Izpodbijani rudarski koncesijski akt pritožniku podeljuje pravico, da pod določenimi pogoji izposluje sklenitev koncesijske pogodbe, na podlagi katere bo lahko izvrševal podeljeno rudarsko pravico. Odprava ali razveljavitev izpodbijanih odločb na podlagi uspeha pritožnika z vloženo tožbo bi tako privedla do ponovnega odločanja toženke o njegovih obveznostih, ki jih bo moral izpolniti pred sklenitvijo koncesijske pogodbe. Prav s tem pa bi bilo pritožniku omogočeno, da doseže cilj, ki je v zanj ugodnejših pogojih za sklenitev koncesijske pogodbe.
Pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni, če (med drugim) zatrjevano tveganje slabe ekonomske situacije pritožnika ne izvira iz dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tudi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja ni resna škoda v smislu ZMZ-1, saj mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.
Župan tožbo vlaga izključno zaradi varstva javnega interesa in zagotavljanja zakonitosti odločitev občinskega sveta. Pri tem ne varuje svojih (osebnih, premoženjskih) pravic, temveč varuje pravni red in preprečuje uveljavitev aktov, ki so v nasprotju z veljavnimi pravnimi normami. Posledično je pojem težko popravljive škode v takšnem sporu nujno treba razlagati v luči tega varstva javnega interesa, saj bi bil v nasprotnem primeru zakonski institut zadržanja nezakonitih aktov občinskega sveta lahko izvotljen, učinkovito sodno varstvo javnega interesa pa onemogočeno. Pri tem pa mora biti izkazana tudi pomembna prizadetost tega javnega interesa, ki mora biti kvalificirana tako, da po vsebini ustrezna standardu težko popravljive škode.
Trditveno breme o nastanku težko popravljive škode je na tožeči stranki, kar pomeni, da se je sodišče pri odločanju dolžno opredeliti le do tistih odločilnih dejstev, s katerimi stranka izrecno utemeljuje potrebo po izdaji začasne odredbe ne pa utemeljenosti tožbe. Pri tem je tudi pomembno, da je začasna odredba pravno sredstvo s povsem drugačno vsebino (ta izhaja iz zahtev 32. člena ZUS-1) in ciljem (gre za nujni ukrep, potreben zaradi zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva), kot ju ima tožba v upravnem sporu (sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave).
Glede materialne škode je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda lahko pomeni težko popravljivo škodo, poleg tega pa tudi, da gre za upoštevno škodo, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval.
Ker predlagateljica ne pojasni, zakaj so razlogi Upravnega sodišča napačni, je predlog nepopoln.
V predlogu zgolj navede številke zadev Upravnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala, in na kratko opiše odločitev v vsaki od zadev, vendar ne navede pravne ali dejanske primerjave stanja, kot to nalaga četrti odstavek 367.b člena ZPP.
Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da je sporna zakonska ureditev sicer primerna za dosego zasledovanega cilja, saj preprečuje koncentracijo različnih funkcij v eni osebi in s tem zmanjšuje tveganje nastanka nasprotja interesov. Vendar pa za dosego tega cilja ni nujna, saj obstajajo milejši ukrepi, ki bi v manjši meri posegli v pravice pripadnikov italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti, hkrati pa bi še vedno učinkovito preprečevali nastanek nasprotja interesov.
Po presoji Vrhovnega sodišča bi postavitev nujnega oziroma izključnega pogoja, da mora kandidat, ki želi opravljati odvetniški poklic (kot odvetniški kandidat), izpolniti obveznosti, ki so zastarane oziroma so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, pomenila nesorazmeren pogoj.
Stranka v postopku s pritožbo lahko opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Vložena pritožba ni dovoljena ne na podlagi specialne ureditve sodnega varstva v 70. členu ZMZ-1, niti na podlagi splošne ureditve pravice do pritožbe v upravnem sporu v 73. členu ZUS-1.
Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema in se odgovornost prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Predaja prosilca se ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa toženke, zato se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.
ZMZ-1 vsebino pojma "pristojni organ" posebej opredeljuje, in sicer je po 7. točki 2. člena ZMZ-1 to ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite.
Ker se 70. člen ZMZ-1 po določbi prvega odstavka tega člena izrecno nanaša na tožbe zoper odločbe pristojnega organa, to pomeni, da se izjema neomejene možnosti pritožbe iz četrtega odstavka istega člena ne nanaša na organe oziroma postopke, ki ne ustrezajo opredelitvi pristojnega organa iz 7. točke 2. člena ZMZ-1.
Odločbe, ki jih je izdal drug organ (ali celo ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, vendar v postopkih, ki ne pomenijo odločanja o mednarodni zaščiti), niso odločbe po prvem odstavku 70. člena ZMZ-1 in zoper njih ni možna pritožba po četrtem odstavku tega člena.
Tudi pri odločanju v postopku, ki se obnovi na podlagi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1, je treba vselej ugotavljati materialno resničnost pravno relevantnih dejstev, čeprav je taka dejstva že ugotavljal drug pristojni organ v svojem upravnem oziroma prekrškovnem postopku in jih je povzel v svojo pravnomočno odločbo.
Predpostavka za vsebinsko odločitev o predlogu za dopustitev revizije je njegova popolnost. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj problemsko osredotočati ter na tako predstavljen problem tudi navezati konkretno, izpodbijano odločitev.
V predlogu izpostavljena vprašanja bodisi niso natančna in konkretna, bodisi iz obrazložitve predloga, v katerem predlagateljica predvsem ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je Upravno sodišče obširno opredelilo, ni razvidno, zakaj so stališča sodišča napačna in katero pravno pravilo je bilo z njimi kršeno.
Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Bistvo zahtev je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je minister za pravosodje v upravnem delu izročitvenega postopka vezan na pravnomočno odločitev kazenskih sodišč o izpolnjenosti pogojev za izročitev iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, če po pravnomočnosti sodne odločbe niso nastopile spremenjene okoliščine, to je, da gre za nova dejstva ali dokaze, ki so nastali po pravnomočni odločitvi sodišča oziroma za prej obstoječa dejstva ali dokaze, ki jih prizadeta oseba iz upravičenih razlogov ni mogla uveljavljati v sodnem delu izročitvenega postopka?
S (tako imenovano nepravo) začasno odredbo (logično) ni mogoče zadržati izvršitve že izvršenega izpodbijanega upravnega akta. V zvezi s tem je že v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pritožnica navedla, da je bila upravna odločba izvršena 13. 1. 2026, torej pred odločitvijo Upravnega sodišča o predlogu. Kljub takim pritožničinim navedbam Upravno sodišče dejstev v zvezi z izvršenostjo upravne odločbe ni ugotavljalo. Dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev o začasni odredbi, je tako zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno.
Pravni interes za izpodbojno tožbo je treba presojati v okoliščinah vsakega primera posebej, to je v odvisnosti od narave upravnega postopka, predmeta odločanja v upravnem postopku in tožnikovega položaja glede na ta predmet. Zato izpolnitev z odločbo naložene obveznosti sama po sebi ne more vselej pomeniti izgube pravnega interesa za izpodbojno tožbo.
Ker je torej pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima, pritožba ni dovoljena.