Toženčeva revizijska teza je, da je z izpodbijano sodbo neutemeljeno prikrajšan v svoji pravici do stikov s hčerkama. Ta teza drži, a le deloma: ni v celoti prikrajšan za pisne stike (da je obseg pisnih stikov premajhen, ne uveljavlja), je pa prikrajšan za osebne stike (osebna srečanja in druženja). Ali je to prikrajšanje, ki sicer pomeni hud poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja oziroma v roditeljsko pravico, utemeljeno, pa je odvisno od presoje, ali stiki hčerkama res niso v korist, kot (smiselno) izhaja iz sodb sodišč nižjih stopenj. Presoja o tem mora temeljiti na konkretnih okoliščinah primera in sicer na tistih, ki so obstajale ob zaključku glavne obravnave, saj so samo te okoliščine zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti.
Sodna praksa je enotna, da stranka iz razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more vložiti tudi tožbe za ugotovitev ničnosti sodne poravnave pred sodiščem prve stopnje.
Sodišči prve in druge stopnje sta spregledali, da tožnika - za razliko od drugih pred Vrhovnim sodiščem obravnavnih primerov – zatrjujeta okoliščine, ki bi, če bi se izkazale za resnične – narekovale odločitev, da do sklenitve sodne poravnave ni prišlo, ne pa okoliščin zaradi katerih bi bilo mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti.
Sodna poravnava, ki ne izpolnjuje obličnostnih in drugih zakonskih pogojev iz 307. člena ZPP, zlasti glede katere ni izkazan podpis nobene izmed pravdnih strank na zapisniku o sklenitvi dogovora o sodni poravnavi, sploh veljavno ne nastane. To ugotovitev pa je mogoče zahtevati od sodišča prve stopnje ob izkazanem pravnem interesu (drugi odstavek 180. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta tako z napačnim zavrženjem tožbe tožnikoma onemogočili obravnavanje pred sodiščem in posegli v njuno pravico do sodnega varstva, ki jima je zagotovljena v 23. členu Ustave.
Toženčevo subjektivno doživljanje odločanja o sporu oziroma o preteklih sporih pred pristojnim sodiščem kot krivično, pristransko oziroma protizakonito ne pomenijo tehtnega in utemeljenega razloga, ki bi pri razumnem posamezniku ter v očeh javnosti lahko vzbudil dvom o nepristranskosti sojenja v konkretni zadevi. Odpravi dvoma v pravilnost sodnih odločb so namenjena redna in izredna pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika predlog za izločitev takega sodnika, ZPP pa pozna tudi institute, namenjene omejevanju neprimernega in žaljivega ravnanja stranke v postopku.
Terjatve na plačilo odškdonine zaradi smrti bližnjega, kakršne proti stečajnemu dolžniku uveljavljajo tožniki, niso med izjemami iz tretjega do petega odstavka 59. člena ZFPPIPP. Izjeme je treba vselej razlagati ozko, še toliko bolj, kadar ima razlaga tako usodne posledice, kot jih ima zamuda roka za prijavo terjatve – materialnopravni učinek, ki se kaže kot prenehanje terjatve. Vrhovno sodišče zato ne pritrjuje tezi, da trimesečni rok za prijavo teče od smrti bližnje tožnikov oziroma da bi bilo treba terjatev, nastalo po začetku stečajnega postopka, prijaviti v določenem časovnem obdobju po njenem nastanku. Opore za tako razlago v ZFPPIPP ni.
Le tiste terjatve, za katere ZFPPIPP izrecno določa, so izjeme, ki kljub temu, da so nastale po začetku stečajnega postopka in bi se po prvem delu zakonske norme prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP prav tako štele kot strošek, to niso, temveč se poplačajo iz razdelilne mase. Ker med temi izjemami ni terjatev, kot jih proti toženki uveljavljajo tožniki, je za njihovo opredelitev pomembno le, da so nastale po začetku stečajnega postopka in so torej strošek v smislu prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP. Stroškov pa v stečajnem postopku nikdar ni treba prijavljati, kar izhaja ravno iz četrtega odstavka 296. člena ZFPPIPP.
