Pri tožniku je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav (zaradi ugotovljene dimeljske kile in amputiranih distalnih členkov na tretjem in četrtem prstu leve roke) podana III. kategorija invalidnosti. Ker ni popolnoma nezmožen za delo, ga ni mogoče razvrstiti I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravice do invalidske pokojnine, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.
ZPos člen 24, 24/1. ZSS člen 45, 45/1. ZZDODP člen 2.
plača – sodnik – plačilo razlike plače – znižanje osnovne plače – sodniška plača – osnova za obračun plače
V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS.
V ZZDODP ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami ZPos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi na tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49, 50.
odmera nagrade izvedencu - zbiranje dodatne dokumentacije - ogled
Z očitkom, da izvedenskemu mnenju dodatna dokumentacija ni bila priložena, pritožnica ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve, saj je v izvedenskem mnenju natančno opredeljeno, za katero dodatno dokumentacijo gre.
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – ponavljajoče kršitve – rok za podajo pisnega opozorila
V primeru ponavljajočih se kršitev (opustitev) pogodbenih obveznosti rok za podajo pisnega opozorila kot tudi rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga teče ves čas, dokler te kršitve trajajo. Rok za podajo pisnega opozorila v primeru opustitve (neoddaje poročila) tako ni začel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil oddajo poročila, ampak najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala.
Tožniku (strokovni sodelavec na sodišču) je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker v določenem obdobju ni oddajal mesečnih poročil o delu, čeprav je bil že predhodno opozorjen zaradi istovrstnih kršitev. Tožnikova dolžnost je bila, da upošteva zahteve in navodila delodajalca, vendar delovne obveznosti ni izpolnjeval kljub ustnim in pisnim odredbam in pisnemu opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nespoštovanje navodila delodajalca s ponavljanjem istovrstne kršitve je utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ne glede na to, da je lahko vprašljiva teža posamične kršitve, če je presojana vsaka posebej sama zase, pa ponovitev kršitev v kratkem časovnem obdobju kaže tudi na utemeljeno izgubo zaupanja tožene stranke v tožnika, zaradi česar je podan tudi pogoj iz 2. odstavek 88. člena ZDR.
Tožencu (s.p.) je sodišče sodno pisanje (drugopis tožbe s pozivom naj nanjo odgovori) vročalo na naslov, ki je vpisan v poslovni register. Poštni vročevalec na tem naslovu ni mogel vročiti sodnega pisanja tožencu, prav tako ne kakšnemu odraslemu članu njegovega gospodinjstva. Zato je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo o prispelem pisanju, z navedbo, kje se pisanje nahaja in rok 15 dni, v katerem ga lahko toženec dvigne. Ker toženec pisanja v navedenem roku ni dvignil, je bila skladno z določbo 4. odstavka 142. člena ZPP vročitev opravljena po poteku navedenega roka tako, da je poštar v hišnem nabiralniku pustil drugopis tožbe.
ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/7, 158, 158/2, 168, 168/1, 168/2. ZPP člen 311.
sorodne glasbene pravice – javno priobčevanje komercialnih fonogramov – mesečno poročanje – javna priobčitev pri poslovni dejavnosti - stroški
Določilo prvega odstavka 311. člena ZPP vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V drugem in tretjem odstavku istega člena so sicer določene izjeme od tega pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem.
Na podlagi drugega odstavka 4. čelna SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenjeno individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, je torej nezakonito. Zato ga sodišče ne sme uporabiti, četudi je na podlagi določila sedmega odstavka 157. člena ZASP na skupni sporazum vezano.
Pritožnik s pritožbo ne izpodbija dejstva, da je bilo opravljeno lastninjenje na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Na podlagi takšnega dejstva, ki ga pritožnica s pritožbo ne izpodbija, pa je v skladu z določbo 7. člena ZLNDL prešla lastninska pravica v skladu s 3. členom na toženo stranko z dnem uveljavitve tega zakona, to je s 25. 7. 1997. S tem dnem se je torej družbena lastnina transformirala v klasično lastninsko pravico in od tega datuma dalje je lahko teklo priposestvovanje. Desetletna priposestvovalna doba je tako iztekla na dan 25. 7. 2007, torej pred vložitvijo te tožbe, ki je bila vložena 2. 10. 2007. Glede na to je odločitev sodišča o tem, da je tožeča stranka na originaren način pridobila lastninsko pravico, pravilna.
Vzrok tožnikove popolne nezmožnosti za delo oziroma I. kategorije invalidnosti je bolezen (bolezenska anevrizma), zato je tožbeni zahtevek, da se kot vzrok invalidnosti prizna poškodba pri delu, neutemeljen.
fitnes center – krivdna odgovornost – profesionalna skrbnost
Uporaba fitnes naprav pomeni uporabo športnega objekta, kar pomeni, da mora biti vsak udeleženec skrben, da mora sam paziti na tveganja, ki so tipična in predvidljiva. Res je, da je tožena stranka, ki se profesionalno ukvarja s fitnesom strožje odgovorna, saj zanjo velja profesionalna skrbnost, vendar pa to še ne pomeni, da je dolžna storiti to, kar v pritožbi izpostavlja pritožnik. Dolžnost tožene stranke je, da zagotovi ustrezne varnostne ukrepe in sicer tiste, ki presegajo običajno tveganje, saj je pravilo, da tipično tveganje prevzame športnik sam.
Tožena stranka ni pravočasno oporekala celotnemu tožbenemu zahtevku, zato se šteje, da delno priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka glede neprerekanega zahtevka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, saj sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične.
