Glede na določbo 144. člena ZPP, ki se v kazenskem postopku uporablja subsidiarno, je bila vročitev sodbe, ki jo je vročevalec pustil v obsojenčevem izpostavljenem predalčniku, pravilno opravljena.
Poleg objektivnih meril (neosvetljen, neraven, moker in spolzek rudniški rov z močvirniki ter dolžnost opravljanja dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi) so bila pri tožniku podana tudi subjektivna merila nevarne dejavnosti (nošenje naglavne svetilke, pri čemer je moral tožnik z njo hkrati osvetljevati pot, po kateri je hodil, in pregledovati rudniški rov), kar nudi zadostno podlago za odločitev, da je tožnikova hoja po rudniškem rovu glede na okoliščine konkretne zadeve postala nevarna dejavnost.
Določilo drugega odstavka 72. člena ZDen se uporablja tudi za upravičence, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po ZPVAS.
Terjatev iz drugega odstavka 72. člena ZDen je upravičenje, ki izvira iz skupne lastnine članov agrarne skupnosti, zato pripada vsem članom agrarne skupnosti kot kolektivna terjatev. Kot kolektivno terjatev jo je mogoče uveljavljati le v korist celotne skupnosti oziroma v korist vseh članov.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog tožeče stranke za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP)
ZPP v 10. točki 394. člena govori o novih dejstvih in dokazih, za katere zve ali jih pridobi možnosti uporabiti pravdna stranka, zato je v tem okviru treba presojati procesno skrbnost pravdne stranke (predlagatelja) in ne drugih oseb, ki so tako ali drugače povezane s pravdo.
Sodna praksa sicer strogo presoja, ali bi stranka ob potrebni skrbnosti že prej lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Vendar je neživljenjsko in zunaj razumnih meja pričakovati, da bi tožnika brez indica in ob podatkih, s katerimi sta razpolagala, o obstoju takšnih predpogodb, za katere nista vedela, poizvedovala pri vseh institucijah, organih ali kjerkoli drugje. Dejstvo, da je A. A. st., ki niti ni bil stranka postopa, po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka še poizvedoval in ob pogovoru z nekaterimi osebami prišel do informacije o obstoju upravnega postopka in rezultat tega delil s tožnikoma, še ne pomeni, da bi bila tožnika v okviru procesne skrbnosti to dolžna storiti, saj bi v nasprotnem primeru vsakršno naključno naknadno odkritje dejstev (kogarkoli) pomenilo, da bi bilo to mogoče odkriti že med prvotnim postopkom.