plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - imenovanje v naziv - odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - šikaniranje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za imenovanje tožnika v uradniški naziv V. stopnje (višji vojaški uslužbenec XII.) ter oba podredna tožbena zahtevka na podlagi stališča, da je bila tožniku v preteklosti priznana razlika v plači, ker je dejansko opravljal dela in naloge višje vrednotene formacijske dolžnosti, ki se opravljajo v nazivu VVU XII. razreda, kar pa ne predstavlja upravičenja do imenovanja v višji naziv. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka na podlagi preteklih sodb o plačilu po dejanskem delu ni bila dolžna tožnika imenovati v naziv VVU XII. razreda oziroma ga razporediti na dolžnost v tem nazivu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00038229
ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 131, 306, 306/1, 306/2. SPZ člen 206, 207, 208, 209. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 64, 64/2. URS člen 26.
neposlovna odškodninska odgovornost - obstoj poslovnega razmerja - javnopravna odškodninska odgovornost države - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - trditveno in dokazno breme - pravno odločilna dejstva - vezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - fiduciarna cesija - izvršljiv notarski zapis - izvršilni naslov - zavarovana terjatev - sredstvo zavarovanja - imetništvo terjatve - obvestilo dolžniku o fiduciarni cesiji - sodni depozit - položitev dolgovane stvari pri sodišču - učinek položitve - posledice položitve denarnega zneska na sodni depozit - pogoji za izplačilo sredstev - neustrezen pogoj - protipravnost ravnanja - sodba presenečenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave stranke - razlogi o odločilnih dejstvih
Pogodba o zavarovanju (fiduciarna cesija) med tožečo stranko in X. je bila sklenjena v izvršljivem notarskem zapisu. O fiduciarni cesiji je bila tožena stranka obveščena 6. 6. 2012. Torej bi lahko tožena stranka od tega datuma dalje del terjatve (v višini 500.000,00 EUR), ki je bila na podlagi sodnih odločb prisojena X. iz naslova odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe, veljavno izpolnila le novemu upniku, to je tožeči stranki. S fiduciarno cesijo se je namreč spremenilo imetništvo terjatve.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je znesek odškodnine prisojene X. na podlagi sodbe VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 položila na sodni depozit in neutemeljeno določila za tožečo stranko izključujoče pogoje za poplačilo iz sodnega depozita, ravnala v nasprotju s pravili obligacijskega prava. Zato je podana protipravnost. Tožena stranka je bila odgovorna oziroma je nosila riziko za pravilno določitev pogojev za poplačilo upnikov iz sodnega depozita. Torej bi morala določiti takšne pogoje, da bi poplačilo prejeli upniki, ki so bili glede na veljavna pravna pravila upravičeni do poplačila.
ZZK-1 člen 5,7,39, 40, 40-1, 81, 81/1, 81/3, 112, 112/3.
zemljiškoknjižni postopek - ovira za vpis - zaznamba spora - zaznamba razlastitvenega postopka - vpis lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo - oblikovalni učinek vpisa v zemljiško knjigo
Vknjižba lastninske pravice (39. člen ZZK-1) in vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora (81. člen ZZK-1) sta dva različna vpisa, saj imata različne posledice.
nadurno delo - delovni čas - vodilni delavec - poslovodni delavec
Med strankama je bilo sklenjenih več pogodb o zaposlitvi (za določen čas, nazadnje za nedoločen čas), ki so v 2. členu vsebovale pogodbeno določilo, ki je bistveno za odločitev v tem sporu in se glasi tako: "Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom Zakona o delovnih razmerjih dogovorita, da bo delavec po lastni pobudi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači." Sodišče prve stopnje je na to določbo oprlo svojo zavrnilno odločitev. Po stališču pritožbenega sodišča v tem sporu (predhodno pa že v sporu Pdp 245/2017 in Pdp 808/2016, pritožba pa pravilno opozarja tudi na primerljivo zadevo Vrhovnega sodišča VIII Ips 92/2015) pa tovrstni dogovori niso upoštevna podlaga za zavrnitev zahtevka vodilnega delavca iz naslova plačila nadur.
Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zabrisalo bistveno razliko med poslovodnimi osebami in vodilnimi delavci. Ta je ravno v tem, da ZDR-1 le za poslovodne osebe in prokuriste, ne pa tudi za vodilne delavce, predvideva posebno ureditev, ki se nanaša na plačilo za delo.
