Pri avtorski pogodbi o naročilu računalniškega programa ZASP v 112. členu določa domnevo o prenosu materialnih avtorskih pravic avtorja na naročnika, vendar s pomembnim dostavkom: če ni v pogodbi drugače določeno. Tak drugačen dogovor je v domeni pogodbene svobode avtorja in naročnika računalniškega programa. Zato sta se pravdni stranki lahko dogovorili, da si tožnik kot avtor pridrži pravico predelave.
avtorsko pravo - avtorska pogodba - razmerje med avtorsko pravico in sorodno pravico - pravice izvajalcev glasbe - pogodbena kazen
V 168. členu ZASP je ob predvidenih strogih pogojih (predvsem krivda in njena stopnja) za kršitev avtorske pravice uvedel tudi inštitut civilne kazni. Ob načelu svobode urejanja obligacijskih razmerij ni nobenega razloga, da pogodbeni stranki tudi pri sklenitvi pogodbe o izvajanju glasbe ne bi smeli dogovoriti pogodbene kazni (270. do 275. člen ZOR). Ob ugotovljenem, da se obveznost tožene stranke ni nanašala samo na plačilo avtorskega honorarja, ampak je bila širša, pa je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da sta pogodbeni stranki tako lahko dogovorili pogodbeno kazen za primer neizpolnitve tistih obveznosti toženca, ki niso bile denarne narave.
Sodišče je pri svojem izračunu, ki ga je vzelo kot podlago oceni vrednosti in pomena predmeta obveznosti pogodbenih strank že upoštevalo, da je tožena stranka od pogodbe odstopila šele po preteku dveh mesecev. Vendarle pa je ob oceni, ali je dogovorjena pogodbena kazen nesorazmerno visoka premalo upoštevalo zatrjevano in neprerekano trditev, da so nekateri člani ansambla ponovno sklenili pogodbo o izvajanju glasbe v lokalu tožene stranke (vendar s toženčevim partnerjem) za obdobje še dveh mesecev še v času, ki je bil določen v pogodbi in da je tudi tožnik igral v drugem lokalu že kmalu po odpovedi pogodbe. Glede na navedeno pa je očitno tožeča stranka v določenem obsegu našla nadomestek za izpolnitev. Nista pa sodišči upoštevali še preostalih že zgoraj naštetih okoliščin, pomembnih za uporabo pravnega standarda "nesorazmerno visoke pogodbene kazni". Doslej ugotovljene okoliščine ne zadoščajo za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi neupoštevanja naročnikovih obveznosti iz sklenjene pogodbe.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - stranka v postopku
Možnost priznanja stranke kot stranskega udeleženca ima tisti, ki izkaže, da v postopek vstopa zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, ki izhajajo iz materialnega predpisa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VS08094
ZASP člen 99, 99/4.URS člen 22.
avtorsko pravo - avtorsko pravno varstvo - materialne avtorske pravice - avtorski honorar - človekove pravice in temeljne svoboščine - enako varstvo pravic - zastopanje strank v pravdnem postopku - pooblaščenci - dokazovanje - izvedenci - plačilo predujma za izvedenca
Iz avtorske pogodbe tako kot iz podjemniške pogodbe (četrti odstavek 99. člena ZASP) izhaja dolžnost plačila naročenega dela. Toženka je dolžna plačati tolikšen obseg dogovorjenega dela, kolikor je dokazan. Zavrnitev plačila za nedokazani del je zato materialnopravno pravilna.
Res bi bilo za ustrezno enakost pravdnih strank bolje, da bi vsako od njiju zastopal odvetnik, ne pa samo eno od njiju. Vendar v pravdnem postopku na prvi stopnji ni predpisano obvezno zastopanje strank, zato lahko v vsaki pravdni zadevi pride do takega, za eno strank manj ugodnega položaja. Tudi iz ustavne zahteve za enako varstvo pravic ne izhaja zahteva za obvezno zastopanje pravdnih strank po odvetnikih v postopku na prvi stopnji. Zato je le od volje vsake posamezne stranke odvisno, ali bo nastopala sama, ali pa bo pooblastila odvetnika.
Če se je tožnik kljub dobronamernemu nasvetu sodišča odločil, da ne bo pooblastil novega odvetnika, je ravnal v skladu s svojo svobodno voljo, vendar mora nositi tudi posledice take odločitve, ki se sedaj kažejo v njegovem občutku, da naj ne bi bil enako obravnavan kot nasprotna stranka, ki je imela odvetnika.
industrijska lastnina - upravni spor - tožba - pravni interes za tožbo
Po določbah 1. odstavka 4. člena ZUS in 1. odstavka 18. člena ZUS lahko v upravnem sporu izpodbija upravni akt tisti, ki lahko izkaže, da ima pravni interes oziroma, da je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, če zakon ne določa drugače. Zakon o industrijski lastnini, ki ureja priznanje blagovne znamke, tudi ne daje vsakomur pravice sprožiti upravni spor zoper odločbo o priznanju blagovne znamke.
