Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih nasprotnih trditev na ustni obravnavi z zaslišanjem predlaganih prič in tožnika, zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanih ugotovitev o konkretnem primeru. Ker so bila na opisani način bistveno kršena pravila postopka, posledično ni mogoče zaključiti, da je bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno pravo.

Na podlagi treh sklepov Vlade RS roki za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, niso tekli od 20. 11. 2020 do izteka 31. 1. 2021. V tem času so bili roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, zdržema prekinjeni.

Obstoj pravnega interesa za sodno varstvo je treba presojati v povezavi z odločitvijo, ki jo je sprejel upravni organ in je za stranko neugodna (ker poslabšuje njen pravni položaj), zato si ta z vložitvijo tožbe prizadeva za njegovo izboljšanje.

Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je B. B. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa med drugim še, da tožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku (prim. 1. točko obrazložitve). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti tožnika, da plača določen del odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan. Izpodbijana odločitev posega v tožnikov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo.

Toženka je nepravilno in nezakonito odločila o odškodninski obveznosti tožnika kot delodajalca upravičenca in določila višino odškodnine, za kar ji ZOPDA ne daje pristojnosti. Iz njegovih zgoraj navedenih zakonskih določb jasno izhaja, da je tožnik kot zavezanec dolžan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi upravne odločbe, kot je predmetni izpodbijani akt.

Ni sporno, da so bile storitve čiščenja, zaračunane s storniranimi računi, dejansko opravljene. Tožnica pa trdi, da so bile opravljene nekvalitetno, zato je naknadno odstopila od pogodbe. Svoje trditve o nekvalitetno opravljenih storitvah je v postopku pred davčnim organom dokazovala z razvezo pogodbe, s čimer tudi po presoji sodišča navedenega dejstva ni uspela dokazati. Ni namreč sporno, da je družba C., d. o. o., kot podizvajalec družbe A. prostore hotela čistila v daljšem časovnem obdobju (več let), da se je pogodba sproti podaljševala za eno leto, da so bili računi na njeni podlagi izdani sproti (mesečno) in v celoti plačani ter da pisnih reklamacij o slabi izvedbi storitev tožnica ni predložila, ampak je reklamacije, ki so res lahko dane tudi ustno, zgolj zatrjevala. Nedokazana tako ostaja trditev, ki je tudi sicer življenjsko neprepričljiva, da je po več letih nemotenega izvrševanja pogodbe od nje odstopila zaradi domnevno slabo izvedenih storitev in da se je pogodbena partnerica strinjala z vračilom celotnega zneska plačil (in ne npr. le delnim vračilom glede na to, da je čiščenje vsaj v nekem obsegu nesporno bilo opravljeno). Način vračila, ki je bil izveden s konverzijo v posojilo, pri tem sam po sebi ni odločilen, zato sodišče zavrača tožbene ugovore glede kršitve načela materialne resnice.