CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00052496
ZSS člen 81, 81/2, 81/2-3, 84, 84/2, 84/3, 84/4. ZPP člen 321, 321/3. ZKP člen 357, 357/4. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 44.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - rok za izdajo odločbe - prekoračitev roka za izdelavo sodbe - disciplinski postopek - disciplinska kršitev - absolutno zastaranje pregona - tožba v upravnem sporu - ugoditev tožbi - odprava izpodbijane odločbe
Disciplinski pregon zoper tožnico glede očitanih disciplinskih kršitev, ki naj bi jih storila v letih 2014, 2015 in 2016, od leta 2021 ni več dovoljen, saj so, tudi če je pravilno štetje od tistega trenutka, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, pretekla štiri leta od storitve disciplinskih kršitev, o tožničini disciplinski odgovornosti pa v tem času ni bilo pravnomočno odločeno in je disciplinski pregon zato absolutno zastaral (četrti odstavek 84. člena ZSS).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00052415
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 60. ZPP člen 339, 339/2, 229/2-14.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev in odstranitev gradnje - sporno dejansko stanje - dokazni predlog za zaslišanje priče - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - pravica do enakega varstva pravic - obrazloženost sodne odločbe - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ker zavrnitev izvedbe glavne obravnave pomeni, da se bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevalo kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, opustitev obrazložitve te odločitve ne pomeni le relativne bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, ampak tudi kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu namreč v tem primeru niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka.
Glavna obravnava v upravnem sporu je obvezna in jo je dopustno (ne pa nujno) opustiti le v okoliščinah iz 59. člena ZUS-1. Ker te utemeljujejo dopustne izjeme od pravila o dolžnosti izvedbe glavne obravnave, jih mora Upravno sodišče konkretizirano navesti in utemeljiti, zakaj glavne obravnave ni opravilo in ni izvedlo predlaganih dokazov. Navedeni razlogi so v upravnem sporu sestavina obrazložene sodne odločbe, saj pomenijo odgovor na strankine navedbe, povezane z opravo glavne obravnave, ki jih lahko izpostavi bodisi kot neposredno zahtevo, naj se odločitev sprejme na glavni obravnavi, bodisi kot navedbe, s katerimi konkretizirano nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku in zanje predlaga dokaze, ali navedbe o kršitvah pravil upravnega postopka, ki naj se odpravijo na glavni obravnavi. Opustitev teh razlogov pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave.
CESTE IN CESTNI PROMET - RAZLASTITEV - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051833
URS člen 23, 25, 33, 67, 69. ZUreP-1 člen 92, 92/2, 93, 93/1, 93/2, 93/3, 100, 100/1, 102. ZUreP-2 člen 200. ZPNačrt člen 109.
razlastitev - občinska javna cesta - razlastitveni postopek - dvofazni postopek - uvedba razlastitvenega postopka - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - odločba o začetku razlastitvenega postopka - pogoji za razlastitev - obstoj javne koristi - pogoj nujnosti in sorazmernosti - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Za uvedbo postopka razlastitve je dovolj ugotovitev abstraktne (splošne) javne koristi in (še) ni treba presojati ostalih pogojev za razlastitev.
Razlastitveni postopek poteka v dveh fazah: v prvi fazi upravni organ izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka, v drugi fazi pa odloči o sami razlastitvi (ali sploh oziroma v kakšnem obsegu bo zahtevi za razlastitev ugodeno).
V skladu z jasno zakonsko določbo 100. člena ZUreP-1 (in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča) upravni organ v primerih iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi samo ali je (splošna) javna korist za potrebe uvedbe postopka izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 velja zakonska domneva, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, oziroma se v skladu s 109. členom ZPNačrt šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Vendar pa navedeno ne omejuje sodišča, da v primeru uveljavljanja presoja morebitno nezakonitost oziroma neustavnost odloka, ki je podlaga za ugotovitev obstoja javne koristi.
V drugi fazi postopka odloča o sami razlastitvi in v tej fazi postopka se pred odločitvijo o razlastitvi ugotavlja še konkretna javna korist. Ugotavlja se, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, med drugim, ali je razlastitev te konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter, ali obstoji sorazmerje med to koristjo in posegom v zasebno lastnino.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00051818
ZUS-1 člen 32. ZUP člen 285.
