Če je torej z upravno odločbo Republiki Sloveniji kot stranki v upravnem postopku skladno z zakonom priznana določena pravica ali naložena določena obveznost, je s tem v enakem položaju kot druge pravne osebe, saj tedaj že po definiciji ne nastopa kot nosilec oblasti, temveč kot tej oblasti podrejeni subjekt.
Zato je tožnica lahko Republika Slovenija, če je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta in jo pri tem zastopa za to pooblaščeni organ. Enako je lahko v takem primeru tožena stranka Republika Slovenija, vendar v svoji vlogi nosilca oblasti (iure imperii), pri čemer jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma zakonito določen pooblaščenec. Tak upravni spor je, kot vsi drugi, namenjen presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta..
Razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje pomeni, da odločitve ni. Če odločitve ni, pa ni kaj izvrševati oziroma ni odločitve, ki bi učinkovala. Drugačno stališče ne izhaja niti iz določb Družinskega zakonika (DZ) niti ZNP-1, ki so podlaga za odločanje v postopkih postavitve osebe pod skrbništvo oziroma postavitev začasnega skrbnika.
Odgovor na revizijsko vprašanje je torej, da je sklep (o postavitvi začasnega skrbnika), ki pravno ureja začasno razmerje in ker pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve, treba upoštevati oziroma da sklep učinkuje, dokler ga pritožbeno sodišče ne razveljavi.
ZDR-1 v 67. členu ureja pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas v posebnih primerih, in sicer zaradi osebnih okoliščin (npr. invalidnost, bolezen, starševstvo), zaradi katerih dela ne morejo opravljati polni delovni čas, ampak le krajši delovni čas. Ti delavci krajši delovni čas ne delajo po lastni izbiri oziroma v skladu s 65. členom ZDR-1, ki v splošnem ureja institut krajšega delovnega časa. Namen 67. člena ZDR-1 je tako v zmanjšanju njihovega manj ugodnega položaja. Prvi odstavek 67. člena ZDR-1 jim daje pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delali polni delovni čas. Ta določba je jasna in v praksi ne povzroča težav. Drugače pa je z razlago in uporabo drugega odstavka 67. člena ZDR-1, po katerem ima delavec pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti, druge pravice iz delovnega razmerja (med katerimi je pravica do odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) pa kot delavec, ki dela polni delovni čas, razen če je z ZDR-1 drugače določeno.
ZDR-1 glede pravice do odpravnine zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti za delavca, ki je delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne določa kaj drugače, kot predpisuje v drugem odstavku 67. člena ZDR-1.
Tožnici je bila potem, ko ji je bila v letu 1992 na podlagi 116. člena ZPIZ/92 priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z določenimi dejanskimi omejitvami s polnim delovnim časom, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2019 na podlagi 82. člena ZPIZ-2 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z še dodatnimi dejanskimi omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Ta časovna omejitev kljub temu, da je temeljila na 82. členu ZPIZ-2, ne pomeni popolnega pretrganja s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu iz leta 1992. Ti pravici sta res le delno enakovrstni, vendar ju je treba glede na namen drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G in ob upoštevanju okoliščin primera vseeno obravnavati širše in ju šteti za enakovrstni v smislu citirane določbe ZPIZ-2G.
V primeru izrabe letnega dopusta je delavec, ki dela krajši delovni čas, odsoten z dela štiri ure, saj je taka njegova delovna obveznost in se druge štiri ure ne štejejo za delovno obveznost. Zato ima v času letnega dopusta pravico do nadomestila plače za štiri ure dela. Enako velja tudi za nadomestilo, do katerega je delavec upravičen na podlagi 164. člena ZDR-1, torej če dopusta ne izrabi, ker mu je prenehalo delovno razmerje.
Ugotovitev, da ima toženka več deset delovnih mest, ki bi bila ustrezna za tožnika, sama po sebi ne utemeljuje reintegracije, če so ta delovna mesta le sistemizirana in delodajalec nima potrebe po njihovi zapolnitvi, ali pa če so že zasedena. Nasprotno pa trenutna odsotnost potrebe po delavčevem delu oziroma zasedenost delovnih mest prav tako ni okoliščina, ki bi vedno utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zato je v vsakem primeru potrebno skrbno tehtaje okoliščin in interesov na strani obeh strank.
