Sodišče druge stopnje je ob prvi pritožbeni obravnavi med drugim poudarilo, da uveljavlja tožnica zahtevke v postopku motenja posesti, kjer je obravnavanje tožbe omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali o odškodninskih zahtevkih. V okvir navedenega sodi tudi pritožbena presoja, ki se omejuje na razloge o odločilnih dejstvih.
motenje posesti - začetek teka roka za vložitev predloga za izvršbo
429. člen ZPP je potrebno razlagati širše in v skladu s 23. členom Ustave RS, ki ureja pravico do sodnega varstva, katere sestavni del je tudi pravica do učinkovite izvršbe. To pomeni, da je potrebno sprejeti razlago, da začne rok 30 dni v primerih, ko je upnik zaradi izkazanih posebnih okoliščinin potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti pridobil kasneje in ko mu ni mogoče očitati neskrbnosti, teči z dnem, ko je pridobil potrdilo, ki mu omogoča uspešno vložitev izvršilnega predloga na podlagi izvršilnega naslova.
URS člen 26. OZ člen 190. ZZK-1 člen 106, 106/1, 106/1-2. ZSKZ člen 16a.
neupravičena pridobitev - odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost države - subsidiarnost odškodninskega varstva - nedopustnost ravnanja - vzročna zveza - zaznamba izrednega pravnega sredstva - posadna listina
Tožeča stranka iz razloga, ker vračilo stvari v naravi naj ne bi bilo več mogoče, ker jo je tožena stranka odtujila, od slednje zahteva plačilo vrednosti dosežene koristi (ki jo utemeljuje s tržno vrednostjo zemljišča), za kar pa se pravila SPZ ne upoštevajo (ta ne urejajo položajev, ko vračilo stvari (oziroma plodov) ni več mogoče in se zato za (kondikcijske in verzijske) zahtevke (obveznosti), katerih predmet je nadomestilo vrednosti predmeta izpolnitve, uporablja 190. člen OZ).
Tožeča stranka oporeka presoji izpodbijane sodbe, da okoliščina, da je bila sporna nepremičnina v tistem času predmet (ponovljenega) sojenja v sporu glede toženkine lastninske pravice, njenemu prenosu ne daje nedopustne vsebine, a je njen očitek po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Četudi bi bilo zatrjevano ravnanje tožene stranke – prenos solastnega deleža do ½ pri parceli št. 000/1, k. o. X, na Občino A. nedopustno (pa ni), je z vidika obravnavanega spora namreč bistveno, da bi tožeča stranka vse (domnevno) škodljive posledice takšnega ravnanja lahko učinkovito preprečila sama. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi tožeča stranka z institutom zaznambe izrednega pravnega sredstva razširila učinke revizijskega uspeha in se povsem zavarovala pred tveganjem, da bi njena stvarna pravica prenehala zaradi odsvojitve stvari dobrovernemu tretjemu oziroma bi kljub poznejšim prenosom pravic na sporni nepremičnini dosegla vknjižbo vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na podlagi pravnomočne sodbe iz ponovljenega sojenja. Tožeča stranka tako nima prav, ko pritožbeno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče z materialnopravnim zaključkom, da je tudi sama zakrivila nastanek škode s tem, ko je opustila varstvo z zaznambo izrednega pravdnega sredstva, nanjo neutemeljeno prevalilo odgovornost. Zaradi navedene opustitve (tudi po presoji pritožbenega sodišča) zatrjevana škoda že po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti ni v vzročni zvezi z zatrjevanim ravnanjem tožene stranke.
