Tudi v primeru nevknjižene stvarne služnostne pravice na v stečaju kupljeni nepremičnini ta preneha ob upoštevanju načela zaupanja v podatke zemljiške knjige ter odsotnosti zlorabe stečajnega postopka na strani kupca.
Tožnica z dopisom z dne 5. 9. 2013 ni določila dodatnega roka za izpolnitev pogodbe, kot to predvideva tretji odstavek 105. člena OZ, ampak je bil po sklenitvi pogodbe, v kateri je bil določen osemdnevni rok za plačilo kupnine, ta pred potekom zadnjega dne za plačilo kupnine (očitno sporazumno) odložen za 20 mesecev, šteto od dopisa z dne 5. 9. 2013. Ker opisani odlog tako ne pomeni ene od okoliščin, ki v konkretnem primeru zapolnjujejo pravni standard primernega dodatnega roka, tudi roka v opominu v z dne 28. 6. 2018 ni mogoče ovrednotiti kot „drugega dodatnega roka“, ampak je treba njegovo primernost presojati samostojno in neodvisno od sporazumnega podaljšanja roka za izpolnitevi.
Presoja primernosti naknadnega roka je, kot nakazuje sodna praksa, odvisna od številnih in raznolikih okoliščin, na primer od vrste izpolnitve, poslovnih običajev, dolžnikovega siceršnjega poslovanja, znanega tudi upniku, dolžine zamude, primerjave dolžine prvotno določenega in naknadno postavljenega roka, pripravljenosti dolžnika, da v celoti izpolni obveznost, stanja pripravljalnih dejanj za izpolnitev obveznosti, obsega, v katerem je pogodba že izpolnjena, od tega, iz čigave sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravočasno izpolnitev, ipd. Pri zapolnitvi pravnega standarda „primernega naknadnega roka“ z okoliščinami primera je treba imeti pred očmi, da je pravna ureditev instituta odstopa od pogodbe zaradi kršitve rezultat tehtanja interesov pogodbenih strank.
Navedbe, ki se nanašajo konkretno na razpravljajočo sodnico in predsednico sodišča, bo za to pristojno višje sodišče presojalo v okviru odločanja o predlogu za njeno izločitev.
Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016 odločilo, da v določbi 190. člena ZPP ni najti podlage za stališče relevančne teorije, da je tožnik v primeru odstopa terjatve med pravdo dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist prevzemnika terjatve in da bi v nasprotnem primeru sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Vrhovno sodišče je odločilo, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. Ker objektivne meja pravnomočnosti takšne sodbe ne obsegajo tudi samega odstopa terjatve, bi toženec lahko ugovor o izpolnitvi terjatve prevzemniku na podlagi obvestila o odstopu lahko uveljavljal v izvršbi.
Tožnik bi v reviziji moral izkazati, da je do odstopa terjatve res prišlo šele med pravdo III P 639/2007 in da o naknadni razvezi pogodbe o odstopu in s tem prenosu terjatve nazaj na B. B., ni bil obveščen. Tega pa tožnik ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.
Prejemnik trajne denarne socialne pomoči pridobil lastnost zavarovanca po ZZVZZ in upravičenje do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z dnem izdaje odločbe CSD. Čim je o lastnosti zavarovanca in priznanju pravice do plačila prispevkov pravnomočno odločeno, pa zavarovancu za isto obdobje ni mogoče nalagati plačila istih prispevkov, razen če je pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).
Treba je razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca, in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je treba upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. Ko pa gre za spremembo podlage istega zavarovanja, dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko nosilec obveznega zavarovanja po uradni dolžnosti posega le za naprej.
Glede na navedeno je pomembno, kaj je bila podlaga za revidentovo vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, saj je od tega odvisen odgovor na vprašanje, kdo je bil zavezanec za plačevanje prispevkov oziroma ali je bil revident, kot trdi, upravičen do njihovega kritja. Zato je v obravnavani zadevi za nastanek revidentove obveznosti obračuna in plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, o čemer je odločal davčni organ, pomemben njegov status zavarovanca po ZZVZZ (in ne po ZPIZ-1) v relevantnem časovnem obdobju in s tem povezane odločbe CSD.
Ker Upravno sodišče ni presojalo, kaj je z upravičenostjo kritja prispevkov v obdobju prejemanja denarne socialne pomoči, je tudi preuranjeno zavrnilo revidentov tožbeni ugovor o kršitvi varstva legitimnih pričakovanj na podlagi stališča, da so lastniki družb, ki v družbi opravljajo poslovodno funkcijo in niso zavarovani na drugi podlagi, zavezani za plačilo obveznih prispevkov. Glede na navedeno je odgovor na prvo vprašanje – ob predpostavki izkazanosti v tožbi zatrjevane okoliščine o upravičenosti kritja stroškov na podlagi odločb CSD – pritrdilen.
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ni dopuščala uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.
Obrazloženo pa ne pomeni, da je davčnemu zavezancu v postopku odmere davka od nenapovedanih dohodkov odvzet ugovor (absolutnega) zastaranja. Treba je namreč upoštevati, da je davek od nenapovedanih dohodkov samostojna vrsta davka, zato je lahko predmet ugovora (absolutnega) zastaranja (le) kot celota.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je (tedanja) določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v celoti uredila posebno vrsto davka (podvrsto dohodnine), s katerim so se v (samostojnem) postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavčili nenapovedani dohodki fizičnih oseb. Z njo je bil določen predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se je lahko postopek odmere tega davka uvedel. Vendar pa z določitvijo časovnega obdobja nadzora, v katerem se je lahko ugotavljala prirast premoženja oziroma potrošnja davčnega zavezanca, po presoji Vrhovnega sodišča ni bil določen specialni (relativni) zastaralni rok za odmero davka od nenapovedanih dohodkov. Pač pa je bila časovna omejitev za vodenje tega postopka na eni strani namenjena omejitvi davčnega organa in varovanju davčnih zavezancev, na drugi strani pa je, ob upoštevanju, da je določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 urejala samostojno vrsto davka, izključevala ugotavljanje vsakega posameznega nenapovedanega dohodka, prejetega v inšpekcijskem obdobju, in obdavčevanje vsakega od njih glede na njegove značilnosti (vrsto dohodka itd.). Posledično je bilo tudi izključeno uveljavljanje ugovora (relativnega in absolutnega) zastaranja pravice do odmere davka od posameznih dohodkov, ki bi bili razkriti šele tekom tega postopka.
Napačna je razlaga nižjih sodišč, da slovensko sodišče o vrnitvi otroka ni moglo ponovno odločati, ker je hrvaško sodišče predlog za vračilo otroka po Haaški konvenciji že zavrnilo. Slovensko sodišče sicer res ni bilo pristojno za odločanje o vrnitvi otroka po Haaški konvenciji, ker po njej vselej odloča sodišče v državi neupravičene premestitve. Bilo pa je pristojno o tem vprašanju odločati po Uredbi, ki pristojnost za meritorno odločanje o starševskih vprašanjih daje sodišču v državi izvora ter "zadnjo besedo” tudi glede vrnitve otroka pridržuje istemu sodišču.
Vrnitev otroka v državo izvora ni nujen predpogoj za meritorno odločanje. Če se otrok še vedno nahaja v državi neupravičene premestitve, je sodišče v državi izvora resda soočeno z večjimi težavami pri pridobivanju dokazov, ki pa zaradi pravosodnega sodelovanja med državami niso nepremostljive.