Pri odločanju v postopku, ki se obnovi na podlagi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1, je treba vselej neposredno ter ob ustreznem varstvu procesnih pravic stranke ugotavljati materialno resničnost pravno relevantnih dejstev, čeprav je taka dejstva že ugotavljal drug organ v svojem upravnem oziroma prekrškovnem postopku in jih je povzel v svojo pravnomočno odločbo.
Revidentka je v ponovljenem postopku že izdala odločbo, da se tožeči stranki vrne polovico plačane takse. S tem je realizirala vzpostavitev pravnega razmerja, za katerega se v tem revizijskem postopku zavzema, da se ne bi vzpostavilo. Navedeno pomeni, da revidentka tudi z morebitnim uspehom v tem revizijskem postopku pravnega razmerja med njo in tožečo stranko ne more več spremeniti - ne more namreč doseči ohranitve prej izdanih aktov o zavrnitvi vračila, saj je obratno stanje, tj. priznanje pravice do vračila, že realizirano. V taki procesni situaciji revidentka za ta revizijski postopek nima pravnega interesa.
Sestavni del predloga je med drugim navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. Utemeljitev pomembnosti se zahteva za vsako vprašanje posebej in le povzemanje določbe 367. a člena ZPP ne zadošča.
Dolžnost natančnega in konkretnega opisa zatrjevanega odstopa od sodne prakse sodne prakse od predlagatelja zahteva, da obrazloži, v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim.
Za uresničevanje pravice staršev oziroma zasebnih vrtcev po šestem in sedmem odstavku 34. člena ZVrt je sicer načeloma dopustno, da se (ob upoštevanju ostalih pravnih omejitev) oblikujejo informacijski sistemi oziroma aplikacije, ki omogočajo upravičencem njihovo čim lažje in hitrejše uveljavljanje. Navedeno lahko služi tudi javnemu interesu za doseganje splošnih ciljev učinkovitosti in predvidljivosti dodeljevanja javnih sredstev. Vendar pa ni dopustno, da bi Pravilnik, še manj pa informacijski sistem oziroma aplikacija, brez zakonske podlage omejeval uresničevanje navedenih pravic.
Postopek za uvedbo ponovnega postopka je po svoji naravi predhodni postopek, katerega namen je preprečiti ponovno vsebinsko obravnavo zadev, v katerih prosilec ne navede novih relevantnih okoliščin. Zato v tem postopku ni predmet presoje, ali prosilec dejansko izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, temveč zgolj, ali so bila navedena oziroma predložena takšna nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko pomembno vplivali na drugačno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito.
Vrhovno sodišče je že potrdilo, da je načelo kontradiktornosti tudi v postopku izdaje začasne odredbe v upravnem sporu element pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave), saj stranki v nasprotnem primeru, torej če ima pred sodiščem prve stopnje le ena stranka (predlagatelj začasne odredbe) možnost vplivati na odločitev sodišča, nista v enakopravnem položaju. Tako v pritožbi izpostavljena okoliščina, da ZUS-1 ali ZPP za začasno odredbo ne predpisujeta posebej vročanja predloga v odgovor, ni bistvena, saj pritožnica prezre, da je to edina možnost tožene stranke, da na prvi stopnji sodnega odločanja uresniči svojo pravico do izjave.
Regulacijska začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim (v obravnavani zadevi med zavrnitvijo vloge za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza. Ker mora škoda izhajati iz izpodbijanega akta, to je iz posega v tožnikovo pravico ali pravno varovani interes, mora tožnik za izdajo začasne odredbe zatrjevati in utemeljiti, da želi preprečiti nastanek določene vrste škode, ki je posledica navedenega posega. Nastanek težko popravljive škode mora izkazati kot verjeten, saj gre za prognozo, pri čemer pa so podlaga za predvidevanje nastanka take škode dejstva, ki jih mora tožnik dokazati.