V okoliščini, da tožena stranka dne 28. 11. 2016 Občini A. sporne nepremičnine ni odsvojila v smislu pravnega prometa, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno prepoznalo še en samostojni razlog, ki utemeljuje sklepanje, da toženkino ravnanje ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Tožena stranka je občini izdala posadno listino za vknjižbo lastninske pravice, ki je občini nastala na temelju 16.a člena ZSKZ, tj. izvirno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00075759
KZ-1 člen 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - dokazna ocena - naklep - subjektivni element kaznivega dejanja
Obtoženec historični dogodek priznava, pritožbeno sodišče pa v zvezi s subjektivnim elementom obravnavanega početja ugotavlja, da je tudi ta podan. Obtoženec se zagovarja, da ga je za uslugo oziroma prevoz dveh oseb prosil znanec. Kraj in ura prevoza dveh tujcev, ki nista izpolnjevala pogojev za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji sta tolikanj nenavadna, da kažeta na to, da je obtoženec vedel, zakaj in po koga gre oziroma da gre za osebi, ki pogojev za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji ne izpolnjujeta.
stroški postopka v družinskih sporih - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih - načelo uspeha v postopku
Res je v zakonskih in družinskih sporih pogosta praksa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, vendar pa prosti preudarek ne pomeni, da mora sodišče pri odločitvi odločati, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ampak pomeni, da sodišče upošteva pri odločitvi o stroških vse relevantne okoliščine. Tako je tudi odločitev, da stroške postopka naloži eni stranki, sklicujoč se pri tem na načelo uspeha, pravilna.
Sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa storilca ni seznanilo z zgoraj navedenimi listinami, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa oziroma ga o tem zaslišalo na javnem sojenju, vendar to ne predstavlja kršitve pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave, niti kršitve določb postopka o prekršku, kot skuša prikazati pritožba. Na načelni ravni se je sicer strinjati, da načelo kontradiktornosti in pravica do poštenega postopka sodišču nalagata dolžnost, da stranko seznani s procesnim gradivom in ji omogoči, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, vendar to velja predvsem v postopkih odločanja o obstoju pravic in dolžnosti oz. odgovornosti za storjeni prekršek, medtem ko je v predmetnih postopkih za izvršitev odločb, s katerimi je že vsebinsko odločeno o pravici ali obveznosti, načelo kontradiktornosti okrnjeno in se lahko zagotavlja šele naknadno v pritožbenem postopku.
Iz določbe 202.e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v času preizkusne dobi storil hujši prekršek, nima možnosti tehtanja, ali naj mu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti voznika dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti. Sodišče torej ugotavlja zgolj to, ali je storilec v času preizkusne dobe storil prekršek, za katerega mu je bila izrečena stranska sankcija najmanj 3 KT, kar mora biti ugotovljeno s pravnomočnim plačilnim nalogom, odločbo ali sodbo o prekršku.
Če je predlog za izločitev nedovoljenih dokazov iz spisa podan v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, je funkcionalno pristojen za odločitev o predlogu sodnik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja, ne razpravljajoči sodnik po vložitvi obtožnega predloga.
kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - izvršitev pravnomočne sodbe - neupravičena obogatitev
Tožnica je obveznost izpolnila na podlagi veljavnega pravnega temelja, to je pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Zato niso utemeljena zatrjevanja tožnice, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 z vsemi učinki pravnomočne sodbe.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ravnanja tožnice, ki izhaja iz povsem jasne korespondence med strankama in tožničine odločitve izvršitve plačila, pravilno ugotovilo, da se je tožnica samovoljno odločila izpolniti obveznost po pravnomočni sodbi in v obsegu, h kateremu jo je pozvala toženka. Pri tem tožnica ni plačala po pomoti oziroma ni bila v zmoti in ni bila v plačilo kakorkoli prisiljena, morebitno nestrinjanje z višino dolga pa bi lahko uveljavljala s pridržkom za vrnitev morebitnega preplačila, vendar tega ni storila, zato gre zatrjevano plačilo višjega zneska pripisati izključno tožničini neskrbnosti.
ZPND člen 22a. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 163, 163/1, 163/3.
stroški nepravdnega postopka - povrnitev stroškov v nepravdnem postopku - postopek po ZPND - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - pravočasnost priglasitve stroškov
Kot izhaja iz podatkov spisa, nasprotna udeleženka do izdaje izpodbijanega sklepa ni zahtevala povrnitve stroškov postopka. Tega ni storila v nobeni od pripravljalnih vlog, pa tudi ne na naroku, na katerem je sodišče zadevo zaključilo. Sodišče prve stopnje je odločitev o povračilu stroškov postopka torej sprejelo brez pravočasne zahteve udeleženke in brez opredeljene priglasitve, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22.a členom ZPND, ki je vplivala na pravilnost odločitve.
