Izplačevanje nadomestila plače za čas izvajanja poklicne rehabilitacije ni bilo določeno ne v ZDR niti s kakšnim drugim zakonom, prav tako pa to ni bilo dogovorjeno med strankami, zato za izplačevanje nadomestila plače s strani tožeče stranke kot toženkinega delodajalca v spornem času ni bilo pravne podlage, saj je bila toženka v tem času upravičena (le) do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije.
Določbo, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, je treba razlagati tako, da zmota v obveznosti plačila ne izključuje vrnitvenega zahtevka. Zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve. Kot pomotno plačilo se zato lahko upoštevajo tudi tista plačila, do katerih je prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami. Iz določbe 191. člena OZ pa izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno – tako glede vednosti kot volje.
pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas – pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku – zaposlitev za nedoločen čas – pogodba o zaposlitvi za določen čas
Toženka kot delodajalec lahko na podlagi člena 60/2 ZDR-1 za zagotavljanje dela delavcev uporabnikom sklepa z delavci pogodbo o zaposlitvi za določen čas le, če so pri uporabniku podani zakoniti pogoji za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, navedeni v členu 54/1. Zato je prvostopno sodišče skladno s trditveno podlago tožnice utemeljeno preverjalo, ali so bili dejansko podani takšni pogoji pri pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnico in toženko.
Tožnica ima zagotovljeno sodno varstvo za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas (skladno s 56. členom ZDR-1) ne le v povezavi z nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi glede predhodno sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Ob tem je pomembno tudi, da v primeru, če je bila le ena od teh pogodb o zaposlitvi sklenjena nezakonito, so nezakonite tudi vse ostale naknadno sklenjene pogodbe o zaposlitvi.
Uporabnik je imel neprekinjeno potrebo po tožničinem delu, vendar se za trajno naročilo (zaposlitev za nedoločen čas) ni odločil zaradi finančnega tveganja. To pa ni razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zato so skladno s členom 56 ZDR-1 nastopile posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in se šteje, da je tožnica od določenega dne dalje zaposlena pri toženki za nedoločen čas.
ZZVZZ člen 80, 81. ZPP člen 213, 213/2, 287, 339, 339/2, 339/2-14. ZUJF člen 90. ZUTD člen 9. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - brezposelni zavarovanci
Tožnica je bila v spornem obdobju prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve, zato je presoja njene zmožnosti za delo širša kot v primeru, ko gre za vprašanje začasne nezmožnosti za delo na konkretnem delovnem mestu. Ker kljub ugotovljenim zdravstvenim težavam ni bila začasno nezmožna za delo, je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni neutemeljen.
razveljavitev sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks – pravica do izjave – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – predlog za delitev stvari v solastnini
Sodišče je le na podlagi vpogleda v pogodbo, iz katere je razvidna višina kupnine za nepremičnino, ki je bila predmet delitve, zaključilo, da so podani pogoji za razveljavitev sklepa (tretji odstavek 13. člena ZST-1).
Ker je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo izključno na podatke, ki jih je pridobilo samo, ob tem pa predlagateljici ni omogočilo, da se izjasni o dejstvih, ki so pomembna za presojo upravičenosti do oprostitve plačila sodnih taks, je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede upravičenosti predlagateljice do oprostitve plačila taks.
obnova postopka – razlogi za obnovo postopka – novi dokazi
Nepravilna ocena stranke, da bodo v rednem postopku predloženi dokazi zadoščali za njen uspeh, ni razlog za obnovo postopka. Pravdni stranki morata že do pravnomočnega zaključka postopka predložiti vse dokaze, ki utemeljujejo njune trditve, naloga sodišča pa je, da izvede tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev pravno odločilnih dejstev.
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev ali njenih izvedenskih organov takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Zgolj zaradi okoliščine, da sta v sodnem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja odpravljeni odločbi tožene stranke in na podlagi sodno izvedenskega mnenja ob že priznani novi pravici iz invalidskega zavarovanja, določene le še dodatne omejitve pri delu, ni mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja zavoda. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
obstoj delovnega razmerja – elementi delovnega razmerja
Tožnik je v spornem obdobju pri toženi stranki opravljal delo reševalca iz vode v okviru študentskega dela. Tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces in strogo vezan na navodila tožene stranke glede vsebine dela, časa opravljanja dela, razpolaganje z delom in časom, kar je bistvena značilnost delovnega razmerja, skozi katero se odraža tako imenovana direktna oblast delodajalca. Tožena stranka namreč tožniku ni dajala navodil v zvezi z delom, urnik dela si je določal sam, ni ga nadzirala in ni mu bilo potrebno potrjevati svoje prisotnosti s kartico, kar je sicer veljalo za redno zaposlene delavce, dela tudi ni opravljal nepretrgoma in večino prihodkov je prejel s strani preostalih naročnikov. Zato med pravdnima strankama niso podani elementi delovnega razmerja in je tožbeni zahtevek glede obstoja delovnega razmerja utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-1 člen 22, 25, 30, 34. ZMEPIZ člen 45, 46, 46/1.