Četudi je tožena stranka 2. člen pogodbe o zaposlitvi naslovila Delovni čas, je v pogodbeni določbi vendarle uredila tudi plačilo za delo - da je dodatek za nadurno delo zajet v osnovni plači, kar pa že samo po sebi ni dopustno, saj gre za dve različni postavki, ki sta predpisani kot del plače (Pdp 691/2017).
Dokaz z izvedencem je tako kot vsako dokazno sredstvo po 8. členu ZPP podvržen dokazni oceni sodišča zato sodišče na mnenje, ki ga poda izvedenec ni vezano, saj je le-to predmet dokazne ocene. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca, kolikor se to nanaša na strokovna vprašanja in ugotovitve upoštevalo, ni pa upoštevalo mnenja izvedenca v delu, ki se nanaša na odločitev ali je tožena stranka kršila ukrepe iz področja varnosti in zdravja pri delu in ali je delovna nezgoda posledica kršitve teh ukrepov. Odločitev o teh vprašanjih je v presoji sodišča.
Čeprav je res, da je bila ta nepravdna zadeva prvotno, v skladu s SR in LRD sodnikov na sodišču prve stopnje za leto 2003, dodeljena v delo drugemu sodniku, pa je bila v skladu s SR in LRD sodnikov na tem sodišču za leto 2004 (pre)dodeljena v delo sodnici, ki je izdala tudi izpodbijani sklep, zato o kakršnemkoli nedopustnem vplivu sodišča prve stopnje oziroma o kakršnikoli samovolji pri (pre)dodeljevanju te nepravdne zadeve ni mogoče govoriti, očitana kršitev pravice iz 23. člena URS in z njo posledično povezana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.
Okoliščina, da isti sodnik obravnava več različnih zadev istih strank, ne predstavlja nobenega od izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP, ko bi že po zakonu moral biti sodnik izločen.
Načeloma ima drugi nasprotni udeleženec prav, da je za spremembo predlagatelja med nepravdnim postopkom zaradi delitve solastnine v primeru pridobitve (so)lastninske pravice v skladu z 2. odstavkom 190. člena ZPP potrebna privolitev obeh strank postopka, in da bi zato moralo sodišče prve stopnje po tem, ko je prvotna predlagateljica predlagala, da namesto nje v postopek na strani predlagatelja vstopi sedanja predlagateljica, nasprotna udeleženca pozvati, da se izjavita o tem, ali v takšno spremembo na strani predlagateljice privolita in o takšni spremembi odločiti s sklepom. Vendar zgolj zaradi opustitve tega poziva in izdaje sklepa, ki predstavlja kršitev določbe 2. odstavka 190. člena ZPP, sodišče prve stopnje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo, saj drugi nasprotni udeleženec ni pojasnil, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa glede na to, da je bila sedanja predlagateljica že pred predlagano spremembo tudi sama (materialno pravna) udeleženka tega nepravdnega postopka.
Glede na to, da v stanovanjski hiši predlagateljica, ki je solastnica nepremičnin, ki so predmet te delitve, do 3/5 celote, živi že skoraj vse svoje življenje in je vanjo tudi veliko vlagala, in glede na to, da te stanovanjske hiše ni mogoče deliti v naravi z vzpostavitvijo etažne lastnine, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ta skupaj s pripadajočim zemljiščem dodeli v izključno last predlagateljici, saj je predlagateljica izkazala upravičen interes v smislu 2. odstavka 70. člena SPZ za dodelitev teh nepremičnin.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 397, 397/2, 398, 398/1, 399.
predlog za obnovo postopka - novo dejstvo in dokaz - izvedensko mnenje - prištevnost - rok za vložitev predloga - prepozen predlog - zavrženje predloga
Pri vprašanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka gre za preizkus obstoja procesne predpostavke. Če sodišče oceni, da procesna predpostavka pravočasnosti obnovitvenega predloga ni podana, predlog zavrže, ne glede na to, ali je predlog tudi vsebinsko obravnavalo. Zato sodišče kljub temu, da predloga ni zavrglo kot prepoznega že pred narokom, temveč je to storilo šele po izvedenih številnih narokih, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka 398. člen in 399. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna uporaba določbe prvega odstavka 398. člena ZPP o zavrženju prepoznega predloga za obnovo postopka, ne pomeni kršitve pravice tožnika do obravnave.