Med strankama je bilo sporno, ali je toženka dolžna tožnici plačati razliko med že izplačanimi stroški prevoza na delo in z dela ter vrednostjo nesubvencionirane mesečne vozovnice. Sodišče prve stopnje je temu pravilno pritrdilo in kot bistveno izpostavilo, da je bil prevoz na delo in z dela s sklepom mestne občine A. izrecno izvzet iz subvencioniranja. Subvencioniranje tudi sicer ne pomeni, da je cena vozovnice nižja, ampak da jo v določeni višini krije nekdo drug, v obravnavanem primeru mestna občina A.
ugovor zoper plačilni nalog - plačilo sodne takse - nastanek taksne obveznosti
Ob jasni določbi glede trenutka nastanka taksne obveznosti ni podlage za zaključek pritožbe, da bi moralo sodišče z izdajo plačilnega naloga za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji počakati do pravnomočnosti sodbe in sklepa.
priposestvovanje stvarne služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - desetletna priposestvovalna doba - dobrovernost priposestvovalca - služnostna pot - dejanska uporaba zemljišča - potrebe gospodujočega zemljišča - neizvrševanje stvarne služnosti - pravica uporabe - obseg in vsebina stvarne služnosti - nasprotovanje lastnika služne stvari - kupoprodajna pogodba - notarsko overjen podpis
Ker prav plačilo za uporabo poti pravni prednici tožencev izkazuje dobrovernost tožnika pri izvrševanju voženj, je pravilen zaključek, da je priposestvovanje nastopilo najkasneje v letu 2008, torej 3 leta preden je prva toženka postala (so)lastnica služečega zemljišča. Toženci pogoja za osvoboditev služnosti niso izkazali.
Pri obsegu stvarne služnosti je treba upoštevati tudi njeno izvrševanje po drugih osebah v korist lastnika gospodujočega zemljišča, torej tudi košnjo, za katero se je tožnik dogovoril z ostalimi kmeti, ki nedvomno niso kosili ročno ali trave požigali.
Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je procesno dokazno breme o tem, ali je njen zavarovanec tožniku zagotovil zaščitne rokavice prevalilo na toženko, ki tega dokaznega bremena ni zmogla, saj so njene trditve o tem ostale na ravni pavšalnih navedb, brez da bi zanje predložila kakršnekoli dokaze. Toženka namreč svojih pavšalnih navedb, da je njen zavarovanec tožniku zagotovil osebno varovalno opremo, ni z ničemer podkrepila, niti ni navedla, kakšna zaščitna sredstva so bila tožniku izročena in kdaj ter o tem ni predložila nobenega dokaza.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - neizpolnitev pogojev - subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe - aktivno ravnanje dolžnika - konkretna nevarnost - nezadostna trditvena podlaga - ponovni predlog za izdajo začasne odredbe
Tožeča stranka niti ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je verjetno izkazano konkretno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki se nanaša na razpolaganje z njegovim premoženjem, v posledici katerega bi bil lahko upnik (tožeča stranka) izigran. Zatrjevanje preteklih dolžnikovih ravnanj ne zadošča za izkaz obstoja subjektivne nevarnosti.
Tožeča stranka bi morala izkazati aktivno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve upnikove terjatve (tožeče stranke). Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna dolžnikova konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem. Smiselno tožeča stranka tudi v pritožbi navaja, da zakon ne zahteva, da bi bilo premoženje osebno lastno dolžniku, vendar pa mora biti premoženje pod razpolagalno sposobnostjo dolžnika, saj ta sicer sploh ne bi mogel ravnati na način, da bi premoženje skrival pred upniki. Ravno to aktivno ravnanje dolžnika pa je za izkazan obstoj nevarnosti določeno v drugem odstavku 270. člena ZIZ. Mora iti namreč za razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, kar je v pravnem pomenu to, da ima lahko on razpolagalno sposobnost tega odtujiti ali skrivati. Bistveno je, da mora zaradi aktivnih dolžnikovih ravnanj, usmerjenih v odtujevanje in skrivanje premoženja, obstajati možnost, da bo izterjava terjatve tožeče stranke v prihodnosti slabša od možnosti, v trenutku, ko je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe.