brezposelnost – denarno nadomestilo - lastnost zavarovanca – nastanek zavarovalnega razmerja – konkurenca dveh pravnih podlag
Tožnik uveljavlja priznanje in evidentiranje zavarovanja na podlagi prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, torej po 22. členu ZPIZ-1. V primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna, nova podlaga za zavarovanje in to s sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejena pravna razmerja, v katerega ni mogoče posegati. S sodbo je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, iz te pravice izhaja tudi to, da je pri tožniku podan status iz 22. člena ZPIZ-1, kar pomeni obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Navedeno pravno razmerje se je začelo 1. 5. 2011 in je trajalo tudi v času, ko se je tožnik prostovoljno zavaroval po 34. členu ZPIZ-1. V konkurenci dveh pravnih podlag je v skladu s 25. členom ZPIZ-1 potrebno upoštevati tisto, ki je v ZPIZ-1 navedena prva. V danem primeru torej zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1 in ne na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Zato ima tožnik na podlagi 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - dopolnilna odločba - pravnomočna odločba
Toženec je z izpodbijano dopolnilno odločbo na novo meritorno odločil o isti stvari na podlagi enakega pravnega in dejanskega stanja. Pravnomočne odločbe o začasni nezmožnosti za delo ni dopolnil, temveč jo je s tem, ko je določil delovno obveznost na podlagi odločbe o invalidnosti, vsebinsko spremenil in drugače odločil o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Za takšno postopanje v 220. členu ZUP ni podlage, saj se odločba dopolni le, če ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.
plača – plačilo za delo – izplačilo premalo izplačanih plač – obveznost plačila
Tožnica je bila pri toženki zaposlena s 32-urno tedensko delovno obveznostjo. Trditve toženke, da je tožnica delala le s 4-urnim delovnikom na teden, so neverodostojne. Zato je utemeljen tožbeni zahtevek na izplačilo premalo izplačanih plač za sporno obdobje.
ZPIZ-1 člen 15, 91, 91/1, 91/1-3, 92, 94, 94/1, 94/1-4.
nadomestilo za invalidnost- samostojni podjetnik – pravica do premestitve
V primeru tožnika gre za uporabo 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki določa, da invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost.
Tožnik je, dan za tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva opravljal znotraj stvarnih omejitev, priznanih s sodbo prvostopenjskega sodišča. V primeru samostojnega podjetnika je ta dolžan svoje delo v okviru samostojne dejavnosti opravljati v okviru naloženih razbremenitev, v okviru priznane invalidnosti. Zaposlitev na drugem delovnem mestu lahko zavarovanec izkazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. Tožnik je to izkazoval s svojo izpovedjo in z omejitvami pri delu, priznanimi v okviru bolniških staležev. Pri tožniku so v skladu s priznano omejitvijo potrebne omejitve pri delu, kar pomeni, da lahko delo opravlja v okviru svoje dejavnosti s priznanimi omejitvami in je tako njegov položaj izenačen s položajem zavarovanca, ki ima status delavca in gre torej za enako situacijo pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot v primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem, da se pravica do nadomestila za invalidnost prizna glede na naravo dejavnosti in se s tem izenači položaj zavarovancev.
NEPRAVDNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL0084835
ZDZdr člen 74, 74/1, 79.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve – izbira zavoda – preobremenjenost zavoda – sistemski problem – dolžnost sprejema
V sodni praksi je sprejeto stališče, da se zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, ne more uspešno upirati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, le s trditvami o prostorski in kadrovski stiski. V primeru, ko bi vsi izvajalci navedli enak zadržek, bi se namreč lahko izkazalo, da je ukrep sprejema na varovani oddelek neizvedljiv. To pa ni sprejemljivo.
obveznice - izpolnitev obveznosti iz vrednostnega papirja
Obveznice kot vrednostne papirje, ureja Zakon o vrednostnih papirjih kot specialni predpis, za tista vprašanja, ki jih ZVP posebej ne ureja, pa se uporabljajo splošna pravila, kot ta določa Obligacijski zakonik in med temi predvsem členi od 212 do 238, ki izrecno urejajo področje vrednostnih papirjev. ZVP ureja pogoje, način izdajanja in prenos obveznic (1. člen), zato pa glede same izpolnitve obveznosti iz obveznic kot vrednostnih papirjev, veljajo določila, kot jih določa OZ v členih 230 do 233. Med temi določilo 231. člena v drugem odstavku izrecno določa, da izdajatelj vrednostnega papirja ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti iz vrednostnega papirja, če mu je pristojni organ to prepovedal. Glede na vsebino navedenega določila tako to, ali obveznost izdajatelja obveznice predstavlja plačilo glavnice ali plačilo obresti, če so te v obveznici kot vrednostnem papirju izrecno določene, oziroma če je obveznica izdana tako, da plašč obveznice vsebuje obveznost plačila glavnice, kuponske pole pa obveznost plačila obresti, ki periodično zapadajo v plačilo in zato takšni kuponi predstavljajo stranski vrednostni papir, ki je lahko osamosvojen od plašča, za njegovo uporabo ni odločilno. Tudi obresti namreč predstavljajo obveznost iz obveznice kot vrednostnega papirja
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - konec šolanja
Za priznanje pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je bistven nastanek popolne nezmožnosti za delo do z zakonom predpisane starosti, oziroma do konca šolanja. Po 1. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je pravica do družinske pokojnine zagotovljena do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.