Zavarovancu invalidu s pravico do dela s krajšim delovnim časom, ki se zaposli za krajši delovni čas od polnega in se mu po posebnih predpisih oziroma na temelju drugega odstavka 130. člena ZPIZ-2 krajši delovni čas šteje kot polni ter ga je treba na temelju te določbe voditi kot zavarovanca za polni delovni/zavarovalni čas, pripada lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za polni delovni čas 8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z varstvom invalidov na podlagi Ustave RS, mednarodnih dokumentov in zakonov.
Slovenija ni vstopila v pravni položaj nekdanje Jugoslavije glede vseh razmerij z Republiko Italijo, ampak le tistih iz Sporazuma med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov, konkretno iz njegovega 1. člena.
Revizija zahtevek, ki ga je revidentka vložila v upravnem postopku, in pomanjkljivo ureditev v ZVojI dejansko utemeljuje z drugimi določbami Pariške mirovne pogodbe, konkretno s 7. točko priloge XIV in točko B 74. člena, ne pa z 8. točko, ki je bila konkretizirana v 1. členu z aktom o nasledstvu notificiranega Sporazuma. Ker s temi revizijskimi navedbami ni bil vzpostavljen dvom v skladnost ZVojI s Sporazumom, niti ta očitno ne izhaja iz določb v tej zadevi uporabljenih predpisov, je neutemeljen revizijski ugovor, da bi moral zakonodajalec v ZVojI urediti vprašanje pridobitve pravice do vojne pokojnine že za obdobje od uveljavitve Pariške mirovne pogodbe dalje.
Odgovor na postavljeno pravno vprašanje (ali je ZVojI v skladu z Ustavo in Sporazumom v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republike Italijo, ker ne ureja pravnega položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani, za čas od 15. 9. 1947) je v okvirih obravnavane revizije torej pritrdilen. Zato Vrhovno sodišče ni prekinilo revizijskega odločanja in ni začelo postopka za oceno ustavnosti ZVojI (156. člen Ustave), ampak je po ugotovitvi, da ostale revizijske navedbe niso bistvene za odločitev, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločbo tožene stranke z dne 3. 5. 2018, ki je bila izdana v ponovljenem upravnem postopku (ki se je sicer dejansko začel na predlog tožnikove zdravnice), štelo za odločbo, izdano po uradni dolžnosti v smislu tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ki začne učinkovati šele prvega dne naslednjega meseca po svoji izdaji. Ta odločba je bila namreč izdana v posledici odprave odločb z dne 19. 11. 2013 in 13. 5 2014 v prejšnjem sodnem postopku, ti odločbi pa nista bili izdani na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Posledično je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da je prišlo do pričetka učinkovanja pravic iz sodbe sodišča prve stopnje I Ps 972/2018 z dne 27. 10. 2017 šele s 1. 6. 2018 (prvi dan naslednjega meseca po datumu izdaje odločbe z dne 3. 5. 2018).
Ker ima tožnik manj kot 15 let pokojninske dobe (ima jo le devet let, tri mesece in pet dni), ne izpolnjuje pogojev, da bi na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti pridobil pravico do invalidske pokojnine.
Dejstvo nastanka poškodbe (bolezni) ni enako dejstvu nastanka telesne okvare. Sam nastanek poškodbe oziroma bolezen še ne upravičuje priznanja pravice do invalidnine. Do telesne okvare lahko pride po razvoju in zdravljenju določenih zdravstvenih sprememb po poškodbi oziroma bolezni. Nastanek telesne okvare je torej tisto pravno dejstvo, ki upravičuje priznanje pravice, in ne zgolj poškodba oziroma bolezen.
V obravnavni zadevi se je sklop pravno pomembnih dejstev za priznanje pravice do invalidnine dokončno dopolnil v času, ko veljavni ZPIZ-2 ni več priznaval pravice do invalidnine zaradi telesne okvare kot posledice poškodbe izven dela. ZPIZ-2 nastanka poškodbe na poti na in z dela namreč ne šteje več med poškodbe pri delu, zato tožnica ni upravičena do invalidnine zaradi telesne okvare, ki izvira iz poškodbe pri delu.