Pritožnica s pritožbenimi navedbami o tem, da preplačila v konkretnem primeru ni, ker tožeča stranka dolguje ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na zastavljeno vprašanje Vrhovnega sodišča v predlogu za predhodno odločanje v II Ips 14/2025 ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu.
Sodišče druge stopnje še pripominja, da je poleg tega po njegovi oceni na podlagi ugotovljenih dejstev v predmetni zadevi in glede na trditve tožnika podan tudi zakonski dejanski stan iz 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (navedene predpostavke so naštete alternativno).
To pomeni, da je tožnik toženki že ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje odplačal za 80,51 % višji znesek, kot bi ji, če bi ostali ročnost kredita in višina anuitet ves čas nespremenjeni. To pa je razmerje, za katerega je mogoče reči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (toženec po pogodbi tudi ni imel možnosti konverzije). Zato je nepoštenost pogoja in posledično ničnost celotne pogodbe podana tudi iz tega razloga.
Zaslišanje bančnih uslužbencev, ki nesporno niso sodelovali pri sklenitvi Kreditne pogodbe, niti ne delajo v poslovalnici, kjer je bila sklenjena, ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke. Treba je ugotoviti oziroma dokazati, kaj konkretno je bilo ob sklepanju Kreditne pogodbe pojasnjeno tožnikoma in ne kakšna navodila naj bi banka dajala svojim uslužbencem.
Polni učinek Direktive je tako dosežen (še)le, če potrošniku ni treba na podlagi domnevno nične pogodbe med (lahko dolgotrajnim) postopkom plačevati mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (C-287/22, tč. 42 in 59), ter razširjati oziroma razširiti tožbe ali celo vložiti nove, da bi prejel povrnjene zneske, ki jih je neupravičeno plačal na podlagi nične pogodbe (C-287/22, tč. 50 do 52).
Položaj toženke kot potrošnice je še dodatno varovan z normativno ureditvijo v drugem odstavku 35. člena ZVPot, ki je v razmerju do OZ specialne narave in za potrošnika ugodnejša.
Okoliščina ali je tožnica sporni račun vključila v obračun DDV ter davek tudi plačala in ali je to storila v rokih, predvidenih v ZDDV-1, ne vpliva na obseg toženkine civilne obveznosti, ki zajema plačilo opravljene storitve skupaj z DDV.