ZDCOPMD člen 3, 3/1, 3/1-1, 4, 4/1. ZPP člen 214, 214/5, 337, 337/1. ZEPDSV člen 19, 19/2.
plačilo nadurnega dela - poklicni voznik tovornjaka - dokazovanje z izvedencem - splošno znano dejstvo - nedopustne pritožbene novote
To, ali vozniki tovornjakov na splošno opravljajo delo preko polnega delovnega časa, za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka ni bistveno, niti to ni splošno znano dejstvo (samo opravljanje nadurnega dela in obseg le-tega sploh ne more biti splošno znano dejstvo, da ne bi bilo predmet dokazovanja).
Sodišče prve stopnje je v okviru trditev tožnika, potrjenih z njegovo izpovedjo, da je na potnih nalogih natančno naveden obseg dela, pravilno njegove navedbe o (nad)urah presojalo glede na predložene listine (potne naloge). Na ta način je ugotovilo, da število ur ne presega tistega, za katerega je toženka že obračunala plačo, ter tako utemeljeno presodilo, da mu je vse opravljeno delo plačala (in da tožnik dela preko polnega delovnega časa v zatrjevanem obsegu ni opravil).
regresni zahtevek zavarovalnice zoper povzročitelja - odškodninska odgovornost povzročitelja - vmesna sodba - odločanje o temelju tožbenega zahtevka - podlaga zahtevka - intervencijski učinek - druga sodna odločba - učinek pravnomočne sodbe - vezanost na dejanske ugotovitve odločb - obvestilo o pravdi - pravni učinek
Pomemben je naziv sodbe (vmesna), ne pa konkretna vsebina izreka. Vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more povzročiti, da bo z njo pravnomočno odločeno o obstoju določenega pravnega razmerja, čeprav iz vsebine izreka vmesne sodbe sicer izhaja prav to.
Zaradi intervencijskega učinka bistvene dejanske ugotovitve iz druge sodbe vežejo tudi v tej pravdi. Toženec zato ne more zanikati pravilnosti ugotovitve, da je za prometno nesrečo izključno odgovoren in očitati tožnici slabega pravdanja.
V 204. členu ZPP je določeno, da če mora tožeča ali tožena stranka obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča. Stranka, ki je drugega obvestila o pravdi, ne more zaradi tega zahtevati, da bi se prekinila začeta pravda, podaljšali roki ali preložil narok.
Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem je lahko izdana odločba, ki bo imela posreden pravni učinek na obveščenega. Tako obveščeni pridobi možnost, da v pravdi intervenira. Na drugi strani pa si tako (torej z obvestilom o pravdi) stranka zagotovi tudi intervencijski učinek izdane sodbe, če se obveščeni pravde ne udeleži. Če torej obveščeni ne izkoristi možnosti, da se v postopek vključi, se izpostavi riziku, da se bo pravdna stranka, ki bo v drugi pravdi uveljavljala zahtevek proti njemu, sklicevala na intervencijski efekt in sam ne bo mogel ugovarjati, da je sodba iz prve pravde napačna (ugovor t. i. slabega pravdanja), razen, če glede na trenutek, ko bi se pravdi lahko pridružil, tudi stranka, ki mu je poslala obvestilo, ne bi mogla več podajati trditev in opravljati procesnih dejanj, ki bi imele za posledico ugodnejšo ali drugačno sodbo. O tem, ali je sklicevanje na intervencijski učinek utemeljeno, presodi sodišče v kasnejši pravdi. Obvestilo o pravdi ima učinek tudi, če se ne opravi preko sodišča.
Ker se toženec, kljub (pravilnemu) obvestilu o pravdi, vanjo ni vključil, je sklicevanje tožnice na intervencijski efekt sodbe, ki je bila izdana v pravdni zadevi P 99/2016 Okrajnega sodišča v Domžalah, utemeljeno.
