OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0081879
ZPP člen 7, 7/1. OZ člen 316, 316-2.
pobot terjatev – primeri, ko je pobot izključen – stečaj – trditveno in dokazno breme – depozitna pogodba
Pobotanje med drugim ni dopustno, če terjatev izvira iz pravnega posla, ki temelji na medsebojnem zaupanju. Sodna praksa smiselno pritrjuje stališču, da navedeno velja tudi za primere pobota terjatev bank do njenih dolžnikov, ki izvirajo iz kreditnih pogodb, s terjatvami, ki jih imajo dolžniki do banke na podlagi pogodb o depozitu.
Presoje, ali terjatve obstajajo, ne omogoča zgolj sklicevanje na obvestilo o pobotu.
Kontrolnega pregleda, na katerem je bilo preverjeno, ali je način zdravljenja ustrezen, ni mogoče opredeliti kot nujno medicinsko pomoč ali kot nujno zdravljenje oz. za neodložljivo zdravstveno storitev, opredeljeno v določbi 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov specialističnega kontrolnega pregleda ni utemeljen.
ZUJF člen 164, 168, 168/1, 168/2, 168/4, 168/5, 168/6, 169, 169/1. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 5, 5/2.
stroški prevoza na delo - povračilo stroškov javnega prevoza povračilo - kilometrina
Na podlagi določbe drugega odstavka 168. člena ZUJF (in drugega odstavka 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji) je tožnik upravičen do povračila stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, saj obstaja možnost prevoza s takšnim javnim sredstvom. Šele v primeru, če možnosti javnega prevoza ne bilo, bi se tožniku priznala kilometrina. Tožena stranka tudi ne uveljavlja, da tožnik javnega prevoza ne bi mogel uporabiti glede na njegov delovni čas ali čas trajanja vožnje.
Tožnica večino osnovnih življenjskih opravil opravlja samostojno, čeprav ob pomoči ortopedskih pripomočkov (pri kuhanju si pomaga z invalidskim vozičkom, sama se oblači, slači, obuva, sezuva, hrani, po stanovanju in zunaj se giba s pomočjo tehničnih pripomočkov). Zato ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo
ZPIZ-1 člen 39, 39/4, 42, 42/1, 42/1-6. ZDR člen 126. ZDoh-2 člen 39, 39/2. ZPSV člen 3.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - plačilo v naravi - plača - plačilo za delo - vštevanje bonitete v pokojninsko osnovo zaradi uporabe službenega vozila v zasebne namene
Boniteta iz naslova uporabe službenega vozila v zasebne namene je ugodnost, ki jo delodajalec zagotavlja v zvezi z zaposlitvijo, ne predstavlja pa ta ugodnost plače ali dela plače v smislu 126. člena ZDR (ali drugih določb), ampak gre za druge prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo.
Sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotavlja kakšna so bila razmerja med strankama spora. Od konkretnih okoliščin in ugotovljenega dejanskega stanja v vsakem postopku posebej je odvisna uporaba materialnega prava.
plačilo razlike plače - plačilo za delo - plača - obveznost plačila - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - neplačevanje oz. zamujanje z izplačilom plače - nepravočasno izplačilo plač - ustni dogovor - odpravnina - odškodnina namesto odpovednega roka
Pravdni stranki sta sklenili ustni dogovor o višji plači, kot je bila pisno dogovorjena s pogodbami o zaposlitvi. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo razlike plače utemeljen.
Ker bi tožniku pripadal 30-dnevni odpovedni rok po 1. alineji drugega odstavka 92. člena ZDR, saj ima manj kot pet let delovne dobe pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku znesek odškodnine v višini povprečne plače za zadnje tri mesece pred odpovedjo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014047
OZ člen 135, 147, 147/2.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - obvezno usposabljanje
Do tožnikove poškodbe je prišlo med obveznim usposabljanjem pri drugo toženi stranki (delodajalcu), in sicer je zaradi pregrobega ravnanja inštruktorja in prevelike uporabe fizične sile pri tožniku prišlo naprej do parcialne rupture rotatorne manšete, do popolnega pretrganja pa je prišlo pri nadaljnji vadbi z žogo medicinko. Druga tožena stranka je za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom njen delavec (v konkretnem primeru inštruktor) povzroči tretjemu (v konkretnem primeru tožniku), odgovorna v skladu z določbo 2. odstavka 147. člena OZ. Ta določa, da za škodo, ki jo delavec povzroči tretji osebi pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal, kot je bilo treba. Inštruktor je kar dvakrat zanemaril standard profesionalne skrbnosti. Prvič, ko je pri demonstraciji vzvodnega prijema uporabil preveliko fizično silo in bil pri tem preveč grob, drugič pa, ker je tožniku dopustil, da je nadaljeval s treningom, čeprav bi moral zaznati, da je tožnika pri demonstraciji zabolelo in bi se moral pozanimati, ali je še sposoben za nadaljevanje treninga. Škoda je bila povzročena iz malomarnosti. V konkretnem primeru so podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta (škoda, nedopustno ravnanje oškodovalca, ki se kaže v opustitvi standarda profesionalne skrbnosti, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode), zato je drugo tožena stranka krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi poškodbe med obveznim usposabljanjem.