začasna odredba - inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - sklep o dovolitvi izvršbe izrečenega inšpekcijskega ukrepa - tožba v upravnem sporu - zahteva za izdajo začasne odredbe - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev zahteve za izdajo - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
S sklepom o izvršbi se ne odloča o obveznosti inšpekcijskega zavezanca, da odstrani nelegalno gradnjo, saj je bilo o njej odločeno z inšpekcijsko odločbo. Navedena odločba in z njeno izvršitvijo povezana škoda pa sta bili (lahko) predmet drugega upravnega spora. Iz tega izhaja, da ker se upravni spor zoper sklep o izvršbi ne more nanašati na vsebinsko presojo obveznosti, o kateri je bilo odločeno z drugim upravnim aktom, tudi iz te obveznosti izvirajoča škoda ni upoštevna za izdajo začasne odredbe.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051834
URS člen 9, 23. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - zaprtje dela odlagališča - subsidiarni upravni spor - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - drugo učinkovito sodno varstvo - zagotovljeno drugo sodno varstvo - sodno varstvo v rednem upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Z zavrženjem tožbe pritožnica ni bila prikrajšana za sodno varstvo zoper odločitev o naložitvi obveznosti izvedbe zaprtja odlagališča odpadkov (na kar se je nanašal njen tožbeni predlog). Sodno varstvo zoper to odločitev (in s tem pravico do meritorne odločitve sodišča) je imela po 2. členu ZUS-1 zoper upravne odločbe, s katerimi ji je bila ta obveznost naložena, opustitev tega sodnega varstva pa ne vzpostavlja pravice do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Nenazadnje se tudi pritožnica sklicuje na stališče Ustavnega sodišča, po katerem pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka.
URS člen 153, 153/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZLS člen 46, 46/1, 46/3, 46/4, 47, 47/3, 48. ZRLI člen 3.
odlok občine - Odlok občinskega sveta - pobuda za razpis referenduma - zavrnitev pobude volivcev z zahtevo za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pomanjkanje pravnega interesa - neizkazan pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
O predpisu, ki je že objavljen in uveljavljen, na referendumu ni mogoče odločati niti po ZLS niti po ZRLI, določbe katerega se smiselno uporabljajo tudi za referendum v samoupravni lokalni skupnosti (3. člen ZRLI). Po uveljavitvi občinskega predpisa volivci sicer lahko zahtevajo njegovo razveljavitev na podlagi 48. člena ZLS, vendar v sporni zadevi ne gre za takšno pobudo. Glede na navedeno vsebinsko odločanje o Obvestilu v nobenem primeru ne more vplivati na objavo oziroma uveljavitev (in tudi na veljavnost) Odloka, kar pomeni, da si pritožnik pravnega položaja v obravnavani zadevi s tožbo ne more izboljšati.
Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da bi moral župan skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZLS, po podani pobudi volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, zadržati objavo Odloka do odločitve o pobudi oziroma do odločitve na referendumu. Župan bi ga skladno s četrtim odstavkom 46. člena ZLS smel objaviti šele, če bi bil sprejet Odlok na referendumu potrjen, in sicer skupaj z objavo izida referenduma. Vendar pa pritožnik teh kršitev postopka, ki vplivajo na njegov pravni interes za tožbo zoper Obvestilo, ne more učinkovito uveljavljati v tem upravnem sporu, ampak v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem, saj gre za kršitev postopka pri sprejemu splošnega akta, za razveljavitev katerega je pristojno Ustavno sodišče. Upravno sodišče namreč nima pooblastil, da bi ob odločanju o Obvestilu obenem po potrebi poseglo tudi v veljavnost že objavljenega predpisa lokalne skupnosti, to je Odloka, in s tem zagotovilo učinkovito izvrševanje pritožnikove pravice do pobude volivcem za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051839
URS člen 14, 14/2, 25. GZ člen 36, 47, 47/2. ZUP člen 43. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izdaja gradbenega dovoljenja - nesodelovanje v postopku - predlog za obnovo postopka - pravočasnost predloga za obnovo postopka - pravočasna vložitev predloga za obnovo postopka - objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov - ustavna pravica do pravnega sredstva - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s sklicevanjem na dvomesečni rok iz drugega odstavka 47. člena GZ kršilo vlagateljevi ustavni pravici do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00051829
ZNISESČP člen 2, 3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - pravice in obveznosti po ZNISESČP - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - višina obrestne mere - obračun obresti - načelo zakonitosti - dopuščena revizija - neenotnost sodne prakse - zatrjevano pomembno pravno vprašanje
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad, upoštevaje načelo zakonitosti, podlago, da v postopku odločanja o zahtevi za verifikacijo na podlagi ZNISESČP drugače, kot to določa 3. člen ZNISESČP, odloči o obračunu obresti od neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena ZNISESČP, ki je predmet prevzema izpolnitve obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00051821
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84a. ZMZ-1A člen 39, 40, 64, 66. ZUS-1 člen 64, 64/4, 64/5. ZPP člen 374, 374/2, 377.
