ZPIZ-2 člen 4, 21, 86, 86/2, 86/2-1, 86/6, 396, 396/1, 396/3. ZPIZ-1 člen 397, 397/1, 397/3. ZPIZ-2G člen 121, 121/1, 121/2.
pravica do delnega nadomestila - sprememba zakona - ustavno skladna razlaga - pasivno zavarovanje
Po stališču pritožbenega sodišča bi toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral uporabiti tudi 121. člen ZPIZ-2G, ki je v času upravnega odločanja že veljal in se uporabljal od 1. 1. 2020 dalje. Po navedeni določbi ZPIZ-2G uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), pridobljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 ali po ZPIZ-1, obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 (1. odst. 121. člena). Delovnim invalidom s pravico do premestitve ali dela s krajšim delovnim časom, prejemnikom nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zaradi manjše plače na drugem delu ali plače za delo s krajšim delovnim časom po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in so zaradi poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice po ZPIZ-1 ali ZPIZ-2, nadomestilo pa je odmerjeno v nižjem znesku, je zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska ki je ugodnejši, če gre za enakovrstno pravico in enak delovnopravni status invalida (2. odst. 121. člena).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00067493
ZPP člen 154, 219a. OZ člen 243, 243/1, 625, 625/3, 634, 639, 639/3, 639/5.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - odgovornost za stvarne napake - odstop od pogodbe - pojasnilna dolžnost - poslovna podlaga pogodbe - tipični interes - profesionalna skrbnost - jamčevanje za stvarne napake - alternativnost jamčevalnih zahtevkov - kondikcijski zahtevek - odprava napake na stroške podjemnika - odškodninski zahtevek - zahtevek za plačilo odškodnine za škodo - nesklepčnost trditev - predvidljivost škode - licenčnina - dokaz iz drugega postopka - pravica do izjave - uspeh stranke v postopku
Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče pravdni stranki v tem postopku ponovno zaslišalo, vendar pa ju je zaslišalo le glede vprašanj, o katerih še nista bili zaslišani v postopku I Pg 7/2018. Navedeno postopanje sodišča prve stopnje je glede na določbo 219.a člena ZPP ustrezno, saj sta se stranki strinjali, da se uporabita zapisnika o zaslišanju pravdnih strank iz drugega postopka.
Podjemnikova pojasnilna obveznost v zvezi z naročnikovim naročilom obstaja, če je naročilo objektivno pomanjkljivo in če bi podjemnik to pomanjkljivost ugotovil, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo.
Ker se tipični interesi domnevajo, se šteje, da bi toženka morala vedeti, da namerava tožnica uporabiti opravljen posel za opisani običajni namen, če bi ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo.
Stroški odprave napak ne predstavljajo niti škode zaradi zaupanja niti refleksne škode, temveč gre za samostojni jamčevalni zahtevek v smislu tretjega odstavka 639. člena OZ (naročnikova odprava napak na račun izvajalca).
Naročnik lahko poleg zahtevka za odpravo napak kot primarnega jamčevalnega zahtevka na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake uveljavlja tudi naslednje jamčevalne zahtevke: (1) pravico, da napako odpravi sam (po drugem podjemniku) in da od prvega podjemnika zahteva povrnitev stroškov odprave te napake, (2) pravico do sorazmernega znižanja plačila, ali (3) pravico odstopiti od pogodbe, kar povzroči nastanek kondikcijske terjatve. Navedeni zahtevki so alternativne narave. To pomeni, da lahko naročnik med predpisanimi sankcijami izbira, nima pa jih pravice kumulirati, to je uveljavljati več sankcij.
Zahtevka za odpravo napak na izvajalčeve stroške ter zahtevka z odstopom od pogodbe in vrnitvijo podjemnine ni mogoče uveljavljati kumulativno.
V opisu ni nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na izvršitveno ravnanje preslepitve ob sklenitvi posla, in torej na lažnivo prikazovanje dejstev, da bodo obveznosti izpolnjene in iz katerih bi bilo mogoče jasno razbrati, da so bile obdolženčeve izjave in obljube o izdelavi in dobavi pohištva v stipulacijski fazi pogodbe prazne in neresnične.
Opis kaznivega dejanja v zvezi s sklenitvijo posla, vsebuje le golo zavezo in obljubo obdolženca, ne pa njenega konkretnega preslepitvenega ravnanja.
