki zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih. Res je, da poslovodja zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih, a ne takrat, ko je odločanje o določenih vprašanjih v družbi (z namenom) prepuščeno skupščini. Podelitev prokure, s tem pa tudi njen preklic je (zaradi možnega nasprotja interesov med organi družbe) v pristojnosti skupščine in ne poslovodje.
Okrožno sodišče se je prehitro izreklo za stvarno nepristojno, ko je bil v tožbi kot tožena stranka naveden organ v sestavi ministrstva, ki ne more biti pravdna stranka. Po popravi tožbe pred okrajnim sodiščem, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu, je višje sodišče presodilo, da gre za gospodarski spor in je tako stvarno pristojno okrožno sodišče.
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica in jo mora nujni dedič praviloma uveljaviti v zapuščinskem postopku. Nujni delež se upošteva na zahtevo nujnega dediča in ne po uradni dolžnosti, ta pa lahko svoj zahtevek uveljavi do konca zapuščinskega postopka oziroma do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej tudi še v pritožbi.
Institut zamudne sodbe je uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi.
Tožnica ni imetnica vtoževane terjatve zoper toženko, ki je nastala s posojilno pogodbo z dne 15. 5. 2013 in ki jo je kupila s pogodbo z dne 22. 12. 2020 v stečajnem postopku zoper D. d. o. o. v stečaju, ker je bila že pred tem (5. 2. 2018) odstopljena A. d. o. o. Stečajna upraviteljica je tožnici prodala terjatev do toženke, ki je stečajni dolžnik (več) ni imel. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da plačilo po pogodbi z dne 5. 2. 2018 ni bistveno za veljavnost pogodbe in za uspešen odstop terjatve. Prav tako ni bistveno, na kakšen način je bila toženka o tem odstopu obveščena.
Upnik izpraznitve in izročitve nepremičnine ne more uveljavljati neposredno v izvršbi, kljub temu, da zoper dolžnika razpolaga z notarskim zapisom SV 001 z dne 8. 12. 2021 najemne pogodbe z dne 5. 4. 2019 z dodatki, iz katere izhaja tako upnikova pravica odstopiti od Pogodbe v primeru dolžnikove kršitve pogodbenih obveznosti, kot tudi dolžnikova izpraznitvena dolžnost v takem primeru. Prav tako ni odločilno, da za odstop do najemne pogodbe iz krivdnih razlogov po 28. členu ZPSPP, ki se glede na čas sklenitve konkretne Pogodbe še vedno uporablja za obravnavano pravno razmerje (prim. 52. člen SZ-1E), ni potrebna sodna intervencija.
Treba je namreč upoštevati, da dolžnikova dolžnost izpraznitve in izročitve nepremičnine kot posledica dolžnikove kršitve Pogodbe v času nastanka Pogodbe oziroma notarskega zapisa še ni obstajala. Povedano še drugače, gre za bodočo kondikcijsko terjatev, katere nastanek je vezan na pravna dejstva, ki nastopijo šele po sklenitvi najemne pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, to je: - dolžnikovo neplačevanje najemnine in - posledičen upnikov odstop od pogodbe iz krivdnih razlogov. Tudi nastop teh dejstev bi moral upnik izkazati z javno ali po zakonu overjeno zasebno listino, notarski zapis v ta namen ne zadošča, čeprav vsebuje dolžnikovo soglasje z neposredno izvršljivostjo. Ker iz Pogodbe ne izhaja, da so pogoji, od katerih je odvisen nastanek dolžnikove vrnitvene obveznosti, nastopili, mora upnik najprej vložiti dajatveno tožbo v pravdnem postopku.
Po določilu četrtega odstavka 163. člena ZPP sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov res odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, pri čemer lahko sodišče tedaj odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini stroškov pa se nato izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Vendar pa višje sodišče pritrjuje stališču dr. Damjana Oroža, da navedena določba za izvršilni postopek ni uporabljiva, temveč je treba primarno izhajati iz določil petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ.
Dolžnik je ta, ki je izzval potrebo po vodenju izvršilnega postopka, ker ni prostovoljno in pravočasno izpolnil terjatve. Zato on nosi breme stroškov izvršilnega postopka, razen če iz okoliščin posameznega primera izhaja, da je upnik določene stroške dolžniku povzročil neutemeljeno. Potrebni stroški so vsi tisti stroški, ki so objektivno potrebni za dosego cilja izvršbe, tj. izpolnitev upnikove terjatve. Po tem kriteriju mora dolžnik kriti vse tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, četudi izvršba ni bila uspešna, razen v primeru, kadar se neuspešnost izvršbe pripiše upniku.
Peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ določata pravila o tem, kdo naj končno krije stroške izvršilnega postopka. Treba je upoštevati, da se v izvršilnem postopku izvršuje v izvršilnem naslovu ugotovljena terjatev in se tako izvršba ne izčrpa (že) z izdajo neke končne odločbe, temveč je njen cilj dokončno poplačilo upnika. Prav zato se višje sodišče strinja s stališčem, da za izvršbo ne more biti temeljno načelo uspeha, kot to velja za pravdni postopek, temveč sta bistveni določili petega in šestega 38. člena ZIZ.