Pravočasnost predloga za obnovo postopka ZPP veže na dan, ko je stranka mogla navesti sodišču novo dejstvo oziroma nova dokazila, ne pa na dan, ko je ta dokazila prejela (II Ips 421/2001, VIII Ips 560/2007). Tožnik bi lahko že spornega dne, ko se je v odškodninskem sporu pojavil dvom v razsodnost in je predlagal izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem, istočasno vložil predlog za obnovo postopka, v katerem bi uveljavljal novo dejstvo, to je nerazsodnost v času očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za presojo pravočasnosti predloga za obnovo iz obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP ni odločilen trenutek, ko se je tožnik prepričal o resničnosti novega dejstva, temveč bi moral obnovitveni predlog vložiti v tridesetih dneh od takrat, ko je izvedel za zatrjevano (po njegovem mnenju novo) dejstvo nerazsodnosti, ki jo je ugovarjal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo predlog za obnovo postopka kot prepozen.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zagovor
Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek niti primerjati s takšnim postopkom (npr. kazenskim postopkom), zato delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dolžan delavca seznanjati z dokazi, ki jih je pridobil v zvezi z očitanimi kršitvami. Bistveno je, da delodajalec delavca seznani, katere kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti so mu očitane.
Pritožbena trditev tožnice, da je bila v času prejema pisne seznanitve v bolniškem staležu, še ne pomeni, da se tožnica ni mogla udeležiti zagovora. Delavec mora svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze, to je ustrezno medicinsko dokumentacijo. ZDR-1 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora, to je ne zahteva, da mora biti dan pred delodajalcem v ustni obliki in samo na kraju in ob času, ki ga je on določil. Dolžnost delodajalca je samo, da mu zagovor omogoči, vsebina, oblika, način in obseg te pravice pa je odvisna od volje delavca. Če delavec to želi, lahko namesto ustnega zagovora poda pisni zagovor, s katerim se je delodajalec dolžan seznaniti. Zagovor, za katerega je imela na voljo tri delovne dni, je tožnica podala pisno. Zato tožena stranka ni bila dolžna omogočiti še zagovora v ustni obliki.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3.. KZ-1 člen 211.. ZPIZ-2 člen 18.. ZUTD člen 140.. ZZZPB člen 54.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - goljufija - obstoj delovnega razmerja - reparacija - zaposlitev pri drugem delodajalcu - denarno nadomestilo za brezposelnost
Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.
Tožnik je bil spornega dne še nedvomno varovan pred premestitvijo, saj še nista pretekli dve leti od prenehanja funkcije sindikalnega zaupnika. Skladno z 22.k členom Kolektivne pogodbe za policiste bi toženka tožnika torej lahko premestila le s soglasjem sindikata, tega pogoja pa ni izpolnila.
skrbništvo - sodna pristojnost - imenovanje novega skrbnika
Torej je v postopku imenovanja skrbnika osebi, postavljeni pod skrbništvom in taka oseba je nasprotni udeleženec, stvarna pristojnost z DZ prenesena na sodišče, ta postopek pa je bil začet v času veljavnosti DZ, zato je za imenovanje skrbnika nasprotnemu udeležencu pristojno sodišče.
Očitek pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva glede tožbenega zahtevka za plačilo najemnine ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno še dodatno pozivati tožnika, naj svoje zahtevke v zadostni meri specificira. Tožnika, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, sta v tej smeri namreč izrecno na prvem naroku za glavno obravnavo in še v vlogi, ki je bila vložena takrat, opozorila toženca.
Pravdna stranka se lahko na listine sklicuje le v okviru manjše, samo dodatne konkretizacije že podanih trditev, ne pa na način, da predložene listine nadomestijo dolžnost stranke podati v zadostni meri konkretizirano trditveno podlago.
Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je tožnik deloma podal zadostno trditveno podlago glede odločitve o zahtevku za plačilo najemnin od marca 2011 do primopredaje 10.6.2013 oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve za plačilo uporabnine.
Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13.8.2014 (pred prvim narokom za glavno obravnavo) konkretno navedel, da 900,00 EUR za najem konkretno opredeljenih nepremičnin ni veliko in da toženka tudi tega ves čas ni plačevala. Zahtevek za plačilo "najemnin" je uveljavljal z vlogo z dne 13.8.2014. Toženca sta v vlogi, ki sta jo vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, sicer nasprotovala nespecificiranim valoriziranim najemninam, a vseeno dodala, da znaša najemnina po pogodbi 900,00 EUR.