Za odškodninsko odgovornost prvega toženca določbe OZ ne zahtevajo namena tožnicama povročiti škode oziroma krivde v obliki direktnega naklepa, kot to zmotno zatrjujeta toženca v pritožbi, pač za to zadostuje zavedanje prvega toženca, da izvaja posest tujih nepremičnin in seka les za svoj račun, čeprav za to nima nobenega pravnega naslova. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in se prilegajo pojmu povzročitve škode z eventualnim naklepom, ki v okoliščinah konkretnega primera zadostuje za sklep, da je prvi toženec škodo povzročil namenoma v smislu določbe 135. člena OZ.
Sodišče prve stopnje je solidarno odgovornost drugega toženca za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec, ob ugotovoljenem dejanskem stanju pravilno naslonilo na določbo drugega odstavka 186. člena OZ in ne na prvi odstavek tega člena, ki za vzpostavitev solidarne odškodninske odgovornosti več oseb res zahteva njihov skupni namen povzročiti škodo. Pritožbeno razpravljanje o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje za solidarno odškodninsko odgovornost drugega toženca ugotoviti, da sta imela s prvim tožencem skupni namen tožnicama povzročiti škodo, očitno temelji na napačnem materialnopravnem stališču pritožbe o pravnem temelju, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje utemeljilo solidarno odgovornost drugega toženca. Do vzpostavitve njegove solidarne odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 186. člena OZ namreč vodi že dejanska ugotovitev, da je drugi toženec bodisi s storitvijo ali opustitvijo pomagal, da se odgovorna oseba (prvi toženec) ne bi odkrila, in ne ugotovitev, da sta imela skupni namen tožnicama povzročiti škodo.
Nerelevantno je, ali je tožeča stranka že pred začetkom postopka ali med postopkom prisilne poravnave vedela oz. bi lahko vedela, da bo prodaja določenega premoženja tožene stranke lahko realizirana po višjih vrednostih.
V skladu z načelom enakega obravnavanja upnikov, ki terja enako obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, je treba pri ugotavljanju plačilne sposobnosti dolžnika za poplačilo vseh navadnih terjatev s pripadajočimi obrestmi v smislu prvega odstavka 219. člena ZFPPIPP upoštevati dolžnikovo (prednostno) obveznost plačila vseh zavarovanih terjatev s pripadajočimi obrestmi v višini, kot bi tekle, če ne bi bila nad dolžnikom potrjena prisilna poravnava. Enako velja tudi za v osnovni kapital dolžnika konvertirane terjatve upnika.
CESTE IN CESTNI PROMET - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - USTAVNO PRAVO
VSL00070208
URS člen 69. ZUreP-1 člen 106, 106/1, 106/6. ZUreP-2 člen 105, 105/5. ZUreP-3 člen 109, 109/8. OZ člen 169, 198, 336, 336/1, 347, 347/1, 361, 376, 1006. ZS člen 3, 3/2. ZOR člen 219, 277, 361. ZJC-B člen 19, 19/7.
razlastitev nepremičnine - dejanska razlastitev - pravna razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - višina odškodnine zaradi razlastitve - nemožnost uporabe - odmena zaradi nemožnosti uporabe - uporaba tuje stvari v svojo korist - zakonske zamudne obresti - zastaranje - kdaj začne teči zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - splošni petletni zastaralni rok - triletni zastaralni rok - občasne terjatve - pravilo ne ultra alterum tantum
Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok.
Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra alterum tantum), (376. člen OZ).
odškodnina - uporaba vozila - soprispevek - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - denarna renta
Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah poteka škodnega dogodka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do tožnikovih poškodb prišlo ob premikanju in rabi traktorja kot prevoznega sredstva, ki je zanj povsem običajna, in da je do škode, ki jo je utrpel tožnik, zato prišlo ob uporabi tega vozila. V tem postopku ugotovljena dejstva so v odločilnih elementih povsem primerljiva dejanskemu stanju iz zadeve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 415/2011, ko je do nezgode prišlo ob vzvratni vožnji traktorja in trčenju v lestev, po katerih se je takrat vzpenjal oškodovanec. Okoliščina, ali je šlo za premikanje vozila na cesti oziroma prometni površini ali v prometu, na kar opozarja pritožba, je za to presojo ob zgoraj pojasnjeni judikaturi SEU in VSRS povsem irelevantna. Čeprav je traktor v konkretnem primeru res izvajal delovno operacijo (premikanje ob zlaganju hlodovine), to ne pomeni, da je deloval izključno kot delovni stroj. Ugotovljena dejstva namreč vodijo do zaključka, da je traktor ob škodnem dogodku opravljal prevozno funkcijo premikanja ob izvajanju delovne operacije zlaganja hlodovine, ki je za traktor povsem običajna. Toženkino pritožbeno zavzemanje za razlago, da je traktor v konkretnem primeru deloval izključno kot delovni stroj, ob ugotovljenih okoliščinah zato ne more biti uspešno.
