Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka v razmerju oče in hči.
Zahteva predlagateljice po dodelitvi dodatnega roka po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja zgolj poskus zavlačevanja postopka in s tem čim daljšega ohranjanja stanja, kot je bil vzpostavljen s sklepom V N 81/2025 z dne 24. 3. 2025.
Prav tako po oceni sodišča druge stopnje ni bilo pogojev za odstranitev nasprotnega udeleženca z naroka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da se udeleženka po preteku več kot enega leta in potem, ko je z nasprotnim udeležencem pred delovnim sodiščem sklenila sodno poravnavo, ne more bati tako intenzivno, da bi bila potrebna izključitev nasprotnega udeleženca iz zaslišanja.
Zgolj dejstvo, da je nasprotnemu udeležencu bil izrečen ukrep prepovedi približevanja po ZPND v trajanju enega leta še ne pomeni avtomatično, da sodišče mora na podlagi istih dejstev odločiti o podaljšanju tega ukrepa.
Ob vložitvi tožbe je bil tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik obremenjene nepremičnine aktivno legitimiran. Naknadna odsvojitev nepremičnine med pravdo pa skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPP ne preprečuje dokončanja pravde med istima strankama. V takem primeru pride do ločitve procesne in materialnopravne legitimacije, pri čemer procesna legitimacija ostane tožeči stranki. Tožnik je zato pravilno, skladno z relevančno teorijo, prilagodil tožbeni zahtevek spremenjenemu zemljiškoknjižnemu stanju ter zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke v korist pridobitelja nepremičnine - stranskega intervenienta, saj izbris hipoteke vedno učinkuje v korist aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine.
Pri prekluzivnem roku nastopijo pravne posledice zamude (v konkretnem primeru domneva umika pritožbe) takoj po poteku roka, zato poznejšega plačila sodne takse ni mogoče upoštevati, četudi je bila zamuda samo en dan.
Določitev plačila sodne takse za pritožbo kot procesna predpostavka ni ustavno nedopustna. Cilj ureditve, ki stranko sili k pravočasnemu plačilu sodne takse je pospešitev in ekonomičnost postopka ter učinkovitost pravice do pravnega sredstva. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS je taka ureditev skladna z Ustavo RS. V odločbi U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je stvar zakonodajalčeve presoje, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi postopka. Prav tako je ustavno dopustno, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačila, izvedenega po poteku tega roka, ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki jima z določitvijo roka za plačilo sodne takse sledi zakonodajalec. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic, saj želi pritožnik zase uveljaviti drugačen (ugodnejši) položaj, čeprav je rok za plačilo sodne takse zamudil, medtem ko pravna posledica iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) velja za vse enako.
Če je stečajni postopek pravnomočno končan in ni več razlogov za nadaljevanje stečajnega postopka, je neutemeljena tudi naložitev predujma za kritje stroškov nadaljnjega teka stečajnega postopka upniku.
Sedmi odstavek tar. št. 8 Notarske tarife, na katerega se je oprlo sodišče, izrecno določa, da če notar v skladu z devetim odstavkom 64. člena zakona upošteva vsebino listine, znaša pristojbina za overitev podpisa iz prvega in drugega odstavka te tarifne številke dodatno 16 EUR. Navedena določba torej ureja le zvišanje osnovne pristojbine, do katere je notar upravičen ob overitvi podpisa, kar pomeni, da ne gre za samostojno storitev, ki bi jo bilo mogoče obračunati in priznati samostojno, brez pripadajoče overitve podpisa.
Samo unovčenje je v zakonu urejeno posebej in o izpolnjevanju pogojev zanj izpodbijani sklep ne govori, saj se nanj sploh ne nanaša. Če bi bila čistilna naprava prodana v nasprotju z Zakonom o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, to ne bi bilo zato, ker bi to dovoljevala II. točka izreka izpodbijanega sklepa.
Za odločitev je ključno, ali je prišlo po pravnomočnosti že izdane odločbe do spremembe dejanskega stanja, ki vpliva na odločitev o sami pravici, oziroma ali je prišlo do spremembe pravne podlage. Predhodno je bila izdana zavrnilna odločba, ki je postala pravnomočna, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila, kar je sodišče pojasnilo v 7. točki obrazložitve.