Pri oceni soprispevka tožnika se upošteva le to, kolikšen del odgovornosti mu je možno pripisati zaradi tega, ker je opustil potrebno skrbnost, ki jo ima delavec glede varovanja svojega zdravja in je kljub temu, da je ob vzvodnem prijemu začutil bolečino, nadaljeval z vadbo, ne pa kolikšen del škode je nastal kot posledica te nadaljnje vadbe. Tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 10 %.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013160
ZPP člen 39, 39/1, 41, 44, 155, 163, 163/2, 163/3. ZOdvT člen 24, 24/1. ZST-1 člen 31.
pravdni stroški - umik tožbe - ustavitev postopka - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače
Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek (to je glede na vrednost glavnega zahtevka), kar izhaja tudi iz 1. odstavka 39. člena ZPP, ne glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke (npr. v uvodu tožbe).
Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta (tožeča stranka je v tožbi vtoževala mesečne razlike v plači od oktobra 2010 dalje) predstavlja določba 1. odstavka 24. člena ZOdvT, po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Sodišče prve stopnje je kot vrednost spornega predmeta določilo seštevek dvajsetih vtoževanih razlik v plači, upoštevajoč dejstvo, da je za toliko mesecev javnim uslužbencem priznana razlika v plači po Zakonu o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev (ZNIRPJU), kar je v okviru določbe 1. odstavka 24. člena ZOdvT. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta določilo napačno.
odškodninska odgovornost delavca - materialna škoda - poslovodna oseba - direktor - konkurenčna klavzula
Drugi odstavek 38. člena ZDR določa, da se konkurenčna klavzula lahko dogovori le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz pete alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožencu je bila po razrešitvi z mesta direktorja podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato tožencu ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti zaradi kršitve konkurenčne klavzule, saj zaradi njene neveljavnosti ni podan element protipravnosti toženčevega ravnanja.
Pritožbeno sodišče je s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato je bilo potrebno razveljaviti tudi izpodbijani dopolnilni sklep o stroških in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.
zastaranje – začetek teka zastaralnega roka – zapadlost začasne situacije – zapadlost končne situacije – končni obračun – neupravičena obogatitev
Za začetek teka zastaralnega roka v obravnavani zadevi ni pomemben ne trenutek zaključka oziroma prevzema del, ne zapadlost končne situacije, temveč zapadlost 3. začasne situacije.
Zgolj dejstvo, da je tožena stranka kot izvajalec družbi B. d.o.o. kot naročniku plačala storitve za drugačne količine kakor tožeči stranki kot podizvajalcu, še ne pomeni, da je bila tožena stranka s tem obogatena, predvsem pa ne na račun tožeče.
Kadar se tožnik zahtevku odpove sam, nosi vse potrebne stroške postopka, saj ZPP v delu, ki ureja stroške postopka ne govori posebej o stroških v primeru odpovedi zahtevku. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbi 154. in 155. člena ZPP in pravilno zaključilo, da se šteje, da je tožeča stranka zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka v tem sporu propadla.
ZPP člen 2, 2/1, 285, 300. Sodni red člen 285, 285/4, 296, 296/4. OZ člen 190.
tožba – nasprotna tožba – skupno obravnavanje tožbenih zahtevkov – ločeno obravnavanje tožbenih zahtevkov – trditveno in dokazno breme – materialno procesno vodstvo – neupravičena pridobitev
Nasprotna tožba se v skladu z določili Sodnega reda vpiše na novo. Vendar lahko sodišče združi obravnavanje tožbenega zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe v skupni postopek. Ni pa to obvezno in lahko sodišče pravdi po tožbi in nasprotni tožbi razdruži oziroma obravnava ločeno. V kolikor se tožbeni zahtevki obravnavajo ločeno, je vsaka pravda samostojna in velja za vsako pravdo tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. V vsakem postopku posebej je stranka dolžna zatrjevati dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zgolj pavšalno sklicevanje na dejstva in dokazne predloge v drugem postopku ne zadošča.
predhodna odredba - stečaj - pridobljene pravice - novela zfppipp-f
Sklep o predhodni odredbi ni postal pravnomočen že 5.11.2013, temveč šele 12.3.2014. Takrat pa je že veljala novela ZFPPIPP-F, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. V trenutku začetka veljavnosti ZFPPIPP-F torej upnik še ni imel nobene pridobljene pravice. Nad dolžnikom se je stečaj nato začel 13.6.2014. ZFPPIPP ureja insolvenčne postopke in ne postopkov zavarovanja, v insolvenčnem postopku pa se uporablja tisti predpis, ki je veljal na dan začetka insolvenčnega postopka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo ZFPPIPP skupaj z novelo F. Ker upnik ni imel zatrjevane pridobljene pravice, tudi ni mogoče govoriti o posegu v pridobljene pravice ali o retroaktivni uporabi zakona.