Istovetnost (6. točka 19. člena ZIL) je podana tudi, če ima beseda kot prevladujoč element prijavljenega znaka v prevodu v tuj jezik enak pomen kot že zavarovani znak v besedi za proizvode iste ali podobne vrste. Gre za istovetnost glede na sporočilni namen.
blagovna znamka - prenos in vzdrževanje znamke - sodelovalna dolžnost nosilcev pravic
Vzpostavljanje podatkovne baze ne more biti časovno neomejeno. Namen sodelovalne dolžnosti pri vzpostavitvi baze podatkov je zagotoviti varstvo pri ZZP prijavljenih ali pridobljenih pravic. Učinkovito pravno varstvo prenesenih pravic kot tudi varstvo novih pravic pa je mogoče zagotoviti le, če je znano, katere pravice industrijske lastnine in v kakšnem obsegu v določenem trenutku v Sloveniji uživajo pravno varstvo.
Izhodišče presoje predstavlja celotna podoba znaka. Ker povprečni potrošnik ne analizira posameznih elementov znaka, je pomembnejši vtis, ki ga pusti znak kot celota.
Na slovečo naravo znamke se je mogoče sklicevati samo zoper znake, ki so s slovečo znamko istovetni oziroma so ji podobni na način, ki bi pri povprečnemu potrošniku, ne glede na to, ali je dejanski potrošnik blaga oziroma storitev, označenih s slovečo znamko, ustvarjal asociacijo, na podlagi katere bi ta potrošnik lahko povezoval blago oziroma storitve sloveče znamke in znaka.
Pri presoji, ali je znak primeren za razlikovanje blaga v gospodarskem prometu (2. točka 1. odstavka 19. člena ZIL) in ali je podoben prej zavarovanem znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga (7. točka 1. odstavka 19. člena ZIL), je treba izhajati iz celovitosti oziroma iz celotnega vtisa, ki ga na povprečnega potrošnika napravi posamezen znak. Celostni vtis je namreč tisto, kar tvori v blagovnem prometu komunikacijo med ponudnikom blaga in potrošnikom in ni mogoče pritrditi pritožbi, katere izhodišče je zgolj primerjava posameznih besed.
ZAP člen 75, 75/2, 75/4.ZASP člen 24, 107, 107/2, 107/4, 193.ZFS člen 24.ZOR člen 210, 217, 219.
avtorsko pravo - avtorskopravno varstvo - pogodba o kinematografskem delu - prenos avtorskih pravic - delež na filmskem delu - neupravičena pridobitev
V pogodbah za osem filmskih del je tožnik nastopil kot avtor (eden izmed avtorjev) kinematografskega dela in Viba film kot producent. Šlo je za pogodbe o kinematografskem delu. S pogodbo o kinematografskem delu prenesejo avtorji na proizvajalca pravico snemanja, reproduciranja, dajanja v promet in javnega prikazovanja kinematografskega dela. Gre za eno izmed oblik prenosa avtorskih pravic. Tožnik kot tudi drugi soavtorji so si po pogodbah obdržali pravico do izplačila "čistega dohodka" od kasnejšega tržnega eksploatiranja po za vsak film določenem ključu. Niso pa si izgovorili kakšne pravice do "izplačila deleža", kot to med drugim uveljavlja tožnik.
prenos avtorske pravice - založniška pogodba - sprememba založniške pogodbe - všina avtorskega honorarja - uspešnice - odškodnina zaradi objave na srbohrvaškem jezikovnem območju
Določbo drugega odstavka 58. člena ZAP je mogoče realizirati le tedaj, če se z uporabo avtorskega dela doseže nesorazmeren dobiček, ki ni bil vnaprej pričakovan.
ZUS člen 18, 18/2. ZVDP (1997) člen 1, 4, 4/5, 4/7, 8, 8/4, 26, 26/11.
kršitev zakona v škodo javne koristi - priznanje označbe porekla blaga
Javni interes je prizadet s tem, da tožena stranka pri priznanju označbe porekla blaga "Cviček" ni upoštevala določb ZVDP o varstvu geografskega porekla. Na ta način je namreč možna kolizija med različnima ureditvama zaščite geografske označbe za vino po ZIL in ZVDP, kar bi lahko povzročilo negotovost oziroma zmedo pri pridelovalcih in potrošnikih. Označevanje vina z oznakami o geografskem poreklu je urejeno neposredno z zakonom in podzakonskimi predpisi. Status geografske oznake se pridobi že z zakonom ali podzakonskim predpisom, ne pa v postopku registracije kot ga ureja ZIL. Zaščita geografskega imena za vino zato ni stvar, o kateri se odloča v upravnem postopku z upravno odločbo, torej ni upravna stvar.
