postopek osebnega stečaja - izločitvena pravica - skupno premoženje zakoncev - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - posebno premoženje zakonca
V skladu s tretjim odstavkom 83. člena DZ v postopku osebnega stečaja nad zakoncem sodišče, ki vodi ta postopek, s sklepom o preizkusu izločitvenih pravic na predlog upravitelja določi, da je delež stečajnega dolžnika na skupnem premoženju enak polovici, razen če je drug zakonec vložil prijavo izločitvene pravice iz petega odstavka tega člena (tj. uveljavljal, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice). Po stališču pravne teorije je DZ uzakonil pravno domnevo, da stečajni upravitelj šteje, da je zakonec prijavil izločitveno pravico v višini polovičnega solastninskega deleža. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča določba 83. člena DZ v okoliščinah konkretnega primera ni uporabljiva. Upraviteljica je namreč prijavljeno izločitveno pravico prerekala, ker po njeni oceni nepremičnine glede na datum nakupa in datum sklenitve zakonske zveze ne predstavljajo skupnega premoženja stečajnega dolžnika in izločitvene upnice, ampak predstavljajo (pred sklenitvijo zakonske zveze pridobljeno) posebno premoženje stečajnega dolžnika, ki je tudi zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin. Morebitna vlaganja v posebno premoženje dolžnika pa po SPZ tudi ne dajejo podlage za pridobitev solastninske pravice.
Objekt kazenskopravnega varstva po 196. členu KZ-1 so namreč temeljne pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja, med njih spada tudi pravica do regresa za letni dopust, ki v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) zapade v plačilo vsako leto 1. 7. oziroma izjemoma najkasneje 1. 11. Storilec kaznivega dejanja tako krši pravico delavca v skladu z delovnopravnimi predpisi, kar glede na časovno opredelitev kaznivega dejanja pomeni, da jo je v tem času kršil v obdobju najmanj dveh let.
stroški upravnega postopka - postopek začet na zahtevo stranke
V tej zadevi se je postopek začel na predlog stranke, torej tožnika. V postopku s pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo upravnega organa, je tožnik uspel. Kljub uspehu pa ni upravičen do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku, saj za to ni pravne podlage. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V konkretni zadevi gredo stroški torej v breme tožnika. Kot to izhaja tudi iz sodne prakse, pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Za odločanje o stroških v primeru, ko odloča drugostopenjski organ, ni določenih drugačnih pravil, kot pri odločanju veljajo na prvi stopnji.
neplačilo sodne takse - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi - potrdilo o plačilu sodne takse - podatki o prometu na transakcijskem računu
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep ravno na podlagi vpogleda v svoje evidence plačil. Na dolžniku je dokazno breme, da to ugotovitev izpodbije. Za odločilno navedbo o zrušenem računalniškem sistemu in spletni banki ni predložil nobenega dokaza. Tudi ni pojasnil zakaj potrdila o plačilu ali izpiska prometa na TRR ne bi mogel dobiti na banki in ga predložiti sodišču, če je plačal prek spletne banke.
KZ-1 člen 34, 34/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-3.
kazenska sankcija - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - poskus kaznivega dejanja - znižanje kazni - olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil
S povzetim želi obdolženec prikazati, da je kazen zapora odmerjena previsoko, s trditvijo o zmotni ugotovitvi, da je bil član hudodelske družbe, pa nedovoljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Krivdo za očitano kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala obtožba, je namreč priznal, torej tudi delovanje v hudodelski združbi, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da je razumel naravo in posledice posledice danega priznanja, da je priznanje podal prostovoljno in da je to jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu ter je priznanje krivde sprejelo. V tem primeru uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi ni dovoljeno (drugi odstavek v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP) in zato te njegove navedbe pritožbeno sodišče ni presojalo.