ZDR člen 131, 131/1, 162, 162/1, 204. ZFPPod člen 27, 27/4, 27/5. ZGD člen 394, 394/2, 394/3. ZFPPIPP člen 442. ZGD-1 člen 8.
plača - bruto - neto - regres za letni dopust - odgovornost družbenika za obveznosti izbrisane družbe - aktivni družbenik
Plače in drugi prejemki, od katerih se plačujejo prispevki in davki, se dosodijo v bruto zneskih in se v izreku le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov.
Pravni temelj tožnikovih zahtevkov zoper oba toženca predstavljajo določbe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod (te določbe so upnike v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije varovale z uvedbo neomejene solidarne odgovornosti družbenikov izbrisane družbe za obveznosti te družbe). Iz teh določb v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 394. člena ZGD izhaja neomejena solidarna odgovornost družbenikov za obveznosti likvidirane družbe. Prvi in drugi toženec sta bila ustanovitelja družbe, v kateri je bil zaposlen tožnik. Ta družba je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po ZFPPod. Vendar pa je pri upoštevanju sankcije neomejene odgovornosti družbenikov potrebno upoštevati tudi stališče Ustavnega sodišča RS, da določitev sankcije neomejene odgovornosti sama po sebi ni v neskladju z ustavo, če se upošteva kot temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod vpliv, ki so ga ti imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti družbe. Zavrnitev zahtevka zoper drugega toženca je tako utemeljena zaradi tega, ker drugega toženca ni mogoče šteti za aktivnega družbenika, ki bi odgovarjal za obveznosti likvidirane družbe.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – nesklepčnost – predpravdni stroški
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 150. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela kot delavka tožene stranke (tj. družbe, ki je po pogodbi opravljala storitve za bolnišnico), ko je kot čistilka opravljala delo v bolnišnici, kjer se je okužila s pljučno tuberkulozo, saj je pri čiščenju prostorov vdihavala zrak, okužen s kapljičnimi bakterijami tuberkuloze in prijemala v koš odvržene smeti hospitaliziranih pacientov. Toženi stranki za tožnici nastalo škodo ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj je ravnala skladno z določbo 5. člena ZVZD. Sprejela je oceno tveganja in navodila za varno delo, bolnišnica pa bi jo morala o morebitnih boleznih obvestiti, da bi lahko v takih primerih skupaj sprejeli ustrezne ukrepe. V konkretnem primeru pa bolnišnica, ki ni vedela za okužbo pacientke s TBC, o tem tožene stranke ni obvestila, zato tudi tožena stranka ni opustila dolžnosti zagotavljanja tožnici potrebnega zaščitnega sredstva – posebne zaščitne maske.
Tožena stranka za tožnici nastalo škodo tudi ni objektivno odgovorna. Delo čistilke v bolnišnici ni nevarno delo, saj zdravljenje bolnikov ni takšna dejavnost, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri njenem opravljanju potrebna posebna skrbnost, vendar pa bi kljub temu obstajala povečana nevarnost nastanka škode. Tožnica v postopku ni navajala nobenih drugih dejstev (razen tega, da je možnost okužbe v bolnišnici zaradi bolnišnične dejavnosti večja od običajne), iz katerih bi izhajala objektivna odgovornost tožene stranke. Ker ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke, tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni utemeljen.
V tožničinem primeru bi lahko šlo za razmerje z elementi delovnega razmerja (trajanje razmerja med tožnico in toženo stranko – 11 let, delo glasbenega urednika, ki naj bi ga tožnica opravljala enako kot pri toženi stranki redno zaposleni sodelavci, zatrjevano pavšalno mesečno plačilo ...), nedvomno pa zaenkrat še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila tožnica upravičena do priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in do reintegracije. Predlagana začasna odredba – plačilo nadomestila plače za čas do pravnomočnega zaključka tega individualnega delovnega spora – pa je vezana prav na ta tožbeni zahtevek. Zato prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja terjatve) ni izpolnjen.
jamčevalni ugovor - ugovor neobstoječe terjatve - pobotni ugovor - obvestilo stečajnemu upravitelju o pobotu upnikove terjatve s terjatvijo stečajnega dolžnika
Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem izpostavlja dvakratno uveljavljanje pobotnega ugovora na isti podlagi. Sodišče prve stopnje v zadevnem sporu ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke, pač pa o njenem ugovoru neobstoječe terjatve, t.j. jamčevalnem ugovoru iz naslova napak na delu tožeče stranke. Gre za ugovor materialnega prava, ki se presoja upoštevaje (pravočasno podano) ustrezno trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer je potrebno paziti „le“, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo v različnih postopkih.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke (pravilno) zavrnilo, ker je ugodilo jamčevalnemu ugovoru tožene stranke, t.j. njenemu ugovoru neobstoječe terjatve. Ker ne gre za situacijo po 117. členu ZPPSL, toženi stranki ni mogoče naprtiti stroškov postopka.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
URS člen 20. ZUP člen 12, 129, 129/1, 129/1-4, 220, 261, 263.
nova odmera pokojnine - pravnomočna odločba - dopolnilna odločba
Tožnici je bila že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Zahteve za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, izplačanih iz naslova obveznic iz leta 1992, ki pri priznanju pravice niso bili upoštevani, ni mogoče šteti za izdajo dopolnilne odločbe, saj morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za izdajo dopolnilne odločbe. Toženec je zahtevo za novo odmero pokojnine zakonito zavrgel.