Upnikovo nestrinjanje z vsebinskimi odločitvami sodnice, ki jih je sprejela v konkretni zadevi, ne morejo biti razlog za izločitev in zgolj zato, ker sodnica ne pritrjuje upniku, še ni nepristranska. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagateljeva zahteva za izločitev ne vsebuje okoliščin, ki bi vzbujale dvom o nepristranskost sodnice, saj način vodenja postopka ter odločitve v zvezi s tem ne predstavljajo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti o sodničini pristranskosti. Pritožnik niti v zahtevi, niti v pritožbi ni navedel ničesar drugega kot nestrinjanje z odločitvami procesnega vodstva, kar pa ni razlog za izločitev sodnice, kot je bilo podrobno pojasnjeno že zgoraj. Kar upnik navaja kot izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP je v bistvu njegovo nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi, torej nestrinjanje s sprejetim pravnim stališčem v posameznih odločitvah v tej zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, na more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namreč namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev. Izoblikovanje pravnega stališča, potrebnega za sprejem odločitve sodnice v posameznih zadevah, je del izvrševanja sodniške funkcije. Razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnice utemeljen že zgolj s tem, bi bilo preširoko. Tudi zatrjevane procesne kršitve same zase ne utemeljijo odklonitvenega razloga. Četudi bi se morda zatrjevanje kršitev ali zmotnost pravnih stališč kasneje izkazalo za utemeljeno, to samo zase še ne kaže na objektivno ali morda celo subjektivno pristranskost sodnice. Višje sodišče le še dodaja, da ima stranka za odpravo domnevnih napak in nezakonitosti v dosedanjem postopku ali drugih postopkih, v katerih je bila udeležena, na voljo prav v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru postopka.