Jasno je, da se sodišče prve stopnje niti ne more in se zato ni dolžno opredeljevati do trditev, ki sploh niso bile podane. Enako velja glede trditev, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo razloge, da jih zaradi pravil o prekluziji ne bo upoštevalo.
ZPIZ-2 člen 145.. ZDavP-2 člen 353.. ZSDP-1 člen 10, 43, 43/1.
starševsko nadomestilo
Za drugačno interpretacijo jasne zakonske določbe 43. člena ZSDP-1, kateri mesec šteti kot zadnji mesec in od tako določenega meseca oblikovati osnovo, od katere so bili obračunani prispevki v predpreteklem mesecu od vložitve prve vloge za dopust, ni utemeljenega razloga.
SPZ člen 33. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3.
regulacijska začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - restriktiven pristop - motenjski spor - sodno varstvo posesti - težko nadomestljiva škoda - pravni standard - nujnost izdaje začasne odredbe - dejanska oblast nad stvarjo - odločba Ustavnega sodišča
Motenjski spor je namenjen varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo za toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, odločeno drugače. To že samo po sebi pomeni nekakšno zavarovanje dejanskega položaja. Zato je v takem primeru izdaja regulacijske začasne odredbe, ki je enaka tožbenemu zahtevku, dopustna le v nujnih primerih. Takim predlogom je mogoče ugoditi le iz posebej utemeljenih razlogov, kot so grožnja sile, nenadomestljiva škoda ali težko nadomestljiva škoda.
Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, bi morala tožeča stranka zatrjevati in izkazati verjetnost, da ji bo brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda oziroma, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile, ter tudi to, da bo brez izdane začasne odredbe sodno varstvo, ki ga uveljavlja s tožbo, zato brez pomena.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00038708
DZ člen 157, 157/2, 161. ZNP-1 člen 100.
začasne odredbe v družinskih sporih - stiki z mladoletnim otrokom - začasna ureditev stikov - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - nujnost izdaje začasne odredbe - ogroženost otroka - obseg in način izvajanja stikov - sprememba izvajanja stikov - največja otrokova korist - namen regulacijske začasne odredbe - načelo hitrosti postopka - zavlačevanje postopka - kršitev procesnih pravic - pravica do izjave stranke - pandemija
Sprememba, ki jo mati predlaga glede načina oz. obsega izvajanja stikov, ni tako obsežna, znatna oz. usodna, da bi bila korist otroka brez nje ogrožena.
Ni namen začasnih odredb, da se z njimi kontinuirano, večkrat med postopkom, praktično nenehno ureja stike med otroki in starši glede na sprotne želje in spreminjajoče se razmere. Ko so stiki enkrat že urejeni z začasno odredbo, je praktično kaj malo verjetno, da je otrok po tem spet ogrožen tako, da bi bilo treba začasno ureditev ponovno spreminjati. Praviloma gre za manevre staršev, kako doseči čimbolj ugodno začasno ureditev, ki bi bila čim bližje želeni končni odločitvi. Sodišče prve stopnje mora v dobro varovanja koristi otroka stremeti k temu, da take manevre onemogoči.
V sporni zadevi je rok za vložitev tožbe potekel 13. 3. 2020. Tožnik je tega dne na pošto oddal tožbo po navadni pošti. V tem primeru je odločilen datum, ko je tožba prispela na sodišče in sicer 16. 3. 2020. Upoštevaje navedeni datum pa je bila tožba vložena že po izteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka, torej prepozno.
plačilo sodne takse - sodna taksa za tožbo - dokazilo o plačilu sodne takse - ustavitev postopka zaradi neplačane sodne takse
Pritožbi priloženi potrdili o izvršenih plačilih tožnikov dokazujeta utemeljenost njunih navedb. Poleg tega je sodišče prve stopnje po vloženi pritožbi opravilo vpogled v elektronsko bančništvo ujp.net po polovičnem znesku sodne takse in ugotovilo plačilo, kot ga navajata tožnika.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba delodajalca - neutemeljen odpovedni razlog
Prenos dela podjetja sam po sebi ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za ujemanje med obravnavanim primerom in zadevo Schmit C-392/92 in da je tudi v konkretnem primeru prišlo do spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1, zato je odpovedni razlog v odpovedani pogodbi o zaposlitvi tožnika neutemeljen in je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že po določbi 8. alineje 90. člena ZDR-1.