spor iz družinskih razmerij - spor o varstvu in vzgoji otrok in stikih z otrokom - omejitev starševske skrbi - izvajanje starševske skrbi - skupno starševstvo - največja korist otroka - določitev stikov - preiskava - ogroženost otroka - zloraba psihoaktivnih snovi - varovanje mladoletnega otroka - konfliktnost med starši - zmožnost preživninskega zavezanca
Utemeljena je graja, da kontrolne preiskave na pol leta niso zadosten ukrep, ker bi med preiskavama poteklo toliko časa, da zaužitje oziroma stik s prepovedanimi substancami ne bi bil več zaznaven. Uživanje drog se namreč lahko ugotovi le za približno tri mesece nazaj. Zato mora predlagatelj kontrolne preglede opraviti na vsake štiri mesece.
Pretirana navezanost na enega starša vsaj v primeru, ko imata oba dobre in primerljive možnosti skrbeti zanj in ga vzgajati, ni koristna za otrokov skladen razvoj. Starša sta enakovredna, za oba je sodišče ugotovilo, da si prizadevata za koristi otroka, zato ni razloga, da bi le eden od njiju odločal, kdaj gre lahko otrok k drugemu staršu.
Konflikten odnos med staršema ni ovira za skupno izvajanje starševske skrbi. Otroka se ne sme zaradi konfliktih odnosov med staršema prikrajšati za preživljanje časa z enim staršem.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - poškodbena posledica - abstraktna ogrozitev - bistveni vpliv na razvoj otroka - družinski član osebe, nad katero je bilo izvršeno nasilje - huda kršitev dolžnosti do mladoletne osebe - ogroženost otroka - otrok kot oškodovanec - opis kaznivega dejanja - nasilje nad zakoncem - spravljanje v podrejen položaj - intenzivnost nasilja - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje
Očitano kaznivo dejanje je abstraktno ogrozitveno. To pomeni, da se ne zahteva nastop poškodbene posledice (na primer, da ravnanje škodi otrokovemu razvoju) in tudi ne konkretna nevarnost v smislu, da je storilec z ravnanji povzročil nevarnost za otrokov razvoj. Zadošča, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj. Zakonski znak hude kršitve dolžnosti izpolnjuje tudi ravnanje storilca, ki izvrši kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 nad polnoletnim družinskim članom vpričo otroka, če je nasilje nad družinskim članom pri otroku povzročilo posledice (na primer prestrašenost, poslabšanje učnega uspeha), ki kažejo, da bi bil lahko ogrožen njegov razvoj.
URS člen 22. KZ-1 člen 20, 20/2, 204, 204/1, 204/2, 246, 246/2. ZKP člen 3, 3/2, 358, 358-3, 364, 364/7, 371, 371/2, 387, 394, 394/1. OZ člen 131, 131/1.
kaznivo dejanje tatvine - kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva - sprememba sodbe - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - izrek oprostilne sodbe - in dubio pro reo - premoženjskopravni zahtevek - obrazloženost sodbe - obrazloženost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku - povrnitev premoženjske škode - civilnopravna obveznost - odločanje o civilnopravni pravici - razveljavitev sodbe - beneficium cohaesionis - sostorilstvo
Sodišče je v obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih opredelilo višino utrpljene premoženjske škode oškodovancev, v celoti pa je umanjkala obrazložitev relevantnih civilnopravnih določb in njihova uporaba glede na ugotovljen konkretni dejanski stan. Niso namreč navedene določbe OZ, ki predstavljajo civilnopravni temelj obveznosti povrnitve škode kot tudi ne obveznosti nerazdelnega plačila, kakor izhaja iz izreka sodbe. Obrazložitev zato ne dosega standarda obrazložitve, kot ga je na podlagi 22. člena Ustave utemeljilo Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi. Izpodbijana sodba zato ne vsebuje razlogov o pravnih vprašanjih glede presoje premoženjskopravnih zahtevkov, zato je izkazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave in sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Navedena kršitev je očitno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je zaradi neobrazloženosti v tem delu ni mogoče preizkusiti.