odpust obveznosti - ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - darilna pogodba - poročanje o premoženjskem stanju - skupno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem - vlaganje v nepremičnino
Upravitelj je v ugovoru zoper odpust obveznosti navedel vsa relevantna dejstva za presojo ugovora zoper odpust obveznosti na podlagi generalne klavzule iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, čeprav se na to določbo ni skliceval. Sodišče mora zato ugovor zoper odpust obveznosti presoditi tudi z vidika te pravne norme.
vstop novega upnika v izvršbo - javna listina - prenos terjatve - pripojitev družbe
S pripojitvijo, skladno s šestim odstavkom 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), je na prevzemno družbo prešlo vso premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe, zato prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba.
ZPP člen 339, 339/2-14, 351, 351/1, 354, 354/1, 366. ZNP-1 člen 42. DZ člen 141, 141/1, 163.
stiki pod nadzorom - začasna odredba - družinsko nasilje - pravni interes - zavrženje pritožbe - potek časa - izrek nasprotuje razlogom - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - nasprotje med izrekom in razlogi - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Kljub takšnemu pravilnemu pristopu pa iz celote razlogov sklepa izhaja, da je upoštevajoč omejenost predlagateljevih starševskih kapacitet, s katerimi se je sodišče prve stopnje poglobljeno ukvarjalo (10. točka obrazložitve), zaradi varstva koristi otroka še vedno potrebno, da stiki med predlagateljem in mld. A. A. tečejo pod nadzorom CSD, ker predlagatelj še vedno potrebuje strokovno pomoč pri krepitvi starševskih veščin (11. točka obrazložitve). Da so glede na ugotovljeno dejansko stanje še vedno potrebni stiki pod nadzorom CSD, je sodišče prve stopnje dodatno zapisalo tudi v 20. točki obrazložitve. Takšni razlogi sklepa pa nasprotujejo vsebini II. točke izreka izpodbijanega sklepa, ki nadzora CSD (navzočnosti strokovne osebe) ob izvajanju stikov ne določa.
Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1, kar pritožbenemu sodišču nalaga razveljavitev izpodbijanega sklep v točkah od II. do XII. izreka in v tem obsegu vrnitev zadev v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1).
varstvo kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - upravnik - skupni deli stavbe - stvarne napake - odgovornost za skrite napake - jamčevalni rok - začetek teka jamčevalnega roka - prevzem nepremičnine - prevzem skupnih delov stavbe od prodajalca - kogentna narava zakonskih določb - jezikovna razlaga zakona - namenska razlaga zakonske določbe - zapisnik o primopredaji - napake v solidnosti gradbe - pravna kvalifikacija - normalna funkcija objekta
Neobstoj prevzemnega zapisnika ne pomeni nujno, da tudi primopredaja skupnih delov dejansko ni bila izvedena in da je treba upoštevati dejanski prevzem, saj začetka rokov ni mogoče prenašati v prihodnost z enostranskim ravnanjem ali opustitvijo tistega, od čigar ravnanja je odvisen začetek teka roka. Drži sicer, da določbe 2. poglavja ZVKSES o izročitvi in prevzemu (18. in 19. člen) predstavljajo kogentno pravo. Vendar tožeča stranka napačno sklepa, da brez zapisnika prevzema skupnih delov stavbe s strani upravnika ni mogoče izvesti. V navedenih členih namreč ni določbe, ki bi pogojevala izročitev in prevzem nepremičnine s sestavo primopredajnega zapisnika. Prvi odstavek 19. člena ZVKSES sicer določa njegovo sestavo, ni pa nikjer določeno, da bi bila nepremičnina izročena oziroma prevzeta šele z njegovo sestavo. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je zapisnik namenjen predvsem potrditvi dejstev, ki so navedena v tretjem odstavku 19. člena (opis stanja nepremičnine, izjave kupca o prevzemu, listinah, uveljavljanju pogodbene kazen, zahtevi za odpravo napak itd.). Vpliva pa tudi na kupčevo pravico uveljavljanja očitnih (in ne skritih) napak, odpravo katerih mora sicer zahtevati ob prevzemu (če zapisnika ni oziroma prodajalec kupca o tej pravici ne pouči, kupec te pravice ne izgubi). Če bi zakonodajalec izročitev oziroma prevzem nepremičnine pogojeval s sestavo zapisnika, bi to izrecno navedel pri pogojih za izročitev v 18. členu ZVKSES.
Primopredajni zapisnik ni izrecen pogoj za prevzem nepremičnine oziroma njenih skupnih delov.
