ZFPPIPP člen 121, 121/1, 374, 384, 384/6, 384/6-2, 403, 403/1, 403/1-2, 405, 405/4. ZPP člen 145, 145/1, 145/2.
postopek osebnega stečaja - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - sodni postopek - neuspelo vročanje - preselitev dolžnika - sporočilo o spremembi naslova - ugovor proti odpustu obveznosti - razlogi za ugovor proti odpustu obveznosti - zamolčanje podatkov o premoženju - zloraba instituta odpusta obveznosti - obveznost unovčiti premoženje - poziv upravitelja k izročitvi premoženja dolžnika - majhna vrednost premoženja - ponudba premoženja v prevzem upnikom
Sklep ni bil objavljen, iz podatkov spisa pa tudi ni mogoče ugotoviti, da ga je po neuspelem vročanju zaradi preselitve dolžnika, sodišče nabilo na sodno desko v skladu z določbo drugega odstavka 145. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Zato iz podatkov spisa ni mogoče ugotoviti, kdaj je bila vročitev izpodbijanega sklepa pravilno opravljena. V takem primeru pritožbe zato ni mogoče kot prepozne zavreči, pač pa je treba šteti, da je pravočasna.
Iz podatkov spisa izhaja, da je dolžnik ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka povedal, da je lastnik osebnega vozila ..., upravitelj pa je podatke o tem osebnem vozilu preveril na upravni enoti. Zato na podlagi podatkov, ki so v spisu, ne izhaja, da je dolžnik upravitelju ali sodišču zamolčal kakšne podatke o tem premoženju, na čemer temelji zaključek o zlorabi inštituta odpusta obveznosti. Ocena, da dolžnik ravna nepošteno pri izpolnjevanju svojih obveznosti v času preizkusnega obdobja, ker ni sledil pozivu upravitelja, da mu osebno vozilo izroči v posest, pa je po oceni pritožbenega sodišča preuranjena. Res je, da ima upravitelj obveznost unovčiti vse dolžnikovo premoženje, ki spada v stečajno maso, vendar je tudi v osebnem stečaju možno določeno premoženje, zaradi njegove majhne vrednosti ter v izogib višjim stroškom, ki bi nastali z njegovim unovčenjem, ob koncu stečajnega postopka ponuditi v prevzem upnikom. Uporaba določbe 374. člena ZFPPIPP o prenosu premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, v osebnem stečaju ni izključena.
vrnitev v prejšnje stanje – zamuda roka za vložitev odgovora na tožbo – opravičljivi razlogi
Okoliščini, da v hiši biva več oseb, ki imajo isti nabiralnik, in da je mati prvotožene stranke obvestili o sodnih pošiljkah najverjetneje vrgla v peč, nista opravičljiva razloga za zamudo pri vložitvi odgovora na tožbo.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO – USTAVNO PRAVO
VSL0085531
OZ člen 17, 17/2, 88, 92. ZASP člen 146, 157, 157/3, 157/4, 157/4-1, 157/5, 157/6, 157/7, 168, 168/3. URS člen 125. ZPP člen 337, 337/1. ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4.
sorodne pravice – javna priobčitev komercialnih fonogramov – kolektivno upravljanje avtorskih pravic – pravna narava skupnega sporazuma – skupni sporazum kot prisilni predpis – uporabniki fonogramov – nadomestilo za uporabo fonogramov – primerno nadomestilo – Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov 2005 – Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti – ustaljena sodna praksa – delna ničnost – varstvo pred zlorabo prevladujočega položaja – enako varstvo pravic – neodvisnost sodnika – vezanost na ustavo in zakon – pritožbene novote – očitek opustitve materialnega procesnega vodstva – predpravdni stroški – povrnitev stroškov opomina na temelju ZpreZP-1 – stroški postopka – načelo uspeha – strošek odsotnosti iz pisarne
Drugi odstavek 17. člena OZ ureja poseben primer delne ničnosti, in hkrati tudi ureja pravno posledico. Namen ničnosti v takšnih zadevah je, da se pogodba znebi nedopustnega določila, in da velja brez njega, nadomesti pa ga dopustna določba prisilnega prava (88. člen OZ).