omejitev gibanja prosilcu - begosumnost - nevarnost pobega - znatna nevarnost za pobeg - znatna nevarnost pobega prosilca - objektivni kriterij - zapustitev države - pravni interes tožene stranke za revizijo - javni interes - neizkazan pravni interes - sprememba zakona - nedovoljena revizija - zavrženje revizije
Toženi stranki le izjemoma ni mogoče priznati pravnega interesa za revizijo. Pravnega interesa tako nima le, če revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v okoliščinah posameznega upravnega spora za varstvo javnega interesa ne bi mogla biti koristna niti z vidika učinkov na izpodbijani upravni akt niti z vidika pomena odgovorov na pravna vprašanja, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, za nadaljnje odločanje tožene stranke. Taka izjemna situacija je podana v obravnavani zadevi.
Tudi v primeru uspeha z revizijo in razveljavitvijo izpodbijane sodbe, sporni sklep revidentke o pridržanju tožeče stranke tudi ob uspehu v upravnem sporu zaradi časovno omejene veljave ne bi mogel več učinkovati. Revidentka bi morala na novo odločiti v zadevi omejitve gibanja (oziroma pridržanja) tožeče stranke, torej izvesti nov postopek ugotavljanja dejstev in na novo odločiti v zadevi. Tako pravni interes revidentke za pridobitev revizijske odločitve Vrhovnega sodišča za ohranitev veljavnosti predhodno izdanega upravnega akta kot pravilnega in zakonitega, v obravnavani zadevi ni (več) podan.
Ker bi se moral v primeru uspeha v reviziji začeti nov postopek odločanja o omejitvi gibanja tožeče stranke, bi se moral torej tudi v nadaljevanju obravnavane zadeve uporabiti nov predpis. Zato stališče Vrhovnega sodišča v okviru dopuščenih revizijskih vprašanj v zvezi s prej veljavnimi, drugačnimi pravnimi normami ne bi moglo vplivati na bodoče odločanje revidentke, saj te ne bodo več mogle biti uporabljene. Zato tudi s tega vidika toženi stranki ni mogoče več priznati pravnega interesa za revizijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051832
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 59. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
stečajni upravitelj - odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - odločanje na seji - neizvedba glavne obravnave - standard obrazloženosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavne obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.
Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo in utemeljilo razlogov, zaradi katerih ni izvedlo glavne obravnave. Glede na navedena pravna izhodišča navedeno pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe v povezavi z uresničevanjem pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče v svoji praksi, taka opustitev obrazložitve zato ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00051838
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 18, 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 46, 46/11. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 89. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
priznanje mednarodne zaščite - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - tožba v upravnem sporu - pomanjkanje pravnega interesa - samovoljna zapustitev azilnega doma po izdaji odločbe - domneva umika prošnje za mednarodno zaščito - pravica do azila - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Prosilčeva (oziroma tožnikova) samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi njegove tožbe zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v tem primeru namreč tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Prosilčeva samovoljna zapustitev azilnega doma oziroma države pred odločitvijo o njegovi tožbi torej pomeni, da prosilec ne izkazuje več pravnega interesa za sodno varstvo, to situacijo pa ureja (med drugim) 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri mora sodišča tožbo v takem primeru zavreči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - UPRAVNI SPOR - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VS00051824
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZVojI člen 11, 79, 87, 87/1, 87/2, 119, 119/1. ZUP člen 50, 50/1, 50/4. ZPP člen 81, 81/5.
status civilnega invalida vojne - status civilnega invalida vojne in pravice iz tega naslova - priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne - tožba v upravnem sporu - smrt tožnika - nadaljevanje že začetega postopka po smrti tožnika - aktivna legitimacija dediča - neprenosljiva osebna pravica - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00051831
ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 113, 115, 115/2, 117, 118, 297, 297/2.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - izvršba izrečenega inšpekcijskega ukrepa - stroški izvršbe - založitev predujma za stroške - sklep o naložitvi predujma - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka
Sklep o predujmu je upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
S sklepom o predujmu se odloča o obveznosti vnaprejšnjega kritja še nenastalih, a predvidljivih (zaradi opravljanja izvršbe po drugi osebi) in ocenljivih (na podlagi izvršilnemu organu predložene ponudbe druge osebe za opravo izvršilnih dejanj oziroma v tem obsegu potrebne storitve) stroškov izvršilnega postopka. Ne gre torej za odločanje o stroških postopka v smislu ZUP, saj se o njih odloči po tem, ko so znani, to je ob koncu izvršbe (118. člen ZUP), ampak za odločitev, s katero se vzpostavi izjema od pravila, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti (kot je obravnavani primer), stroške predhodno trpi organ (drugi odstavek 115. člena ZUP). Gre za posebno obveznost, katere namen je zagotoviti sredstva izvršilnemu organu za poplačilo osebe, ki bo po nalogu upravnega organa in namesto zavezanca izpolnila obveznost iz izvršilnega naslova, zavezanec pa se temu lahko upre, če sam izpolni izrečeni ukrep.