Po navedenem škoda, ki naj bi jo predstavljala že odločitev tožene stranke, sama po sebi ni škoda iz 32. člena ZUS-1 in za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Relevantna je škoda, ki je posledica izdanega upravnega akta. Drugačno razumevanje škode, ki izhaja iz pritožbe, bi pomenilo, da je treba v vsakem primeru, ko se ugotovi, da subjekt ne izpolnjuje zakonskih pogojev za podaljšanje koncesije, izdati začasno odredbo do odločitve o glavni stvari v upravnem sporu, za kar pa v zakonu ni podlage. Tak avtomatizem pri izdajanju začasnih odredb bi le navidezno služil njihovemu osnovnemu namenu, ki je v zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva.
Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave (9. člen ZUP) v tem postopku ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni.
Načeli zaslišanja in informiranja se v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.
Posebna pritožba ni dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ne vodi do zaključka postopka v upravnem sporu. Iz prakse Vrhovnega sodišča tako že jasno izhaja, da pritožba zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena. Enako velja, če je bil s sklepom zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnega dejanja, ki ne preprečuje nadaljevanja upravnega spora. Če pa zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje vodi do zavrženja tožbe kot prepozne (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), je s tako odločitvijo onemogočen nadaljnji postopek v smislu drugega odstavka 82. člena ZUS-1. Zato je tedaj dovoljena posebna pritožba.
Določba prvega odstavka 74. člena ZUS-1 je uporabljiva tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe, pri čemer iz navedb v pritožbi v povezavi z navedbami v odgovoru tožene stranke izhaja pojasnilo o upravičenem navajanju novot šele v pritožbenem postopku.
Sodišče prve stopnje mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi strankam zagotoviti ustrezno materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP (ta je kot institut tudi vsebina 45. člena ZUS-1). Bistveno je, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. Le tako je predlagatelju lahko razpoznavno, kdaj je zadostil zahtevam sodišča za to, da lahko to opravi meritorno presojo in vsebinsko odloči o utemeljenosti ali neutemeljenosti podanega predloga za izdajo začasne odredbe.
Zdravstveni pregledi, s katerimi se ugotavlja telesna in psihična sposobnost za vožnjo, so tako sredstvo za zagotavljanje varnega izvajanja cestnega prometa, to je cilja v javnem interesu, zdravniško spričevalo pa listina, ki potrjuje (ugotavlja) psihofizično stanje imetnika vozniškega dovoljenja, pomen zdravstvenega stanja za morebitna tveganja, povezana z udeležbo v cestnem prometu, in način za njihovo odpravo (npr. s krajšo veljavnostjo dovoljenja in posledično ponovnim zdravstvenim pregledom). Zdravniško spričevalo je zato relevantno za ugotavljanje dejanskega stanja glede zdravstvene sposobnosti osebe za varno vožnjo v prometu v času oprave pregleda, torej ne glede na to, da oseba že ima vozniško dovoljenje, ker je pred njegovo pridobitvijo izpolnila vse za to predpisane pogoje.
Zaradi zdravstvenih razlogov in v odvisnosti od njihovega pomena za varnost cestnega prometa je z odločbo mogoče poseči v pravico do vožnje bodisi s (popolnim) odvzemom vozniškega dovoljenja, bodisi z odvzemom na način skrajšanja njegove veljavnosti v primeru ugotovljene začasne zdravstvene sposobnosti za vožnjo. V prvem primeru je posledica, da se oseba ne sme udeleževati cestnega prometa, v drugem primeru pa te prepovedi ni, saj lahko nadaljuje z dejavnostjo vožnje pod pogojem, da si pridobi nov vozniški dokument z drugačno (krajšo) veljavnostjo. Pri tem morata tako omejitev kot trajanje izhajati iz izdanega zdravniškega spričevala, kot to zahteva že navedena določba osmega odstavka 59. člena ZVoz-1. Časovno omejenemu dovoljenju pa se nato ob izpolnitvi zahtevanih pogojev veljavnost tudi podaljša.
Odločitev o omejitvi časvne veljavnosti vozniškega dovoljenja v upravnem postopku na podlagi zdravniškega spričevala kontrolnega zdravstvenega pregleda, izdanega v zvezi z ukrepom začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v postopku o prekršku, le zaradi okoliščine, da je bil navedeni sodni postopek o prekršku ustavljen in vozniško dovoljenje vrnjeno imetniku, ni bila nezakonita in ni kršila določb 63. člena ZVoz-1.