Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali na podlagi določb ZKUASP ustanovitelj kolektivne organizacije, ustanovljene kot zasebni zavod, ohrani pravice ustanovitelja v zavodu na podlagi ZZ, v obsegu kolikor ZKUASP posameznih pravic izrecno ne prenaša na druge organe, oziroma ali ustanovitelj vse svoje pravice v tem zavodu v celoti izgubi, s tem ko zavod pridobi prvo dovoljenje za kolektivno upravljanje?
Zakonodajalec je določil obveznost finančnega jamstva za povzročitelje obremenitve (115. člen ZVO-1) in s tem tudi (popolno) določil krog subjektov, ki jim je tako jamstvo lahko naloženo. Niti iz stališč Upravnega sodišča niti iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi bila javni interes glede varstva okolja ali druga ustavno varovana dobrina bistveno prizadeta, če ne bi bilo urejeno tudi vprašanje prenosa takega jamstva na nosilca skupnega načrta. Zgolj splošna ugotovitev, da je ureditev, po kateri bi bil nosilec skupnega načrta dolžan zagotoviti finančno jamstvo, logična in skladna z ZVO-1 oziroma da bi bila drugačna ureditev v nasprotju z namenom in vsebino skupnega izpolnjevanja obveznosti, ne utemeljujeta obstoja pravne praznine, torej zakonske vrzeli, zaradi katere ne bi bilo mogoče več (s finančnimi jamstvi proizvajalcev) varovati pomembnih okoljskih ciljev. Zato ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da bi imel na njegovi podlagi ob uporabi analogije tudi nosilec skupnega načrta obveznost zagotoviti finančno jamstvo. Posledično pa tudi Uredba take obveznosti ni mogla niti originarno določiti sama, niti je (podrobneje) urediti za nosilca skupnega načrta.
Razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje pomeni, da odločitve ni. Če odločitve ni, pa ni kaj izvrševati oziroma ni odločitve, ki bi učinkovala. Drugačno stališče ne izhaja niti iz določb Družinskega zakonika (DZ) niti ZNP-1, ki so podlaga za odločanje v postopkih postavitve osebe pod skrbništvo oziroma postavitev začasnega skrbnika.
Odgovor na revizijsko vprašanje je torej, da je sklep (o postavitvi začasnega skrbnika), ki pravno ureja začasno razmerje in ker pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve, treba upoštevati oziroma da sklep učinkuje, dokler ga pritožbeno sodišče ne razveljavi.
Javni interes za odstranitev nelegalno zgrajenih objektov ne preneha zgolj zaradi poteka časa. Ta obstaja, vse dokler obstaja stanje nezakonite gradnje, to je stanje pravnomočno ugotovljenega nezakonitega posega v prostor, in zahteva, da se vzpostavi zakonito stanje, ki bo v skladu s predpisi oziroma prostorskimi akti, ki med drugim varujejo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki spada med temeljne ustavne vrednote, ter določajo načine urejanja prostora kot omejene in nenadomestljive naravne dobrine s premišljenim poseganjem v prostor, vključno z varstvom pred pretirano pozidanostjo. Prav tako je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice že presodilo, da celo temeljne pravice ne morejo imeti prednosti pred premisleki glede varstva okolja.
Oseba, ki ji je zaradi nelegalne gradnje s pravnomočno upravno odločbo naložen inšpekcijski ukrep odstranitve in vzpostavitve prejšnjega stanja, niti ne more imeti upoštevnih, v pravu utemeljenih legitimnih pričakovanj, da ji na podlagi tega izvršilnega naslova po določenem (tudi daljšem) časovnem obdobju vendarle ne bo izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Pravo namreč zastaranja izvršitve pravnomočne upravne odločbe v tem primeru ne predvideva, prav nasprotno - izrecno določa, da dejstvo, da sklep o dovolitvi izvršbe ni bil izdan v 30 dneh od nastanka izvršljivosti odločbe, ne izključuje obveznosti njegove izdaje.