Čeprav je dolžnost plačila predujma vezana na procesni položaj pritožnice v izvršilnem postopku, ki se vodi zoper njo kot zavezanko, določbi drugega odstavka 297. člena ZUP kot pravni podlagi sklepa o predujmu torej ni mogoče pripisati samo pomena za opravljanje dejanj izvršbe v smislu zagotavljanja neposrednega vira sredstev izvršilnemu organu, niti pomena procesnega sklepa v postopku izdaje sklepa o stroških postopka. Po vsebini gre za materialno določbo, ki daje podlago za odločanje o zavezančevi obveznosti, ki je lahko predmet samostojne izvršbe, da izvršilnemu organu zagotovi sredstva, iz katerih bo lahko (vsaj v bistvenem delu) poplačal stroške sodelovanja druge osebe v postopku.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00051515
URS člen 32, 32/2, 32/3. ZUP člen 279.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - odstranitev odloženih odpadkov - tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti - začasna odredba v upravnem sporu - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - učinkovanje začasne odredbe - drugo pravno razmerje - zavrnitev zahteve za izdajo - zavrnitev pritožbe
Glede na to, da v obravnavani zadevi pritožnica s tožbo izpodbija odločbo, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izrek ničnosti na podlagi 279. člena ZUP, predstavlja ta izpodbijana odločba sporno pravno razmerje. Sporno pravno razmerje je torej vprašanje izpolnjevanja uveljavljanih ničnostnih razlogov. Predlagana začasna ureditev stanja pa se nanaša na zadržanje izvrševanja inšpekcijske odločbe. Nanaša se torej na drugo pravno razmerje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Zakonski pogoji zato že iz tega razloga niso podani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00051807
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
predlog za dopustitev revizije - neposredna plačila v kmetijstvu - izplačilo denarnih sredstev - zakonske zamudne obresti - stvarna pristojnost Upravnega sodišča RS - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali so v primerih, ko je izplačilo denarnih sredstev, ki pripadajo upravičencem, neutemeljeno zadržano v sferi Republike Slovenije zaradi napačnega postopanja upravnih organov, za odločanje o obrestnih zahtevkih upravičencev, vezanih na zamudo pri izplačilu v tej zvezi, pristojni upravni organ in Upravno sodišče, ali redna sodišča; ali pa je pristojnost Upravnega in rednih sodišč za obravnavanje zahtevkov v tej zvezi deljena?
2. Ali je odločitev Upravnega sodišča glede pravice do zakonskih obresti revidentke in začetka teka obresti, po kateri Republiki Sloveniji v času, ko je postopala pravno neutemeljeno in je posledično neutemeljeno zadrževala sredstva, ki bi jih bila morala izplačati revidentki, kar je bilo tudi ugotovljeno s sodbo sodišča, ni potrebno izplačati zamudnih obresti, skladna z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, kot izhaja tudi npr. iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6 .2019?
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - rokovni predlog - zavrnitev predloga - tožba v upravnem sporu - redni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Tožba v upravnem sporu zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnjen rokovni predlog, ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.1 Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu.
Iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, kjer se zadeve rešujejo, kar pomeni, da ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe. To potrjuje tudi predlog ZVPSBNO, ki rokovni predlog označuje kot sredstvo, ki istočasno vsebuje tako elemente sodnega varstva kot elemente pravnega sredstva. Glede na navedeno je torej sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno že z ZVPSBNO, kar pomeni, da vzporedno sodno varstvo v upravnem sporu glede na 1. člen ZUS-1 ni dopustno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00051521
ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 528, 530, 530/3. ZUS-1 člen 32, 32/2, 84, 84/1, 84/2. ZPP člen 367, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izročitev tožnika drugi državi - pogoji za izročitev - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - vezanost na odločitev kazenskega sodišča - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - začasna odredba v revizijskem postopku - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - javna korist - izdaja začasne odredbe
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku.
Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Ruski federaciji, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede postavljenega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor nanj bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Ruski federaciji, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda zato po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Časovno omejeno zadržanje izročitve tožnika Ruski federaciji ne bo nesorazmerno prizadelo javne koristi oziroma koristi nasprotne stranke. Toženka sicer navaja, da se bo tožniku 24. 11. 2021 iztekel ukrep obveznega javljanja na policijski postaji in da bo potem lahko neovirano zapustil Republiko Slovenijo, da bi se izognil izvršitvi Odločbe o izročitvi. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi do tega lahko prišlo že na podlagi dejstva, da postopek o priznanju mednarodne zaščite do trenutka prenehanja omenjenega ukrepa še ne bo pravnomočno zaključen, torej neodvisno od morebiti izdane začasne odredbe. Ta argument toženke zato ne more biti utemeljen razlog, da začasna odredba ne bi bila izdana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051517
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 343, 343/1.
stroški upravnega spora - sklep o stroških postopka - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Ker ZUS-1 posebne pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, v upravnem sporu pa ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (na primer določb ZPP, ki se v upravnem sporu skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače), pritožba, ki je vložena le zoper odločitev o stroških postopka, ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.
zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - državno tožilstvo - dodelitev - postopek imenovanja - uvrstitev v plačni razred - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - neizkazan pravni interes
Ker pritožnica s tožbo izpodbija odločitev toženke o uvrstitvi državnega tožilca v 55. plačni razred in odločitev o tem, da tožilcu kot višjemu državnemu tožilcu, imenovanem pri pritožnici, pripada plača vrhovnega državnega tožilca svétnika po 61. plačnem razredu, pri čemer pritožnica v tožbi ne zatrjuje, da bi ji bila z izpodbijano odločbo kršena kakšna njena na predpisu temelječa pravica, ali da bi bilo s sporno odločitvijo poseženo v njen pravni položaj, pač pa le nasprotuje spremembi statusa državnega tožilca, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitno, da z v tem upravnem sporu izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo poseženo v njen pravni položaj. Tožbe ni mogoče obravnavati drugače kot poskus zaščite tujega pravnega položaja, in sicer pravic oziroma koristi državnega tožilca, kateremu je bila ta odločba kot naslovniku izdana. Ker skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 v postopku upravnega spora kot tožeča stranka lahko nastopa le tista (fizična ali pravna) oseba, ki varuje svoje pravice in pravne koristi, v katere poseže upravni akt, pritožnica pa v obravnavanem primeru tega ne uveljavlja, ni izkazan njen pravni interes za vsebinsko obravnavo tožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051520
URS člen 14, 22, 23, 25. ZPP člen 108, 336, 343, 343/1, 352, 373, 373/2, 374, 383. ZUS-1 člen 18, 18/1, 28, 28/1, 73, 73/2. ZDOdv člen 11, 12, 12/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - nepopolna revizija - predlog in sklep o dopustitvi revizije kot priloga revizije - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - objektivni pomen revizije - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe - aktivna legitimacija za vložitev pritožbe - zastopnik javnega interesa - zavrženje pritožbe
Zakon zastopniku javnega interesa izrecno podeljuje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v upravnem sporu, četudi ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Drugače pa velja v primeru pritožbe. V skladu z določbo drugega odstavka 73. člena ZUS-1 imajo pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje samo tiste osebe, ki so kot stranke sodelovale že v upravnem sporu na prvi stopnji. Citirana določba torej zastopniku javnega interesa ne priznava aktivne legitimacije za udeležbo v upravnem sporu šele v pritožbeni fazi. Posebnega položaja zastopnika javnega interesa za vložitev pritožbe namreč ureditev upravnega spora ne pozna.
Za presojo, ali sporna ureditev (o takojšnjem zavrženju revizije zaradi nepredložitve obveznih prilog) posega v pravico do sodnega varstva (ali pomeni le način njenega uresničevanja), je torej odločilno, da neupoštevanje zakonske zahteve po predložitvi prilog povzroči zavrženje revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-277/09-8 (13. točka obrazložitve) pojasnilo, da ima pravica do sodnega varstva glede dostopa do Vrhovnega sodišča le omejen pomen - v smislu, da zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti, nato ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop dejansko pretirano otežujejo. Kar je za pravico do sodnega varstva kot pravico do meritorne odločitve bistveno, se namreč uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje.
Ker izredna pravna sredstva (pravica do revizije) niso zagotovljena v okviru pravice do sodnega varstva po 23. členu niti v okviru pravice do pritožbe po 25. členu Ustave, ostaja morebitna določitev strožjih pravil za njihovo uporabo v polju proste presoje zakonodajalca, ki sme v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi bistveno bolj poudariti odgovornost strank.