Konca šolanja ni mogoče enačiti z opustitvijo šolanja, saj je pomemben dejanski vzrok opustitve šolanja, še zlasti če bi opustitev lahko bila posledica popolne nezmožnosti iz zdravstvenih razlogov. Morebitna krajša zaposlitev ne izključuje pogoja popolne nezmožnosti za delo. Ker dejansko stanje glede tega, ali je bilo tožnikovo duševno zdravstveno stanje lahko vzrok opustitve srednješolskega izobraževanja in ali je v času 6 mesečne zaposlitve pri njem obstajala splošna zmožnost za zaposlitev, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno ugotoviti, ali in kdaj je pri tožniku prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu 4. odstavka 116. člena ZPIZ-1.
KZ-1 člen 264, 264/1. ZKP člen 388, 388/1, 498a, 498a/1, 498a/1-2, 498a/4.
dajanje daril za nezakonito posredovanje - odvzem denarja (podkupnine) prejemniku koristi - pravica do pritožbe - upravičenec do pritožbe - nedovoljenost pritožbe - zavrženje pritožbe
Pravico do pritožbe zoper sklep o odvzemu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi ima lastnik odvzetega premoženja, ne pa tudi obdolženec.
izvršba - pravne posledice stečajnega postopka na postopek izvršbe
Pravne posledice iz tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, so predpisane za že začete postopke izvršbe v primeru, ko je uveden stečajni postopek proti dolžniku iz izvršbe, ne pa tudi za primere, ko je stečajni postopek začet zoper družbo, v kateri ima dolžnik poslovni delež, na katerega se vodi izvršba.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 90/4. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – znižanje plače – ekonomski razlog
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da zgolj znižanja plače kot izključni razlog, ni mogoče šteti za utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če pa je znižanje plače posledica ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca in ta take razloge tudi dokaže, potem dejstvo nižje plače ne pomeni, da je odpovedni razlog neutemeljen.
Pritožbeno sodišče je v svoji praksi že zavzelo stališče, da zgolj sprememba višine plače (ne da bi bili dokazani tehtni ekonomski razlogi za njeno znižanje) ne more predstavljati ekonomskega razloga, ki bi utemeljeval prenehanje potreb po opravljanju dela zaradi razlogov, ki jih v skladu z določbo 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR ugotovi delodajalec. Navedeno pomeni, da je v primeru tehtnega ekonomskega razloga sprememba (znižanje) plače lahko dopustna, tudi če se ostali pogoji dela ne spremenijo (vsebina in obseg del in nalog, opis delovnega mesta, ...). Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga torej zadošča že ugotovitev, da obstaja ekonomski razlog, zato delodajalcu v takem primeru ni potrebno reorganizirati delovnega procesa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (slabše poslovanje tožene stranke). Ker je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, je po naravi stvari to delovno mesto ustrezno v smislu določbe četrtega odstavka 90. člena ZDR-1. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – rok za podajo odpovedi – zavarovalni zastopnik
ZDR-1 v tretjem odstavku 89. člena določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Relevanten trenutek, od katerega začne teči rok za podajo odpovedi iz tega razloga, je torej nastanek utemeljenega razloga in ne delodajalčeva seznanitev z odpovednim razlogom, do česar lahko pride tudi bistveno kasneje. Za presojo pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je relevantno, kdaj je nastal konkretni v odpovedi navedeni odpovedni razlog.
ZDR člen 42, 182, 182/1. ZDR-1 člen 44, 177, 177/1. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda – plačilo za opravljeno delo - škoda
Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, opisanega v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je očitala, da jo je v spornem obdobju z namenom, da bi svojemu sinu B.B. in njegovi partnerki A.A. pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter z zlorabo svojega položaja vodje spravila v zmoto in tožečo stranko zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo in prehrano med delom, čeprav do tega nista bila upravičena. B.B. in A.A. sta svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bila skladno z 42. členom ZDR in 44. členom ZDR-1 upravičena do plačila za opravljanje dela. Vtoževanih izplačil in povrnitve stroškov nista prejela neutemeljeno. Ker škoda kot ena izmed predpostavk, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj civilnega delikta, tožeči stranki ni nastala, v tem sporu ni podana odškodninska odgovornost toženke.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.