ZFPPIPP člen 271, 271/1, 271/1-1, 272, 272/3, 272/3-1. OZ člen 51.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje – asignacija – dogovorjen način plačila – neobličnost pogodb
Ni pomembna okoliščina, kdo je asignacijsko pogodbo kasneje podpisal, saj je bilo pravno odločilnega pomena, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da sta pogodbeni (pravdni) stranki pred izvršenimi dobavami sklenili usten dogovor o načinu plačila toženi stranki.
Preložitev naroka ni obligatorna. Predstavlja izjemo, saj utegne nekritično prelaganje narokov ogroziti pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar sodišču nalaga določba prvega odstavka 11. člena ZPP.
Sodišče lahko preloži narok v primeru zdravstvenih težav stranke le v primeru, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi.
ZSPJS člen 16, 16/1, 16/2, 16/3, 17, 17/2 Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 2, 2/2, 4, 5, 8, 8/1, 11. ZDIU12 člen 6, 6/1. ZUJF člen 163, 163/1. ZIPRS1314-a člen 62.d, 62.d/1.
plačilo razlike plače - razvrstitev v plačni razred - napredovanje v višji plačni razred - napredovanje v višji naziv - interventni ukrepi
Iz Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji izhaja, da se naloge tožnikovega delovnega mesta opravljajo v treh nazivih in sicer policijski inšpektor III (29. izhodiščni plačni razred), policijski inšpektor II (30. izhodiščni plačni razred) in policijski inšpektor I (32. izhodiščni plačni razred). Tožnik je 1. 1. 2007 napredoval v uradniški naziv policijski inšpektor II in bil v tem nazivu uvrščen v 35. plačni razred. Zato tožnik na svojem delovnem mestu v tem uradniškem nazivu (policijski inšpektor II) ni mogel več napredovati v višji plačni razred (drugi odstavek 16. člena ZSPJS), tudi če je v letu 2010 izpolnjeval pogoje za napredovanje, glede na to, da je bil v letih 2007, 2008, 2009 in 2010 ocenjen z letno oceno odlično. Le v kolikor tožnik ne bi napredoval pet plačnih razredov, bi lahko s 1. 4. 2010 napredoval v višji plačni razred, pri čemer bi to bil kvečjemu 35. plačni razred. Ker pa je ta plačni razred dosegel, v letu 2010 ni mogel napredovati v plačnem razredu, temveč je s 1. 5. 2010 napredoval v višji uradniški naziv policijski inšpektor I ter bil na podlagi napredovanja v naziv in z doseženimi petimi napredovanji v plačnem razredu pravilno razvrščen v 37. plačni razred od 1. 5. 2010 dalje.
Tožnik za delo psihiatričnega tehnika ni sposoben, je pa sposoben za drugo delo v svojem poklicu z omejitvami v polnem delovnem času. Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti, v okviru katere lahko opravlja druga dela v polnem delovnem času z omejitvami. Pri tožniku ni podano takšno zdravstveno stanje, da bi se lahko razvrstil v I. kategorijo invalidnosti in da bi se mu na podlagi te razvrstitve priznale pravice, med drugim tudi pravica do invalidske pokojnine. Zato tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-2. ZOFVI člen 109. OZ člen 15.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zaposlovanje strokovnih delavcev – nadomeščanje začasno odsotnega delavca – prenehanje delovnega razmerja – sprememba pogodbe o zaposlitvi – pogodbena volja strank - dejavnost vzgoje in izobraževanja
Odločilnega pomena za presojo zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi so okoliščine, znane ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in ne okoliščine, kakršne so bile ob prenehanju delovnega razmerja. Pogodba je veljavno sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ).
Pravdni stranki sta se dogovorili za spremembo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, s pogodbo z dne 9. 2. 2012. Tožnica je podpisala pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012, v kateri je bilo določeno, da stranki sklepata delovno razmerje za določen čas, od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012, zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Pogodba se je izvajala. Tožnici je po poteku časa, navedenega v pogodbi, delovno razmerje prenehalo. S podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 je bila spremenjena pogodba z dne 1. 9. 2011. Obstajalo je soglasje volj strank, da delovno razmerje za določen čas traja do 31. 8. 2012. Zato tožbeni zahtevek, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito, ni utemeljen.