ZDR-1 člen 20, 20/1. ZGD-1 člen 34, 34/3. ZVOP-1 člen 74, 74/2, 75, 75/1, 75/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - pristojna oseba za podajo odpovedi - pooblastilo prokurista - evidenca o izrabi delovnega časa - izvajanje videonadzora - pravočasnost odpovedi
Zakoniti zastopnik vodi in organizira poslovanje družbe, med katere sodi tudi reševanje razmerij z delavci oziroma urejanje pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev po določbah ZDR-1. Na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZGD-1 je z aktom o ustanovitvi družbe prokurista pri zastopanju družbe mogoče omejiti s skupnim zastopanjem z enim ali več zakonitimi zastopniki družbe, ne pa obratno. Omejitev edinega poslovodje družbe za zastopanje bi namreč nedopustno posegalo v pristojnosti poslovodje kot zakonitega zastopnika družbe. Namen prokure namreč ni omejevanje zakonitega zastopnika pri zastopanju družbe, pač pa olajšanje zastopanja. Edinemu poslovodji tako ni mogoče odrekati možnosti, da sam zastopa družbo, še posebej v razmerju do zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da omejitev, ki izhaja iz sodnega registra, ni pomenila, da bi obravnavano odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti pooblastilo za zastopanje v sodnem postopku, moral podati direktor tožene stranke zgolj skupaj s prokuristom tožene stranke.
Kadar delavci storijo istovrstne kršitve delovnih obveznosti, delodajalec legitimno in avtonomno presodi naravo in težo kršitve, upošteva okoliščine in interese vsakega posameznega primera ter tudi dokaze, s katerimi razpolaga glede konkretne kršitve delovnih obveznosti, na podlagi vsega navedenega pa sam presodi, kakšen ukrep zoper delavca, bo sprejel. Dejstvo, da delodajalec zaradi istovrstnih kršitev delovnih obveznosti ne postopa vedno enako, še ne pomeni že samo po sebi, da je bila odpoved tožniku nezakonita.
zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - vrnitev darila po razpadu izvenzakonske skupnosti - ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev - poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo - darilna pogodba - nagib za sklenitev darilne pogodbe - preklic darila - vračanje daril med zakoncema - spremenjene okoliščine
Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da je darilo preklicljivo le, če je bila kavza daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". V primeru nasprotnega, torej da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe še kak drug (neprerekano je tak nagib na strani darovalca obstajal ob sklenitvi pogodbe iz leta 2015), prenehanje zunajzakonske skupnosti ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic.
Četudi gre za negativno dejstvo (da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode), ki ga ni mogoče dokazovati, tožnik ni bil razbremenjen podaje konkretizirane trditvene podlage. Navedba, da prepoved obremenitve in odsvojitve poslovnega deleža ne bo vplivala na toženkine pravice in obveznosti, ne izpolnjuje standarda konkretiziranosti.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - plačilni nalog za plačilo sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - neplačilo sodne takse - ustavitev postopka zaradi neplačane sodne takse - pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva - vložitev izrednega pravnega sredstva po stranki, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita
Ker se je zaradi neplačila sodne takse štelo, da je toženka svoj preklic sodne poravnave (oziroma tožbo za razveljavitev sodne poravnave) umaknila, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sklep o ustavitvi postopka in zadeve ni vsebinsko obravnavalo, zato se toženka neutemeljeno sklicuje tudi na 7. člen ZPP.
Dolžnik ni uspel izkazati, da obveznosti po izvršilnem naslovu ne bi več mogel izpolniti zaradi izročitve stroja tretji osebi, zato s temi navedbami tudi ni uspel izpodbiti pravilnosti sklepa o določitvi sodnih penalov.
