Pritožba zoper stroškovne sklepe v upravnem sporu ni dovoljena.
Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, saj gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi samega zakona. Če na podlagi zakona (v konkretnem primeru na podlagi ZUS-1) pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe. S tem bi ji namreč priznalo več pravic, kot ji gredo po zakonu.
Pritožnik je vložil izpodbojno tožbo, vendar je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora že preteklo in je kazen zapora tudi že v celoti prestal, zato oprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ne more voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja, saj drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta niti ne bi bilo mogoče doseči. Tudi ob njegovem morebitnem uspehu v upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, namreč v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu.
Izpodbojna tožba v upravnem sporu ne vsebuje tudi ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje tudi ni dolžno tožnika pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval.
dopuščena revizija - povračilo stroškov - organizator prireditve - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - časovna opredelitev posameznih dejanj - ugoditev reviziji
Iz upravičenja do delnega povračila stroškov po šesti alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT so izključeni stroški, ki nastajajo v času, ko je že znano, da zaradi sprejetih oblastvenih prepovedi ali omejitev izvedba ali udeležba na dogodku, načrtovanem na določen datum, ni mogoča. Gre za primere stroškov, ki nastanejo v obdobju, ko je predpis (Odlok) že prepovedal določene dogodke, zaradi česar ni več mogoče upravičiti niti (nadaljnjega) nastajanja stroškov v zvezi z njihovo organizacijo. Nepotrebni oziroma neupravičeni so torej tisti stroški, glede katerih je že v času njihovega nastanka jasno, da se nanašajo na prireditev, ki se ne bo uresničila.
V 6. alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT zapisano besedno zvezo „v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge“ je zato treba razumeti v povezavi s predmetom urejanja, torej s povračilom dela stroškov, ki so upravičeni. Ta besedna zveza se tako nanaša na izključitev povračila stroškov, ki niso upravičeni že zaradi časovnega obdobja, v katerem so nastali, čeprav so nastali na enega od načinov, ki so alternativno našteti v nadaljevanju (z organizacijo srečanja ali dogodka ali z oddajo vloge). To pa pomeni, da ne gre za alternativno določene izključitvene razloge, kot je to razlagalo Upravno sodišče, ko bi bila za zavrnitev vloge pomembna le čas najave dogodka ali čas oddaje vloge, temveč za podrobnejšo opredelitev časovno neupoštevnih stroškov, ki se v industriji srečanj in dogodkov lahko nanašajo tako na organizacijo srečanja kot na organizacijo dogodka ali na oddajo vloge.
predlog za dopustitev revizije - rejniška dejavnost - pomembnost pravnega vprašanja - obsežnost navedb - predlog za dopustitev revizije, ki je po vsebini revizija - pravna vprašanja se ne nanašajo na vsebino zadeve in niso bistvena za pravilno in zakonito odločitev - zavrženje predloga
Predlog za dopustitev revizije s tolikšnim številom vprašanj (predlog vsebuje 38 vprašanj, kar je opazno večje število kot število pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba) in tako utemeljitvijo (obsežna utemeljitev, ki je delno pisana kot revizija in prepleta dopustne in nedopustne revizijske razloge) ne izpolnjuje zahtev po kratkosti (jedrnatosti), natančnosti, konkretnosti in kavzalnosti, ki jih zaradi zagotavljanja precedenčne vloge Vrhovnega sodišča na stranke naslavlja četrti odstavek 367.b člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP.
Prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja je bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj problemsko in silogistično osredotočati, iz nje mora izhajati pomembnost spornega pravnega vprašanja, ne le za konkretno zadevo, pač pa širše - za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse.
ZFPPIPP člen 131, 131/2, 131/2-3. ZPP člen 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - vračilo subvencije - stečajni postopek - davčna izvršba - dopustitev revizije - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da je obveznost tožeče stranke na vračilo izplačanih subvencij nastala šele z izdajo izvršilnih naslovov po začetku stečajnega postopka in se zato ta šteje kot strošek stečajnega postopka?
