Glede drugega območja varstva pred hrupom, v katerega sta nižji sodišči uvrstili nepremičnino tožnikov, uredba določa, da razvrstitev posameznih območij v to območje določi minister, pristojen za okolje, na podlagi pobude občine, če iz dokumentacije, priložene k pobudi, sledi, da so izpolnjene zahteve varstva pred hrupom, ki v skladu s to uredbo veljajo za takšno območje varstva pred hrupom. Ker občina po ugotovitvah nižjih sodišč očitno svojim obveznostim ni zadostila, je sporno vprašanje, skladno z določbami pravdnega postopka kot predhodno vprašanje rešilo sodišče (13. člen ZPP).
Sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP). Prepoved reformatio in peius velja torej samo za pritožbeno sodišče, ko spreminja sodbo sodišča prve stopnje. Prepoved pa ne velja za odločitev sodišča prve stopnje, ki jo sprejme v ponovljenem postopku. Če je sodba v pritožbenemu postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje, ta prepoved preneha.
Revizijsko sodišče je pri odmeri odškodnin upoštevalo neposredno bližino hiše od ceste, relevantno obdobje preobremenitve s hrupom, intenzivnosti imisij in okoliščine posameznega oškodovanca ter okvire prisojenih odškodnin v sodni praksi v podobnih primerih.
Pravica uporabe nepremičnin v družbeni lasti se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno; v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in (tudi zaradi tega) zemljiškoknjižni podatki pogosto niso izkazovali resničnega nosilca te pravice. Ugotovitev imetnika pravice uporabe zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali njegova posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 10. členu SPZ, je načelo stvarnega prava, ki je namenjeno varstvu knjižnih pravic, ki jih pridobi dobroverni tretji od pravnega prednika, katerega položaj je pomanjkljiv ali neveljaven. Položaja denacionalizacijskega upravičenca ne varuje v primeru, ko denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe po ZLPP (domnevno) zaradi pričakovanja, da bo sporna nepremičnina vključena v proces lastninskega preoblikovanja po ZZad, ker je bila pri njej vpisana pravica uporabe v korist subjekta, ki se je lastninil po navedenem predpisu.