Tožeča stranka je bila dolžna toženi stranki obračunati in plačati nadomestilo plače v spornem obdobju do ponovnega poziva nazaj na delo, in sicer na podlagi pravnomočne sodbe. Tožeča stranka je celotno obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila. Zavezanka za vračilo denarnega nadomestila toženki je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi zavoda upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Pritožba neutemeljeno razlaga, da je odpadla pravna podlaga in da je brez pravnega temelja toženka obogatena na škodo tožeče stranke, saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca, konkretno na podlagi pravnomočne sodbe sodišča. Zato neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi, z vsemi učinki pravnomočne sodbe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
zavarovanje AO plus – poškodba vratne hrbtenice – stroški zdravljenja v zdravilišču
Določba 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ) govori o povrnitvi „stroškov zdravljenja in drugih potrebnih stroškov“. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da stroški bivanja v zdravilišču, kjer je bil tožnik na terapijah, niso izdatek, ki bi ga moral kriti sam, temveč potreben strošek, ki ga je dolžna kriti toženka.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Do trpinčenja tožnice na delovnem mestu oziroma nadlegovanja v smislu 7. člena ZDR-1 oziroma 6.a člena ZDR ni prišlo (o tožnici in njenem zdravstvenem stanju se ni govorilo z namenom trpinčenja; v dokaznem postopku niso bile potrjene tožničine navedbe o domnevnih govoricah o tem, da naj bi tožnica slabše dojemala stvari,...), zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke iz tega naslova.
Ekonomska vrednost nepremičnine ne more biti relevantno merilo za presojo pravilnosti vrednosti spornega predmeta, če ne gre za spor o lastninski pravici. Tožeča stranka sicer zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe, vendar je v zemljiško knjigo že vpisana kot lastnica in prereka terjatev. Tako je označena terajtev iz izvršbe (9.168,26 EUR) tista vrednost spornega predmeta, ki je pravno relevantna. Ker ima tožeča stranka pravico pritožbe proti delu sklepa, s katerim se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno, lahko izpodbija že v tej fazi odločitev o zvišani vrednosti spornega predmeta na 77,772,91 EUR.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080136
OZ člen 103, 108, 109. ZASP člen 82. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
umik avtorskih del iz prodaje – založniška pogodba – neposredovanje podatkov o prodaji – evidenca dohodka – delno neplačilo avtorskega honorarja – odstop od pogodbe z zaporednimi obveznostmi – kdaj od pogodbe ni mogoče odstopiti – veljavnost odstopne izjave – neznatni del obveznosti – načelo ekvivalence – kavza pogodbe – izpolnitveni zahtevek
Neposredovanje oziroma neredno posredovanje podatkov o prodaji učbeniškega gradiva ne pomeni takšne kršitve avtorske pogodbe, ki bi utemeljevala odstop od pogodbe s trajajočim razmerjem, kot najhujše sankcije za kršitve pogodbe oziroma za poseg v upnikov interes, saj bi se tožnica z višino ustvarjenega dohodka prodaje učbeniškega gradiva lahko seznanila z vpogledom v toženčeve poslovne listine in poslovne knjige, kar mora slednji avtorju omogočiti na njegovo zahtevo.
Delno neplačilo pogodbenih obveznosti bi imelo za posledico prenehanje pogodbe šele takrat, ko ne bi bilo več mogoče doseči namena pogodbe. V konkretnem primeru ima delno neplačilo avtorskega honorarja za posledico lahko le tožničin izpolnitveni zahtevek, ne pa tudi odstopa od pogodbe, kot najtežje sankcije.
Zmotno je materialnopravno stališče, da velik finančni aranžma toženke pri izdaji in distribuciji učbenika z vidika razmerja med neizpolnjenimi in izpolnjenim delom pogodbe ni pravno pomemben.
kaznovanje stranke zaradi žalitve sodišča – dokazna ocena – argumentacija dejanskih ugotovitev
Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi, da je tožnik poslal sodišču elektronsko sporočilo, upoštevalo različne dokaze. Delovna metoda, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje pri izboru dokazov, nima pomanjkljivosti. Izvedene dokaze je sodišče prve stopnje prepričljivo argumentiralo, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v rezultate take argumentacije, iz katere izhajajo prepričljive dejanske ugotovitve.
nedopustnost izvršbe – pridobitev lastninske pravice na premičnini – pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom – izročitev v posest – traditio brevi manu – predmeti v najetih prostorih
S kasnejšim nakupom škarij, do katerega je prišlo še pred rubežem, je nastal položaj iz prve alineje tretjega odstavka 60. člena SPZ, ko se izročitev premičnine šteje za opravljeno s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve (traditio brevi manu).
Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo, da je tožnik iznajdljiv in sposoben pridobiti nove stranke, zato je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da se pridobitne sposobnosti toženca zaradi izgube ene stranke niso bistveno zmanjšale.
V konkretnem primeru je bilo v zadevi P 46/2016 Okrožnega sodišča v Novem mestu o tožbenem zahtevku glede tožnikove terjatve enkrat že odločeno, sodba je bila nato delno razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Ker je bil torej dokazni postopek v zadevi P 46/2016 Okrožnega sodišča v Novem mestu v obsežnem delu že izveden, je sodišče prve stopnje upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka pravilno odločilo, da predhodnega vprašanje ne bo reševalo samo in postopek prekinilo do odločitve v zadevi P 46/2016 Okrožnega sodišča v Novem mestu.
ZDR-1 člen 84, 87, 89, 92, 114, 114/1, 114/2, 114/2-3, 226. ZDR člen 90a, 114.
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – posebno pravno varstvo pred odpovedjo – starejši delavci
Tožnik ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (18. 3. 2014) ni bil varovana kategorija delavcev pred odpovedjo po 114. členu ZDR-1. V njegovem primeru varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 ni veljalo, ker je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu (kar pomeni, da je šlo za primer iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1). Tožnik (rojen 13. 1. 1955) je namreč že ob podpisu pogodbe s toženko, to je 1. 5. 2011, dopolnil 55 let in je glede na določbe tedaj veljavnega ZDR po 201. členu ZDR kot starejši delavec užival posebno varstvo, vključno s posebnim pravnim varstvom pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR.
Ob zaposlitvi tožnika pri toženi stranki v letu 2011, ni šlo za prehod tožnika k drugemu delodajalcu oziroma za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu pod pogoji iz 90.a člena tedaj veljavnega ZDR. To pa pomeni, da za tožnika ne velja izjema iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1 in da tožnik v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni užival posebnega varstva pred odpovedjo kot delavec pred upokojitvijo. Posebno varstvo bi za tožnika veljalo le, če bi se pri toženi stranki kot starejši delavec zaposlil potem, ko bi mu prejšnji delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi in bi sprejel ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pri drugem delodajalcu (toženi stranki), ki bi se zavezal, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih v smislu 90.a člena ZDR, ki ustreza 92. členu ZDR-1.
Ker se z vmesno sodbo ne zaključuje odločitev o tožbenem zahtevku, pač pa se z njo odloči le o utemeljenosti njegove podlage, lahko pritožbeno sodišče z vmesno sodbo le potrdi ali spremeni sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka. Ne more izpodbijane odločitve spremeniti v zavrnilno, saj vmesna sodba ne more biti zavrnilna, ker je pogoj za njeno izdajo, da zadeva še ni zrela za končno odločitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – koncesijska pogodba – tuja kolektivna pogodba - božičnica
Tožnik je bil zaposlen na področju italijanskega spletnega igralništva. Tožena stranka je opravljala storitve spletnega igralništva v državi Italiji na podlagi koncesije, ki velja za italijansko spletno področje. Tožnik je do božičnice za sporno obdobje upravičen na podlagi italijanske nacionalne kolektivne pogodbe za terciarni sektor, trgovino in storitve, ki jo mora tožena stranka spoštovati na podlagi koncesijske pogodbe za prirejanje javnih iger na daljavo, ki je bila sklenjena med toženo stranko in italijansko upravo za carino in monopole.
