Znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih je vgrajeno v samo pogodbo, saj je na podlagi spornega pogodbenega pogoja breme valutnega tveganja v celoti preneseno na kreditojemalca. Četudi je bilo za obe pogodbeni stranki (enako) negotovo, kakšno bo gibanje tečaja, se je valutno tveganje lahko realiziralo le v korist ali škodo potrošnika, ne pa tudi banke (slednje je posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank, oziroma t. i. zaprtih deviznih pozicij). Navedeno pa skupaj z ugotovitvijo, da banka pojasnilne dolžnosti ni opravila z dolžno skrbnostjo, privede do zaključka, da v trenutku sklenitve kreditne pogodbe informacijski razkorak med pogodbenima strankama ni bil odpravljen.
Nacionalno sodišče ima pri SEU možnost vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe samo, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti "odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo." Vprašanja, ki za odločitev v konkretni zadevi niso odločilna, zato ne narekujejo predhodnega odločanja. Nacionalnemu sodišču predhodnega vprašanja ni treba postaviti niti v primeru, če je SEU sporno vprašanje že rešilo, ne glede na naravo postopka, iz katerega izhajajo te odločitve, in čeprav sporna vprašanja niso strogo enaka, ali pa takrat, ko je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne pušča nobene možnosti za kakršenkoli utemeljen dvom o načinu njegovega reševanja.
SEU je pristojno odločati o vprašanjih glede razlage primarnih in sekundarnih virov prava EU ter glede veljavnosti sekundarnega prava EU, za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja, uporabo prava EU ter razlago in uporabo nacionalnega prava pa je pristojno nacionalno sodišče.
SEU v nobeni od odločb, ki so bile v zvezi z Direktivo sprejete po uveljavitvi ZVPot in sklenitvi kreditne pogodbe, ni določilo, da bi njegova razlaga časovno učinkovala drugače kot za nazaj (ex tunc). Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, zato ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.
Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da je bila poslovna politika tožene stranke usmerjena v to, da se potrošnikom predstavi tudi negativne vidike kreditov v tuji valuti in se jih opozori, da bodo ob neugodnih tečajnih spremembah morda težko plačevali obveznosti, če tudi sami ne bodo imeli prilivov v isti tuji valuti. Vendar pa toženka ni izkazala, da bi bila tovrstnih informacij deležna tudi tožnika.
Novejša in nadgrajena praksa je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. Informacije, ki jih banka zagotovi potrošniku, morajo biti količinsko in kakovostno takšne, da iz njih jasno izhajajo vsaj naslednja sporočila: - da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna; - da in kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke, in - da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice.
Sodišče prve stopnje od toženke ni pričakovalo, da napoveduje gospodarske krize in bodoča gibanja tečajev, temveč da s tožnikoma deli informacije, za katere v pritožbi priznava, da jih je imela: da je CHF na nizki ravni; da so tveganja dviga njegove vrednosti glede na ročnost kredita realna; da je dvig lahko občuten in je toliko bolj verjeten glede na značaj CHF kot valute varnega zavetja, za katero je značilno, da se v času gospodarskih kriz (te so v tržnem gospodarstvu običajen in pričakovan cikličen pojav) njena vrednost poveča.
SEU se je večkrat izreklo, da je pogoj v zvezi z valutnim tveganjem opredeljen kot glavni predmet pogodbe in se v primeru njegove nepoštenosti ohranitev veljavnosti pogodbe ne zdi pravno mogoča oziroma se zdi negotova.