V primeru, ko pride le do kolizije dveh sobivajočih pravic, ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, ampak se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice.
Sodišče mora pri ocenjevanju, ali je bilo s člankom nedopustno poseženo v posameznikovo čast in dobro ime, vselej presojati članek kot celoto in ne le z vidika posameznih navedb.
V teoriji in sodni praksi ne le slovenskih sodišč ampak tudi ESČP je uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih pa ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih. Kadar te povezave ni, ni mogoče reči, da gre za upravičeno kritiko.
Za odločanje v obravnavani zadevi je zato pomembno, da se sporna kritika nanaša na strokovno monografijo, da je avtorica doktorica znanosti in mednarodno priznana strokovnjakinja za zgodovino, torej ni nosilka politične ali druge javne funkcije, da bi bila dopustna ostrejša kritika. Treba je upoštevati, da v znanstveni monografiji sicer obravnava za slovensko javnost zanimivo temo iz novejše slovenske zgodovine, vendar se sporni članek s povojnim obdobjem, na katerega je osredotočena tožničina monografija, sploh ne ukvarja, ampak podaja kritično mnenje o ravnanju vplivnih ljudi v slovenski Katoliški cerkvi v kasnejšem tranzicijskem obdobju. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da bi prvi toženec svoje mnenje lahko v enaki meri izrazil brez žaljive ocene, da je tožnica pri pripravi monografije odstopila od temeljnih znanstveno-raziskovalnih načel. Ocenjuje, da je bilo upoštevajoč vrsto, vsebino in domet spornega članka nedopustno poseženo v tožničino strokovno integriteto, s tem pa tudi v njeno čast in dobro ime. Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera je bila tako presežena meja dopustnosti uresničevanja svobode izražanja.
Po izbrisu družbe iz sodnega registra tožnik kot družbin upnik ne more več uspešno uveljaviti zahtevka za plačilo terjatve. Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožnik, ima izključno družba. V njenem imenu ga sicer ob izpolnitvi določenih pogojev lahko uveljavljajo tudi njeni upniki, (manjšinski) delničarji in stečajni upravitelj (drugi odstavek 230. člena ZGD), vendar pa to ne pomeni, da tak zahtevek v primeru prenehanja družbe nanje tudi preide. V vseh teh primerih aktivno legitimirani upniki, delničarji oziroma stečajni upravitelj v lastnem imenu uveljavljajo tujo (družbino) pravico. Imajo le procesno legitimacijo oziroma pravdno upravičenje za uveljavljanje materialne pravice družbe in ne pravico do neposrednega plačila na podlagi uspeha v pravdi. Razlog za takšno ureditev je v tem, da lahko tudi v primeru, ko družba ni zainteresirana za uveljavitev takšnega zahtevka, upnik oziroma delničarji družbe, ki menijo, da so z izplačilom prepovedani plačil prikrajšani, zahtevajo od delničarjev, ki so plačila nezakoniti pridobili, njihovo vrnitev delniški družbi.
248 tožnikovih delnic je bilo prodanih na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Izvršilni postopek je bil z rubežem in prodajo teh delnic ter s poplačilom upnika (in izplačilom presežka tožniku) končan. Tudi če so bile v izvršilnem postopku res storjene zatrjevane nepravilnosti, sta kupca pridobila delnice na originaren način, morebitnih nepravilnosti v izvršilnem postopku pa ni mogoče več uveljaviti v tem pravdnem postopku.
Izvršitelj v izvršilnem postopku prodaja dolžnikove stvari in pravice v imenu dolžnika, s pooblastilom, ki mu ga podeli izvršilno sodišče. V obravnavanem primeru izvršitelj za prodajo 992 tožnikovih delnic ni imel nikakršnega pooblastila saj je bila s sklepom o izvršbi dovoljena izvršba samo na 248 tožnikovih delnic. Za pogodbo, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec drugega brez pooblastila in tudi brez njegove naknadne odobritve, se šteje, da sploh ni bila sklenjena. To v konkretnem primeru pomeni, da do prodaje 992 tožnikovih delnic ni prišlo, zaradi česar je bil tožnik na dan 15. 4. 2008 (še vedno) njihov imetnik.