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00070327
ZUS-1 člen 74. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84-6.
omejitev gibanja prosilcu za azil - kršitev hišnega reda - ogrožena osebna varnost - duševna bolezen - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - neutemeljen ugovor - nedovoljena pritožbena novota - zavrnitev pritožbe
Vprašanje zdravstvenega stanja pritožnika, ki ga je v sodnem postopku zastopal odvetnik, v dosedanjem postopku ni bilo izpostavljeno niti iz pritožbe ni razvidno, da naj bi nastopilo šele v času obravnave pred sodiščem prve stopnje. Pri tem pa je iz zapisa glavne obravnave razvidno, da je bil tudi pooblaščenec pritožnika ves čas prisoten, vendar razjasnitve navedenega ni niti predlagal niti ugovarjal siceršnji procesni sposobnosti stranke.
Ker je pritožnik šele v pritožbi zatrjeval duševne bolezni, ob tem pa ni navedel, zakaj tega ni izpostavil že v upravnem postopku oziroma pred sodiščem prve stopnje, Vrhovno sodišče teh navedb ne more upoštevati (74. člen ZUS-1).
V obravnavani zadevi ob vložitvi tožbe še ni bilo odločeno o pritožničini pritožbi zoper v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, kar pomeni, da upravni akt takrat ni bil dokončen. Posledično tudi ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe v upravnem sporu, saj dokončni akt, ki bi ga bilo glede na prvi in tretji odstavek 2. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, v času vložitve te tožbe še ni bil izdan.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 64, 64/3. ZPP člen 343, 352.
zavrženje pritožbe - pravni interes - ugoditev tožbi - odprava upravnega akta - izboljšanje pravnega položaja - varstvo pravic in pravnih koristi drugih oseb
Odprava upravnega akta učinkuje za nazaj (ex tunc), to pomeni, da se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale. Postopek je ponovno odprt in vsi subjekti v postopku lahko (ponovno) uveljavljajo vse svoje procesne pravice. Četudi bi Vrhovno sodišče sledilo predlogu drugega pritožnika in pritožnice ter ugotovilo nezakonitost odločitve sodišča prve stopnje, da se njuni tožbi zavržeta, glede na siceršnjo odločitev sodišča prve stopnje o odpravi izpodbijanega akta, to ne bi izboljšalo njunega trenutnega pravnega položaja v obravnavanem upravnem sporu. Zato drugi pritožnik in pritožnica nimata pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se njuna tožba zavrže, saj si glede na siceršnjo odločitev sodišča prve stopnje svojih pravnih položajev v obravnavanem upravnem sporu v nobenem primeru ne moreta več izboljšati.
Pritožba prvega pritožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe drugega pritožnika in tožnice pa ni dovoljena, ker se ta odločitev na prvega pritožnika ne nanaša. Prvi pritožnik s to pritožbo ne zahteva varstva svojega pravnega položaja, temveč pravnega položaja drugih pritožnikov.
Ker predlagateljica dolžne takse v roku ni plačala in ker tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (tretji odstavek 105.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), se šteje, da je predlog za dopustitev revizije umaknjen.
dopuščena revizija - poštne storitve - carinjenje blaga - carinska kontrola - stroški - spor - pristojnost organa za odločanje - pristojnosti agencije - zavrnitev revizije
Storitve „carinskega posredovanja“ oziroma „postopka preverjanja“ pošiljk niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. To, da zanje v določenih primerih tudi v ZPSto-2 ni mogoče najti pravne podlage, lahko pomeni zgolj, da je njihovo zaračunavanje v celoti nezakonito, ne pa, da je izključena pristojnost toženke za odločanje v sporih z uporabniki poštnih storitev, ki so jih bili po odločitvi izvajalca dolžni plačati. Nasprotno, saj je namen navedene pristojnosti toženke prav v tem, da odloča o pravilnosti in zakonitosti izvajanja storitev s strani izvajalca poštnih storitev nasproti uporabniku. V to presojo pa nedvomno sodi tudi izvrševanje cenikov in drugih aktov izvajalca poštnih storitev,
ZPP člen 373, 373/2, 367, 367/1, 367a, 367b, 367b/4. ZUS-1 člen 22, 22/1, 84, 84/1.