Sodni penali morajo biti določeni v višini, ki bo na dolžnika vplivala tako, da bo izpolnil obveznost, in morajo predstavljati resno denarno grožnjo, ki naj prisili dolžnika k izvršitvi pravnomočne sodbe. Znesek mora biti torej tako visok, da predstavlja ustrezen pritisk na dolžnika in preprečuje, da bi se dolžniku glede na vsebino njegove obveznosti bolj splačalo plačevati sodne penale kot pa izpolniti samo obveznost.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev navodil zdravnika - odpotovanje iz kraja bivanja - pravilnost dokazne ocene - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Glede na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, pisnih navodil ni imela, dokler ni bila izdana odločba ZZZS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila hudo malomarna, ker se pred odhodi iz kraja bivanja o tem ni posvetovala z osebnim zdravnikom. Splošno znano dejstvo je, da mora delavec v času bolniškega staleža počivati in okrevati, praviloma na domu. Za vsako drugačno ravnanje je potrebno dovoljenje zdravnika. Bolniški stalež ni namenjen temu, da delavec hodi na izlete, dopust ali v nakupovalne centre, ampak okrevanju, čeprav ima bolniški stalež zaradi stresa. Tožnica bi zato morala, preden je odpotovala iz kraja svojega bivanja preveriti, ali to lahko stori.
Sodna praksa je v določenih primerih zavzela stališče, da se lahko dohod iz kraja bivanja odobri tudi naknadno, vendar je treba takšno odobritev presojati v vsakem konkretnem primeru. V okoliščinah tega primera je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnica ni imela niti naknadnega dovoljenja za odhod iz kraja bivanja. Osebni zdravnik pred podajo izredne odpovedi ni potrdil, da je tožnica lahko zapuščala kraj bivanja, šele po podaji izredne odpovedi je trdil, da je imela dovoljenje za gibanje izven kraja bivanja, takšna izjava pa je v nasprotju z navodili iz odločbe ZZZS, ki se nanašajo na isti vzrok za začasno nezmožnost za delo.
ZSPJS člen 7, 20, 20/1. ZJU člen 23, 23/1, 84, 86, 88.
razlika v plači - pravica do ohranitve plačnih razredov napredovanj - uradniško delovno mesto - sprememba izpodbijane sodbe
Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J. Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki ureja ohranitev plačnih razredov napredovanj, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in ZJU. ZJU namreč v 23. členu strogo ločuje uradniška od strokovno - tehničnih delovnih mest ter v 84. členu določa, da uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Pri uradnikih iz plačne skupine C in zaposlenimi na delovnih mestih, ki sodijo v plačno skupino J, gre glede na posebnosti (tako glede nalog in pristojnosti, ki jih imajo, kot tudi glede načina in pogojev za zasedbo delovnega mesta in pridobitev naziva) za dve povsem različni skupini, ki sta zakonsko jasno razmejeni. Upoštevajoč naloge in pristojnosti, ki jih uradnikom podeljuje že sam zakon ter jezikovno in sistemsko razlago določbe 20. člena ZSPJS v povezavi s splošno definicijo plačnih skupin (7. člen ZSPJS) gre v primerjavi z javnimi uslužbenci, zaposlenimi na spremljajočih delovnih mestih plačne skupine J, že v osnovi za povsem različne delovne naloge in delovno pravne položaje. Z ozirom na navedeno tožena stranka ob zaposlitvi tožnice na delovno mesto v plačni skupini C pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki jih je tožnica dosegla pri drugem delodajalcu na delovnem mestu, ki spada v plačno skupino J.
zemljiškoknjižni postopek - vpis solastninske pravice - določitev deleža na skupnem premoženju - skupna lastnina - solastnina
Iz sodbe, ki je podlaga za vpis, izhaja, da je bil ugotovljen zgolj obseg skupnega premoženja (polovica nepremičnine) in delež tožnika na tem skupnem premoženju (10 %). Pristavek v izreku sodbe, da predstavlja ta tožnikov delež v razmerju do celotne nepremičnine 5 %, je zgolj pojasnjevalne narave. Pri tem ni šlo za delitev skupnega premoženja.