V tem primeru se mladoletni C.C. nikakor ne more šteti v družino tožnice. Kot je to določeno v 32. členu ZVrt, so starši oproščeni plačila za vrtec za tretjega otroka le v primeru, če gre za otroka iz iste družine. Ker ima C.C. stalno prebivališče na naslovu matere G.G., ki je za njega tudi že uveljavljala pravice iz javnih sredstev, v tem primeru ne gre za povezano osebo v tožničini družini, torej za otroka iz iste družine, kot to zahteva že omenjena določba ZVrt.
Po četrtem odstavku 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških postopka odloči le po temelju - katera stranka in v kakšnem deležu jih krije. V tem primeru izda sklep o višini stroškov po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Tak sklep ni samostojen izvršilni naslov, saj je vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. To pomeni, da mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova.
Ker od stranke izvršilnega postopka ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8 dnevnem roku, saj je v izvršilnem postopku poudarjeno načelo hitrosti, takojšnje zavrženje prepoznega pravnega sredstva ni nerazumno, zlasti ob dejstvu, da mora biti stranka na prekluzivnost roka oziroma na takojšnje zavrženje v primeru zamude roka za pravno sredstvo, opozorjena v pravnem pouku.
Zaradi zamude ugovornega roka se ugovor vsebinsko ne bo obravnaval, zavrženje pa ne pomeni posega v ustavne pravice dolžnika.
Sodni tolmač se utemeljeno pritožuje, ker mu sodišče prve stopnje ni priznalo priglašene nagrade za pripravo na tolmačenje v višini 30 EUR z DDV. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v prvem odstavku 45. člena določa, da za pripravo na tolmačenje, ki lahko vključuje tudi študij spisa, pripada sodnemu tolmaču 30 EUR. Iz navedenega določila tako izhaja, da študij spisa ni nujen za pripravo na tolmačenje in posledično tudi ni pogoj za priznanje nagrade za pripravo na tolmačenje. Tolmač se namreč lahko na tolmačenje pripravi tudi brez vpogleda v sodni spis.
Nadzorovana obravnava je sistem, ki ga koordinira koordinator. Celostno podporo osebi tako nudi strokovni team, katerega delo koordinira koordinator.
ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna dokazna sredstva, posredni dokazi pa nedovoljeni. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov.
Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka.
Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo.
Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga.
Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.
Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni priznalo stroškov poziva za plačilo akontacije odškodnine, naslovljenega na prvo toženko, in odškodninskega zahtevka, naslovljenega na drugo toženko. Navedeni stroški so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je tožnica na tej podlagi prejela izplačan nesporni del odškodnine, poleg tega je tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisen od poziva upnika (drugi odstavek 299. člena OZ).
Navedene dejanske ugotovitve po oceni sodišča druge stopnje dajejo podlago za zaključek, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Nasprotna udeleženka ima duševno motnjo, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti ter vzrokov ogrožanja (ogrožanja sebe in drugih) zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči. Trenutno se pri njej izvaja nadzor z modifikacijo ter optimizacijo medikamentozne psihiatrične terapije, pri čemer je za stabilizacijo njenega zdravstvenega stanja potreben čas treh mesecev.
Ker je osnovni znesek minimalnega dohodka v pravno relevantnem obdobju znašal pri tožniku 484,88 EUR, njegov mesečni dohodek pa ta znesek presega, ni mogoče šteti, da se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti, ob čemer je bila tožniku že večkrat predhodno priznana tudi izredna denarna socialna pomoč. Tožnik izredne denarne socialne pomoči ne uveljavlja iz naslova izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, ki jih ne bi mogel pokriti z lastnim dohodkom.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov utemeljeno upoštevalo odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in določbe ZBPP. Tožnici je bila brezplačna pravna pomoč priznana od 19. 10. 2019, zato je sodišče prve stopnje pravilno toženki naložilo, da stroške, ki so tožnici priznani od tega datuma dalje, plača na račun sodišča prve stopnje.
Ravnanje tožnika izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Tožnik je v več primerih podpisoval dokumentacijo v imenu komitentov, čeprav ti ob podpisu niso bili prisotni, oziroma je omogočil, da je ena oseba podpisovala dokumentacijo za več različnih komitentov, ki jih ni bilo v poslovalnici.