nepopoln predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zavrženje revizije - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje zahtev iz 367.a člena in četrtega odstavka 367. b člena ZPP saj v njem ni navedeno sporno pravno vprašanje, o katerem naj bi odločalo revizijsko sodišče. V predlogu je zapisan le pavšalni očitek Upravnemu sodišču, da je svojimi stališči glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje in vročanja pisanj kršilo vrsto določb ZUS-1, Zakona o davčnem postopku in Zakona o splošnem upravnem postopku.
Dopustitev revizije s sklepom je procesna predpostavka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ker revizija ni bila dopuščena, tudi revizija v tem upravnem sporu ni dovoljena.
O zahtevi za izdajo začasne odredbe je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavrglo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Zato je zavrglo tudi to zahtevo.
Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le- ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku.
nepopoln predlog za dopustitev revizije - nedovoljena revizija - začasna odredba do odločitve o reviziji - zavrženje predloga za dopustitev revizije - zavrženje revizije - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Predlog za dopustitev revizije v obravnavani zadevi zakonskih zahtev iz 367a člena in četrtega odstavka 367, b člena ZPP ne izpolnjuje, saj v njem ni navedeno sporno pravno vprašanje, o katerem naj bi odločalo revizijsko sodišče. Ker tožnica le izpostavlja drugo določbo Vrhovnega sodišča, ne pojasni pa,v čem sta si obravnavani in ponujeni primer podobna, je izostal tudi natančen in konkreten opis sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odstopala izpodbijana odločitev.
Dopustitev revizije s sklepom je procesna predpostavka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ker revizija ni bila dopuščena, tudi revizija v tem upravnem sporu ni dovoljena.
O zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavrglo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi.
Oprava izpodbijanega sklepa bi zgolj ponovno omogočila vodenje davčne izvršbe zoper pritožnico. To bi vodilo v poslabšanje njenega pravnega položaja, saj bi jo ponovno vzpostavilo kot davčno dolžnico za terjatve, zaradi neplačila katerih je bil začet postopek davčne izvršbe, ki bi se zato nadaljeval. Pravilno je zato stališče izpodbijanega sklepa o pomanjkanju pritožničinega pravnega interesa za izpodbijanje sklepa toženke. Pravni interes za upravni spor je namreč podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom.
Glavna obravnava se izvede za namen vsebinske obravnave sporne zadeve. To v obravnavani zadevi ni podano, saj je bila tožba zavržena zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke. Poleg tega vprašanje obstoja pritožničinega pravnega interesa niti zaradi svoje narave in težavnosti ni terjalo izvedbe naroka, na katerem bi se o tem opravila ustna obravnava. Šlo je namreč izključno za presojo enostavnega pravnega vprašanja, kar kot dopustna izjema od navedenega načina sodnega obravnavanja izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.
ZOPDA člen 5, 5/1, 5/1-4, 10, 10/1, 10/3, 10/8. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 77.
zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - sporazum - odločba vlade - delo z azbestom - ugoditev pritožbi - poseg v pravice ali pravne koristi - pravni interes
Akt, ki ga je pritožnica izpodbijala s svojo tožbo, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Predvsem pa iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da pritožnica „izplača“ dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini in o obveznosti pritožnice, da mora izplačati določen delež te odškodnine. Temeljno stališče, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijani sklep, da namreč izpodbijana odločba ni dokončen upravni akt, ki bi posegal v pritožničin pravni interes, je torej napačno.