Za uveljavitev terjatve, nastale po začetku stečajnega postopka in ki šteje kot strošek postopka, je pravilen dajatveni tožbeni zahtevek.
Toženka, ki je ravnala kvalificirano nedobroverno, se zato ne more uspešno sklicevati na peti odstavek 324. člena ZFPPIPP, ki zaradi varstva kupca prepoveduje ničnostne, izpodbojne in druge zahtevke, s katerimi se posega v kupčeve pravice. Situacija, ko kupec ravna kvalificirano slaboverno, se namreč v bistvenem razlikuje od položaja, ki ga navedeno zakonsko pravilo varuje, in jo je treba z argumentacijo teleološko redukcije izvzeti. Namen citirane zakonske določbe je varstvo poštenega kupca, kar pomeni, da so iz varstva izključeni primeri, ko gre za okoriščenje nepoštenega kupca na račun izgube lastninske pravice poštenega zunajknjižnega lastnika, zlasti kadar sodišče ugotovi zlorabo pravil stečajnega postopka. Jezikovni pomen citirane zakonske določbe je namreč ob ugotovljeni zlorabi stečajnega postopka prebit. To pomeni, da peti odstavek 324. člena ZFPPIPP ne varuje situacij, ko kupec ravna kvalificirano nedobroverno ali celo sodeluje pri zlorabi - gre namreč za ti. "prekrito pravno praznino". Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) upošteva tudi pri pridobitvi pravic v sodnem postopku, torej tudi pri pridobitvi originarne lastninske pravice kupca na podlagi javne dražbe v stečaju. Okoliščina, da je kupec nepremičnino kupil na javni dražbi, torej ne pomeni, da je mogoče preseči temeljna načela OZ (npr. načelo prepovedi zlorabe pravic) in splošne predpostavke za veljavnost posla (npr. določila o dopustnem predmetu pogodbe, 34. člena OZ). Stranki, ki izjavita voljo za sklenitev določenega pravnega posla, morata ob izpolnjenosti splošnih predpostavk za veljavnost posla upoštevati, da mora vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (prvi odstavek 39. člen OZ). Ta je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Pogodbo z nedopustno kavzo zadanejo sankcije ničnosti ne glede na to, na kakšen način je bila sklenjena (prvi odstavek 86. člena OZ). Prodajna pogodba, sklenjena v stečajnem postopku z namenom izigrati tožnika (zunajknjižnega lastnika) in ga prikrajšati v njegovih premoženjskih pravicah je tako zaradi nasprotovanja moralnim načelom nična. Določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP namreč kupca ne varuje, kadar gre za zlorabo pravil stečajnega postopka zaradi dosege nedopustnega cilja.
Finančne sankcije, vezane na poslančev izstop iz politične stranke ali njene poslanske skupine v času mandata, prekomerno posegajo v svobodni mandat poslanca. Strankarska poslušnost in pripadnost poslanca za čas njegovega mandata ne more biti stvar pogodbenega urejanja, zlasti ne pod pretnjo civilnih - finančnih posledic oziroma obveznosti. Določilo 7. člena pogodbe o kandidaturi zato nasprotuje prvemu odstavku 82. člena URS in je nično (prvi odstavek 86. člena OZ).
Ustna oporoka je izredna oblika oporoke, ki jo lahko oporočitelj izjavi le v izrednih razmerah pred dvema istočasno navzočima pričama, pri čemer je bistveno, da oporočitelj ni mogel napraviti oporoke v pisni obliki. Izredne razmere so lahko objektivne ali/in subjektivne; gre za vprašanje okoliščin posameznega primera. Težišče pri presoji izrednih razmer je na stanju v trenutku, ko se je oporočitelj odločil, da napravi/izjavi ustno oporoko.