Ker zaradi intervencijskega učinka pravnomočne sodbe v zadevi P 99/2016 veže njen izrek, pa tudi bistvene dejanske ugotovitve, navedene v obrazložitvi, je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v sedanjem postopku ne more več zanikati svoje odgovornosti za prometno nesrečo, tožnici očitati slabega pravdanja ter zahtevati, da o tem sodišče v tem postopku ponovno izvaja dokaze in sprejme odločitev, pravilno.
SPZ člen 9, 43, 43/2, 266, 266/1. ZTLR člen 30, 30/2, 72, 72/1, 72/2, 72/3. ODZ paragraf 326, 328, 345. ZPP člen 8.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pogoji za priposestvovanje - dobroverna posest - priposestvovalna doba - dokazi in dokazovanje - izvedensko mnenje - dobroverni in zakoniti posestnik - dokazna ocena - pomanjkljiva dokazna ocena
Povzemanje izpovedi pravdnih strank in prič ni dokazna ocena. Izvedene dokaze je treba oceniti (ovrednotiti njihovo dokazno vrednost) – vsakega zase in vse skupaj. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do razlik med izpovedmi posameznih prič, ter med izpovedmi prič in drugimi izvedenimi dokazi, posebej v povezavi z ugovorno trditvijo, da je tožnik posest dejansko izvrševal na parcelah 8 in 9, ne na parceli 1. Argumentirano bi moralo pojasniti, zakaj gre (oziroma ne gre) za relevantna razhajanja. Sodbi, ki ne vsebuje takšne dokazne ocene, je utemeljeno mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.
ZVEtL-1 člen 42, 43, 44. ZLNDL člen 1. ZPN člen 7. ZPDS člen 6.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - merila (kriteriji) za odmero - pridobitev (so)lastninske pravice - pravica uporabe družbene lastnine - akcesorne pravice - souporaba nepremičnine - prehod lastninske pravice po zakonu - presečni dan - parkirišča - dovozna pot - skupno pripadajoče zemljišče
Sklep o tem, da je posamezno zemljišče pripadajoče, je treba vedno utemeljiti z dveh vidikov: dejanskega in pravnega. Dejanski vidik je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo, in sicer gre za tisto zemljišče, ki je bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Pravni vidik pa odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi. In le dejanski vidik se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča dokazuje upoštevajoč merila, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1. Povedano drugače: ugotovitev, da je določeno zemljišče, ob upoštevanju zakonskih meril, bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, samo po sebi še ne pomeni, da je last lastnika stavbe. Zakon je sicer, upoštevajoč tipične primere in tipično (pričakovano) pogodbeno voljo ter običajen namen pogodbe o prenosu lastninske pravice na stavbi (da se prenese skupaj z zemljiščem, potrebnim za njeno redno rabo), v prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 določil zakonsko domnevo, da je na pridobitelja stavbe (oziroma posameznih delov v njej) prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču, vendar pa je ta domneva izpodbojna. To pomeni, da lahko tisti, ki v postopku trdi, da je bila volja strank drugačna, to dokaže.
Po letu 1997 je bilo mogoče (in dopustno), da si je lastnik stavbe, ki še ni bila v etažni lastnini, ob njeni odtujitvi, v lasti zadržal del pripadajočega zemljišča.
Zaključek o utemeljenem sumu je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom pravnomočnosti obtožnice in z dejstvom, da se po tem, ko je nastopilo dejstvo pravnomočnosti le-te, sodišče ni soočalo z novimi dejstvi ali dokazi, ki bi utemeljen sum postavili pod vprašaj. Takšnih novih dejstev oziroma dokazov tudi pritožnik ne izpostavlja in že zato ne more računati na uspeh v izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma. Nosilni dokaz, na katerem temelji obtožnica, je oškodovankina izpovedba, ki je za obtoženca obremenilna. Odgovor na vprašanje oškodovankine verodostojnosti pa pritožnik preuranjeno zahteva že v tej fazi kazenskega postopka. Dokazna ocena je nemreč prepuščena razpravljajočemu sodniku oziroma razpravljajočemu senatu.