Napačno je stališče, da pritožnica nima pravnega interesa samo zato, ker pravna ureditev ne predvideva izdaje akta s tako vsebino. Če je bil namreč tak akt kljub zakonski ureditvi izdan, to lahko pomeni le, da je nezakonit (oziroma morda celo ničen), ne pa da pritožnica zoper ta akt ne potrebuje sodnega varstva. Povedano drugače: akt oziroma njegove učinke je mogoče presojati le po njegovi dejanski vsebini, ne pa po tem, kakšni bi bili njegovi učinki, če bi toženka pri njegovi izdaji ravnala v skladu z zakonom. Drugačno stališče bi lahko v skrajnem primeru pripeljalo do absurdne situacije, ko bi sodišče tožniku odreklo pravno varstvo prav zaradi nezakonitosti posega v njegov pravni položaj.
ZUP člen 293, 293/3. ZUS-1 člen 36, 36/1-4, 36/1-8, 76.
zavrženje tožbe - res iudicata - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odlog upravne izvršbe - zavrnitev pritožbe
V primeru odločitve o odlogu izvršbe po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku gre za odločitev, ki se nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za odločitev o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi pritožnika in ta tako glede navedenega nima pravnega interesa, ki bi, ob izpolnjenih drugih procesnih predpostavkah, narekoval meritorno odločitev.
Vsebina tožbenega predloga ni področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku. Navedeno vodstvo se nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.
Prepoved t. i. sodbe presenečenja stranke ne varuje pred spregledanimi pravnimi podlagami, ki bi jih z zadostno skrbnostjo lahko predvidela, in tudi ne pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, ampak pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic
nedovoljen predlog - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka
Pritožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjeval, da je zamudil kakšen rok za opravo procesnega dejanja, zamuda roka pa je eden od pogojev oziroma procesnih predpostavk za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je zato nedovoljen.
Stranka z naknadno danim pooblastilom osebi z opravljenim pravniškim državnim izpitom ne more sanirati očitnega pomanjkanja svoje postulacijske sposobnosti v času, ko je sama vložila pritožbo.
rudarska pravica - ureditvena začasna odredba - ponovna zahteva - podaljšanje koncesije - neizkazana težko popravljiva škoda - neuresničeno pričakovanje - res iudicata - zavrnitev pritožbe
Prenehanje koncesijske pogodbe ni bilo nepričakovano, njeno podaljšanje pa tudi ne samoumevno. Zahteva za podaljšanje koncesije namreč še ne zagotavlja, da bo zahtevku ugodeno, kar pomeni, da je pritožnik škodo utemeljil s pričakovanjem, ki se ni uresničilo. Neuspelo pričakovanje pa že samo po sebi ni zadostna podlaga, s katero bi bilo mogoče utemeljiti škodo, ki naj jo prepreči začasna odredba.
Glede zatrjevane težko popravljive škode, ki pa naj bi jo utrpel pritožnik, njegovi družinski člani in zaposleni pri pritožniku in družbi B. d. o. o. pa Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da novi predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu ni temeljil na novih okoliščinah. Ne gre torej za objektivno nove, spremenjene okoliščine, zato ima sodišče prve stopnje prav, da obravnavani predlog v tem delu predstavlja že razsojeno stvar.
Tožnikov pravni interes za pritožbo je vezan na obdobje do izpolnitve zakonskih pogojev za vložitev tožbe v upravnem sporu, torej bodisi do izdaje in vročitve dokončne upravne odločbe, bodisi do izteka zakonskega roka za izdajo take odločbe in izpolnitve pogojev za tožbo zaradi molka organa. V obeh navedenih situacijah namreč pritožnik lahko vloži tožbo v upravnem sporu, poleg nje pa že po zakonu (32. člen ZUS-1) tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Njegov pravni položaj se torej v takem primeru spremeni, saj mu že po zakonu gre prav to, kar želi doseči s pritožbo, namreč pravico vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe; to pa pomeni, da morebiten uspeh z obravnavano pritožbo na ta pritožnikov položaj ne more več vplivati, zato njegov pravni interes za tako pritožbo ugasne.