tožba za plačilo odškodnine - padec otroka - poškodbe zobovja - športna vzgoja - odgovornost šole - odgovornost učitelja - potrebna skrbnost in nadzorstvo šole
Sodišče je ustrezno poudarilo, da nekajminutna odsotnost učitelja iz telovadnice (npr. zaradi odhoda na wc ipd.) ali krajša nepozornost (pogled vstran, zavezovanje športnih copat ipd.) v času trajanja ogrevalnega teka pri otrocih tretjega in četrtega razreda še ne pomeni opustitve dolžnega skrbnega nadzora. Še posebej, če gre za tek v krogu v isti smeri in ne za izvajanje zahtevnejših vaj ali iger, kjer se otroci prosto gibljejo po telovadnici. Otroci v tej starosti so že sposobni razumevanja pravil, ki so jim dana. Sam tek pa ne predstavlja nevarne dejavnosti, sploh če je izveden na ustrezni podlagi, v ustrezni obutvi ter se izvaja v krogu in v isti smeri kot v slednjem primeru. Dogodek se je zgodil v trenutku in nastale škode – tudi po presoji pritožbenega sodišča – ne bi moglo preprečiti še tako skrbno nadzorstvo učiteljice. Od nje ni mogoče zahtevati, da prav vsak trenutek pazi in spremlja vsakega učenca.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00073668
OZ člen 190, 190/1, 193.
vračilo preveč izplačane plače - neupravičena obogatitev - zamudne obresti
Samo v primeru, če se je plačnik zavedal, da plačuje nekaj, česar v resnici ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožeča stranka ni vedoma izplačevala preveč oziroma izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, ampak je njeno izplačilo posledica nedodelanosti računalniške aplikacije MFERAC.
ZPP člen 153, 153/1, 154, 154/1, 242, 242/1, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1, 13/2.
stroški priče
Sodišče prve stopnje je na naroku zaslišalo pričo. Iz zapisnika naroka izhaja, da je priča uveljavljala tudi pravico do povrnitve nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Njen delodajalec je nato zahteval priznanje refundacije še v dodatnem znesku, ki ji jo je sodišče prve stopnje priznalo in plačilo le-te naložilo toženki, ki je (ponovno) zaslišanje priče v soočenju tudi predlagala. Toženka v postopku ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije te stroške postopka.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - pretvorba kazni zapora v ure dela v splošno korist
Izrek, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korisst, določa formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti, kar daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist. S tem, ko je sdoišče prve stopnje samo orpavilo preračun ur dela v splošno korist, ki jih mora opraviti obtoženi, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in zato zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zevzi z osmim odstavkom 86. člena KZ-1.
Višje sodišče se tudi strinja s stališčem, da prva toženka s pogodbo ni prevzela obveznosti, da preveri projekte v smislu njihove pravilnosti. Z zavezo v pogodbi se je zavezala le pregledati projekte v smislu očitnih napak in primernosti za izvedbo, vsekakor pa se ni zavezala, da bo sama ponovno opravila vse statične izračune. V razmerju med tožnico in prvo toženko je bila za pravilnost projektov odgovorna tožnica.
Navedeno pa pomeni, da je prva toženka uspela dokazati, da napake ne izvirajo iz njene sfere. Čeprav ima sicer tožnica prav, da je odgovornost izvajalca primarna, pa se izvajalec lahko razbremeni svoje obveznosti, če dokaže, da je v njegovem delu ni bilo napak.
Desetletni rok je rok, v katerem se morajo napake pojaviti, notifikacija pa je potrebna v roku šestih mesecev od takrat, ko je naročnik izvedel za napako in za razlog zanjo; pri tem ni mogoče naročniku naložiti, da bi moral "na zalogo" obveščati tudi projektanta; rok za notifikacijo začne teči šele, ko naročnik izve, da napaka zadeva solidnost gradbe in od kod izvira.
Tudi če je A., d. o. o. projekte neposredno izročal tožnici, ne da bi jih druga toženka pred tem pregledala in potrdila, to ne spremeni njene pogodbene zaveze do tožnice.