Zmotno je stališče, da je z uveljavitvijo ZSPJS prenehala veljati pogodba o zaposlitvi iz leta 2007. Prevedba je posegla zgolj v plačo kot enega od elementov pogodbe o zaposlitvi, medtem ko so ostali elementi pogodbe o zaposlitvi ostali nespremenjeni.
Sodišče se zmotno sklicuje na določbi 3. in 3a. člena ZSPJS, ki urejata primer neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V konkretnem primeru ne gre za to, da bi bila tožniku plača v pogodbi o zaposlitvi iz leta 2007 določena nezakonito. Dolžnost tožene stranke, da tožniku plača več, kot je znesek plače po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2007 namreč ne izhaja iz te pogodbe pač pa iz izvršljive sodne odločbe.
Določitev takšne previsoke plače je prav gotovo nezakonita, vendar posledica takšne nezakonitosti ni ničnost sporne določbe pogodbe o zaposlitvi. Posledica nezakonito določene plače je, da se takšnemu javnemu uslužbencu plača za naprej s pogodbo o zaposlitvi določi v skladu z zakonom, podzakonskimi akti in kolektivno pogodbo oziroma se mu za naprej plača izplačuje neposredno na podlagi teh aktov.
Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju celotne določbe šestega odstavka 105. člena Zakona o finančni službi (ZFU) zaključilo, da je tožnik do dodatka za stalnost upravičen le za obdobje, ko je opravljal delo pooblaščene uradne osebe v smislu določb Zakona o carinski službi oziroma uradne osebe v smislu določb ZFU.