Pri uveljavljanju napak v solidnosti gradnje gre za pravno kvalifikacijo, z navedbo katere tožeča stranka ne more biti prekludirana. Vendar, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni specificirala svojih navedb oziroma ni konkretizirano navedla, v čem naj bi se kazala zatrjevana onemogočena oziroma bistveno okrnjena normalna funkcija objekta. Zatrjevane napake v zvezi z neprimerno temperaturo in (odpravljivo) nevarnostjo za opekline tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso takšne, da bi bila zaradi njih onemogočena oziroma bistveno okrnjena normalna funkcija objekta.
stroški stečajnega postopka - soglasje za plačilo stroškov - predlog stečajnega upravitelja - utemeljitev predloga - vrste stroškov stečajnega postopka
Prvostopenjska utemeljitev, da stečajni upravitelj vodi posle stečajne dolžnice in jo zastopa pri dejanjih, potrebnih za unovčitev njene stečajne mase, pri čemer ni bila naloga sodišča, da presoja upraviteljevo izbiro postopkov pri uresničitvi njegovih navedenih nalog, je skopa, vendar v posebnih okoliščinah te zadeve, zlasti glede na velikost stroška, še zadostna in pravilna. Praviloma pa stečajno sodišče presoja namembnost in potrebnost stroškov, ki morajo biti v funkciji uresničevanja upraviteljevih nalog, ta pa mora njegovo presojo omogočiti z utemeljitvijo svojega predloga za soglasje k plačilu posameznega stroška.
Kljub načeloma jasni delitvi dela se kdaj primeri, da sodišče izvedencu poleg dejanskih naloži razčiščevati pravna vprašanja ali da izvedenec sam zaide s prvega na drugo področje, sodišče pa se tudi na te njegove zaključke opre. Gre za napako sojenja. Ta sicer lahko izzveni brez nadaljnjih posledic, če so izvedenčeva materialnopravna stališča jasna in pravilna. Vendar pa v tej zadevi ni bilo tako. Sodišče je vzelo za svojo izvedenkino tezo, da je delno plačilo v obdobju veljavnosti superrabata toženko upravičevalo do velikosti tega plačila sorazmernega superrabata (glede neplačanega preostanka pa tožnico do nekakšnega pribitka). Toda ta teza nima opore v Dogovoru. V njem je bil s stališča obligacijskega prava določen sistem pogojev: če naroči dovolj opreme in naročeno v celoti plača dovolj hitro, toženki pripada dodaten popust, sicer pa ne. V Dogovoru po presoji pritožbenega sodišča tudi ni nikakršne pravne praznine glede tega, kakšne posledice naj ima (in ali naj sploh ima kakšne) za upravičenost do popustov delno plačilo, tj. plačilo, ki ni zadostno, da bi glede na čas izvedbe pokrilo celotno ceno s popustom.
Ali v okoliščinah te zadeve pogodbena klavzula FIFO ("first-in-first-out"), da se najprej plačuje najstarejši zapadli račun, pomeni dogovor o vračunavanju izpolnitve v smislu prvega odstavka 287. člena OZ?
Izpodbijani sklep je bil prvi nasprotni udeleženki na podlagi določb člena 142 ZPP o fikciji vročitve vročen dne 6. aprila 2023. Osemdnevni rok rok za vložitev pritožbe zoper sklep, ki je začel teči prvi naslednji dan (to je šestnajsti dan po puščenem obvestilu v predalčniku), se je iztekel s potekom 14. aprila 2023. Prva nasprotna udeleženka je pritožbo zoper sklep vložila šele dne 18. 4. 2023 (oddano priporočeno na pošto; člen 112/2 ZPP), kar je po izteku pritožbenega roka, torej prepozno.
dokazna ocena - zahteva za sodno varstvo - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zavrnitev dokaznega predloga
Za presojo vprašanja ali so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga kršene pravice obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki se v prekrškovnem pravu realizira v drugem odstavku 155. člena ZP-1, je potrebno, da tisti, ki takšno kršitev zatrjuje, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izkaže relevantnost dokaznega predloga in verjetnost njegovega uspeha, oziroma obstoj kršitve in njen (možen) vpliv na zakonitost sodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067365
ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-2, 24/1-3. OZ člen 86, 86/1.
kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - valutno tveganje - spremenjena sodna praksa - novejša sodna praksa SEU - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - povprečni potrošnik
Potrošnik mora biti v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti jasno opozorjen (tudi) na možnost velike, resne spremembe tečaja, ki lahko pomembno vpliva na njegovo obveznost in ga potencialno tudi pahne v ekonomsko stisko. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožniku jasno in nazorno predstavljena tudi takšna možnost (»črni scenarij«), zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik s strani toženke ni bil ustrezno in celovito informiran. Iz sodne prakse SEU izhaja domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja; zgolj zavedanje, da neko (nekakšno, nedoločno, abstraktno) tveganje obstaja, še ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi (možnega) dejanskega obsega tveganja. Po drugi strani je od banke kot profesionalne finančne institucije mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov v preteklosti) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Zato mora banka o taki (pa četudi oddaljeni, hipotetični in negotovi) možnosti potrošnika ustrezno poučiti. V konkretnem primeru torej ni ključno, ali je toženka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njegovo škodo. Ker se od banke kot profesionalne finančne organizacije zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je jasno, da bi možnost takih velikih tveganj in nihanj banka morala predvideti.
ZFPPIPP člen 14, 14/2-1, 14/3-1, 14/4-2, 17, 17/2, 232, 239, 239/5, 242, 242/1. ZPRS-1 člen 2, 2/1-8.
postopek osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja - obstoj insolventnosti - zakonska domneva - trajnejša nelikvidnost - dolgoročna plačilna nesposobnost - neizpodbojna domneva - identifikacijski podatki dolžnika
Sodišče prve stopnje je ugotovitev o obstoju insolventnosti dolžnice vezalo na obstoj več zakonskih domnev o njeni trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti (čeprav bi za začetek stečajnega postopka zadoščala že ena izmed njih). Višje sodišče ugotavlja, da dolžnica dejstev, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo podlago za obstoj predhodno navedenih zakonskih domnev o insolventnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti, ni prerekala ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot jih tudi ne prereka v pritožbi. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica insolventna.
Prvi odstavek 242. člena ZFPPIPP določa, da mora izrek sklepa, s katerim sodišče odloči, da se začne stečajni postopek, med drugim vsebovati identifikacijske podatke o stečajnem dolžniku. Kateri so ti podatki, določa 17. člen ZFPPIPP. Namen 17. člena ZFPPIPP je v tem, da je dolžnik, nad katerim je sodišče začelo stečajni postopek, jasno in nezamenljivo določen. Da je dolžnica tako označena v izpodbijanemu sklepu in je zato jasno, zoper katero osebo je bil začet postopek osebnega stečaja, pa pritožbeno ni sporno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00068284
OZ člen 167, 167/1, 167/2, 174, 174/2, 175.
povečanje rente - pretekla in bodoča premoženjska škoda
Tožnik s tem, ko zahteva plačilo premoženjske škode kot razliko v uspešnosti in regresu za letni dopust za obdobje od leta 2019 do 2022 in dejansko plačano denarno rento, dejansko zahteva povišanje denarne rente za nazaj, kar ne more. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, se lahko zahteva ali povrnitev pretekle premoženjske škode ali bodoče premoženjske škode v obliki denarne rente.
Kadar se odloča o povišanju denarne rente na podlagi 175. člena OZ, se šteje, da je o temelju že pravnomočno odločeno. Denarna renta se lahko odvzame ali zmanjša le, če se bistveno spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi sodišče, ko je odločalo o denarni renti v prejšnjem postopku in še to le s posebno tožbo, ne pa z ugovori v pravdi, kjer oškodovanec zahteva zvišanje že pravnomočno prisojene denarne rente.
S povečanjem denarne rente se ne spreminja pravnomočna sodba Pd 33/2015, saj ne gre za izredno pravno sredstvo, ampak se odloča o novem tožbenem zahtevku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00067644
ZPP člen 270, 270/1, 270/3. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih sporih - ugovarjanje pristojnosti slovenskega sodišča - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - ukrepi za varstvo koristi otroka - Haaška konvencija - otrokovo običajno prebivališče - Srbija - okoliščine konkretnega primera - dokazna presoja - sklep o plačilu predujma - sklep procesnega vodstva - nedovoljena pritožba
Haaška konvencija z dne 19. 10. 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, katere podpisnici sta Slovenija in Srbija, določa, da so za sprejem ukrepov za varstvo koristi otrok pristojni sodni oz. upravni organi države pogodbenice, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Običajno prebivališče je kraj, ki pomeni integracijo otroka v družinsko in družbeno okolje.
Zoper sklep, s katerim je sodišče upnico obvezalo na dopolnitev predujma za sodnega tolmača,, ni pritožbe, ke gre za sklep procesnega vodstva.
Pri ugotavljanju običajnega prebivališča se upošteva dolžina, razmere in razlogi za bivanje v državi in je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obdobje bivanja mld. A. v Sloveniji in obdobje bivanja v Srbiji.