OZ člen 12, 54, 54/1, 92, 252, 252/1, 252/3, 421, 421/1, 421/2, 425, 425/1, 425/2. ZPP člen 212, 339, 339/2, 339/2-8.
odstop terjatve – odstop terjatve namesto izpolnitve – ugovor aktivne legitimacije – pogodbena odškodninska odgovornost – ugovor zastaranja – sklenitev krovne pogodba – ustna sklenitev pogodbe – sporazum o bistvenih sestavinah pogodbe – indici o sklenitvi pogodbe – kršitev izvedbene pogodbe – dolžnost opredelitve sodišča do strankinih navedb – kršitev pravice do izjave – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožnik odgovornost toženke utemeljuje tudi s trditvami o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Ker zastaranja terjatve za škodo, ki je nastala s kršitvijo pogodbene obveznosti, ne ureja prvi ampak tretji odstavek 252. člena OZ, bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju ugovor zastaranja presojati tudi ob upoštevanju te določbe.
Pritožnik v zvezi s povzetimi trditvami v pritožbi najprej opozarja, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem, ali je bila med odstopnico in toženko v aprilu 2007 res sklenjena veljavna krovna pogodba in kakšna je bila njena vsebina, sploh ni ukvarjalo, čeprav bi se moralo. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, saj gre za odločilno dejstvo. Odločilno je zato, ker je ugotovitev, da je bila pogodba (veljavno) sklenjena, predpogoj, da je mogoče sploh govoriti o njeni kršitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0085576
ZPP člen 185, 185/1, 280, 280/2, 305a. OZ člen 635, 635/2, 636, 640, 1050.
podjemna pogodba – nasprotna tožba – narava nasprotne tožbe – (poravnalni) narok v postopku po nasprotni tožbi – združitev postopkov na naroku – sprememba tožbe po sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine – sprememba številke računa – neizdaja sklepa o dovolitvi spremembe tožbe – končni obračun – narava končnega obračuna – izpolnitev z napako – jamčevalni zahtevki – zahtevek za znižanje plačila – oblikovalni zahtevek – nepravilno postavljen zahtevek – neodpravljiva nesklepčnost – materialno procesno vodstvo
Nasprotna tožba je sicer res samostojna toženčeva tožba zoper tožnika. Gre za njegovo ofenzivno obrambno sredstvo v pravdi, v kateri je (do tedaj) nastopal le kot toženec. Njena glavna značilnost pa je določena povezanost s tožbenim zahtevkom iz prvotne tožbe. Prav zato je smiselno, da se obe tožbi združita v istem postopku. Gre za izraz načela ekonomičnosti postopka in pravne varnosti. Že sama vložitev nasprotne tožbe pa predpostavlja združitev obeh postopkov v enotno obravnavanje.
Poravnalni narok ni obvezen.
Za zahtevke za znižanje kupnine ne zadošča dajatvena tožba, pač pa je potreben tudi oblikovalni tožbeni zahtevek, usmerjen k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti storitve, ki je posledica stvarnih napak. Takšnega zahtevka tožena stranka v konkretnem primeru ni postavila. Posledično ni moglo priti do izdaje oblikovalne sodbe, ki bi lahko bila podlaga uveljavljanemu kondikcijskemu zahtevku.
Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je stvar tožnika. Če ta za uveljavitev svojih pravic izbere napačno pot, njegove napake ni mogoče sanirati skozi materialno procesno vodstvo.
Ustrezna je tudi višina odmerjene denarne kazni, v višini katere je upoštevano tudi dejstvo, da je bil pooblaščenec tožeče stranke zaradi kršitve reda na naroku za glavno obravnavo že kaznovan z denarno kaznijo v višini 100,00 EUR, izrečena denarna kazen pa ni imela nameravanega učinka.
nepravdni postopek – delitev solastnine – delitev nepremičnine, ki je predmet denacionalizacijskega postopka – prepoved razpolaganja z nepremičnino, glede katere obstaja dolžnost vrnitve v naravi – prekinitev nepravdnega postopka
Pri odločitvi o prekinitvi postopka delitve solastnine je sodišče pravilno upoštevalo določbo prvega odstavka 88. člena ZDen, po kateri z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve ter možnost, da bodo denacionalizacijski upravičenci, če bodo prejeli ustrezen solastninski delež na parceli, ki je predmet tega nepravdnega postopka, prikrajšani za pravico dokazovati svoj močnejši upravičen interes na delu oziroma delih parcele, ki jih želijo predlagatelja in nasprotna udeleženka.