Že sama uporaba simbola krone ne more biti podlaga za zavrnitev znamke prizadete stranke, če niso izpolnjeni ostali pogoji iz določbe 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL.
avtorsko pravo - avtorskopravno varstvo - naslov avtorskega dela - individualnost - besedna zveza " brez zavor "
Naslov avtorskega dela mora biti individualna intelektualna storitev, da lahko uživa avtorskopravno varstvo. Naslov Brez zavor ni upravičen do tega varstva, ker zaradi majhnega deleža izkoriščenosti, nizke stopnje sporočilnosti ter majhnega vložka ustvarjalnosti ne dosega ustrezne ravni individualnosti.
blagovna znamka - priznanje znaka v sliki za blagovno znamko - preizkus pogojev
Pri preizkusu pogojev za priznanje znaka v sliki za blagovno znamko je glede na namen, ki ga zakon (ZIL) daje blagovni znamki, izhodišče preizkusa celostna podoba znaka; celostni vtis je namreč tisto, kar tvori v blagovnem prometu komunikacijo med ponudnikom blaga in potrošnikom. Če gre za prehrambeno blago, kot v obravnavanem primeru, je pomembna razlikovalnost, ki jo zazna že povprečno pazljiv potrošnik na prvi pogled.
Ker je tožeča stranka bila med upravnem sporom na pritožbeni stopnji izbrisana iz sodnega registra, ni več stranke s pravnim interesom za nadaljevanje postopka, zato je vrhovno sodišče pritožbo zavrglo.
patentna prijava - zamuda roka za podelitev patenta - vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiv vzrok za zamudo
Sama upokojitev oziroma dolžnost prerazporeditve dela na druge zaposlene zaradi upokojitve, ki se je zgodila 14 dni pred iztekom roka, ki je bil zamujen, ni opravičljiv vzrok za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, ker ne gre za takšne okoliščine, ki jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti.
ZIL (1992) člen 6, 19, 19/1-7, 20, 44, 58, 58/1. ZUP (1986) člen 143. ZUS člen 14, 14/3, 23, 23/3, 67, 67/2, 72, 72/4, 73.
industrijska lastnina - registracija blagovne znamke - podobnost znakov in blaga - nesodelovanje vlagatelja v upravnem postopku - glavna obravnava
Če je znak, ki je predlagan za registracijo kot blagovna znamka podoben prej zavarovanemu registriranemu znaku za isto ali podobno vrsto blaga, se predlaganega znaka ne sme registrirati, če bi ta podobnost lahko povzročila zmoto pri povprečnemu potrošniku. Če gre za znak oz. oznako za prehrambene proizvode, primerjave glede istovrstnosti ali podobnosti blaga ni treba opraviti za vsak proizvod posebej. Ti proizvodi so namenjeni najširšemu krogu potrošnikov, ki med temi proizvodi večinoma ne izbirajo glede na blagovno znamko. Če se vlagatelj zahteve za registracijo znaka v upravnem postopku ne izjavi o ugovoru prizadete stranke (nosilca podobne blagovne znamke), takih izjav ne more uspešno uveljaviti v upravnem sporu, ker gre za tožbeno novoto; v takem primeru ne gre za kršitev pravil upravnega spora, če prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave.
avtorsko delo - predelava avtorskega dela - kršitev materialnih avtorskih pravic - avtorskopravno varstvo - strokovno mnenje o ekonomski smotrnosti investicije - uporaba avtorskega dela - sprememba oblike avtorskega dela
Tožnikovo delo je strokovno mnenje ali študija, ki temelji na ekonomskih in finančnih znanostih, obravnava pa ekonomsko smotrnost investicije v dogradnjo kletnega prostora, njegovo opremo in izvajanje diskontne prodaje. Pri tovrstnih delih pa ni avtorskopravno varovana njihova vsebina, ideja, misel, ki temelji na znanosti, temveč le njihova zunanja predstavitev.
Zatrjevana vključitev tožnikove investicijske študije v toženkino študijo ni predelava avtorskega dela, saj tožnik ne zatrjuje zraščenosti obeh avtorskih del v nedeljivo celoto.
ZUS člen 50, 50/2. ZIL (1992) člen 37, 37/1, 39, 39/2. ZIL (2001) člen 109, 109/1. Uredba o pristojbinah Urada RS za intelektualno lastnino za pridobitev in varstvo pravic industrijske lastnine člen 1, 1.1, 1.5.1, 2, 2/2.
prenehanje veljavnosti patenta zaradi neplačila pristojbine za vzdrževanje njegove veljavnosti - obligatornost glavne obravnave
Tožeča stranka v tožbi ni zahtevala izvedbe dokazov, uveljavljala pa tudi ni razloga nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, da bi bilo treba opraviti glavno obravnavo.
Pristojbina za ohranitev veljavnosti patenta je treba plačati v roku, ki ni daljši od enega leta pred datumom zapadlosti, šteto od datuma vložitve patentne prijave, torej za naprej.