OZ člen 352, 352/1, 352/2, 362. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - zaključeno zdravljenje - vednost o obsegu škode - subjektivni zastaralni rok
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki sta posledica poškodbe v nesreči pri delu 18. 3. 2015 pri prvi toženki, v kateri si je poškodoval kazalec leve roke. Skladno s prvim in drugim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je štelo, da je potekel subjektivni triletni zastaralni rok. Oprlo se je na mnenje sodnega izvedenca C. C., da je bil tožnik z obsegom nematerialne škode, ki mu je nastala zaradi obravnavane poškodbe, seznanjen najkasneje z zaključkom fizioterapije 10. 2. 2017, ko je bilo zaključeno zdravljenje obravnavane poškodbe pri delu. Ker je tedaj začel teči subjektivni zastaralni rok, je štelo, da je tožba 18. 3. 2020 vložena po njegovem izteku.
V pritožbi tožnik ponavlja, da mu kot laiku ob različnih mnenjih zdravnikov ni mogel biti znan obseg škode oziroma kdaj je bila ta stabilizirana. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno štelo, da je iz izvida z dne 28. 11. 2016 (A 28) jasno, da z izjemo intenzivne delovne terapije in fizioterapije za izboljšanje fine motorike in hitrih gibov drugih možnosti za izboljšanje stanja ne vidi. Tožniku bi ob zahtevani običajni skrbnosti kljub temu, da medicinskega znanja nima, tedaj moralo biti znano, da bo z iztekom fizioterapije njegovo zdravstveno stanje ustaljeno.
upravljanje večstanovajskih stavb - upravnik - delitev stroškov - vplačila v rezervni sklad - povrnitev stroškov od lastnika posameznega dela - sklepčnost tožbe
Etažni lastnik ima pravico do tega, da preveri upravnikov izračun in ugovarja ključu delitve, kar lahko argumentirano stori, če upravnik ključ delitve prikaže in pojasni.
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je toženka sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala tako z objektivno nezmožnostjo zagotavljanja dela kot subjektivno porušenim odnosom (obstoj zamer drugih učiteljev in dijakov ter staršev dijakov do tožnika). Odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (in zavrne zahtevek za reintegracijo), je sprejelo na podlagi pravilnih ugotovitev, da je toženka poučevanje pouka filozofije dejansko spremenila in da je ur pouka manj; v šolskem letu 2023/2024 je pouk izvajala B. B., zaposlena za določen čas, v naslednjem šolskem letu 2024/2025 se pouk ne bo izvajal. Ciklično izvajanje pouka filozofije pomeni, da toženka nima trajne potrebe po tem delu, kar nenazadnje priznava sam tožnik. Sodišče prve stopnje je ovrednotilo interes tožnika za reintegracijo ter nato pravilno večjo težo podelilo objektivni nezmožnosti zagotavljanja dela.
Pravdni stranki si v pritožbah neutemeljeno prizadevata za višje oziroma nižje denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je (razen upoštevanja odpravnine) pravilno uporabilo kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (več kot 16 let), možnosti za novo zaposlitev, ki jih je upoštevaje starost tožnika (46 let) in zaposlitev pri drugem delodajalcu za opravljanje drugega dela, ki je sicer prenehala po njegovi volji, utemeljeno ocenilo za slabše, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (prisojena reparacija za devet mesecev). Prisojeni znesek v višini sedem plač je ustrezno umeščeno v primere sodne prakse.
Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje za pravdo potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) potnih stroškov pooblaščenca, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, ki ni enotna. Zastopano je tako stališče, da se ti stroški priznajo, saj ima stranka pravico do proste izbire odvetnika, odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju, kot stališče, da se priznajo le stroški pooblaščenca, ki ima sedež v sodnem okrožju, oziroma da se stroški pooblaščenca s sedežem izven sodnega okrožja priznajo le izjemoma, kadar so za to podane posebej tehtne okoliščine. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.
ZPP člen 8, 318, 318/3. ZIZ člen 15, 270, 270/2. ZUP člen 10, 167.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - blokada računa - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - dokazni standard - upravni postopek - dokazno gradivo - sklepčnost
Dejstvo je verjetno, ko več razlogov govori za kot zoper njegov obstoj. Verjetnost pri začasnih odredbah pa je pogosto še bolj smotrno pojmovati kot nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev v ZPP. Določbe ZPP se v postopku zavarovanja uporabljajo smiselno (15. člen ZIZ), opisano pojmovanje verjetnosti pa je smiselno, saj se dobro prilega zapovedi hitrosti in potrebi po fleksibilnosti odločanja, ki veljata na področju začasnih odredb, ki pa morata biti primerni glede na vse okoliščine zadeve, med drugim glede na zbrano, ponujeno - in včasih tudi potencialno razpoložljivo, a nepredloženo (zamolčano) trditveno ali dokazno gradivo. Prav nepredloženo, a razpoložljivo trditveno in še zlasti dokazno gradivo je bilo najpomembnejši kriterij presoje sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00080810
ZASP člen 130, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 190, 198. ZPP člen 212, 328.
fonogram - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - neupravičena pridobitev - višina nadomestila - povezane osebe - huda malomarnost - naklep - civilna kazen - zahtevek za plačilo civilne kazni - trditveno in dokazno breme - očitna pisna pomota
Pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je že na podlagi njenih trditev (za katere navaja, da so neprerekane) mogoče pritrditi njeni navedbi o deležu glasbe nad 90%, ni mogoče pritrditi. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjala deležu glasbe, kot ga je zatrjevala tožeča stranka ter jo pozvala, da naj navede, iz kje izhaja, da predvaja nad 90 % glasbe, kakor tudi, da poda navedbe o dolžini oglasnih sporočil. Na podlagi tega ugovora bi tožeča stranka morala podati konkretne navedbe, iz katerih bi bilo razvidno, da znaša seštevek vsebin čiste glasbe, oglasov in govornih vsebin z glasbeno podlago v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 %. Tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zato ne more zadostiti z navedbami, da preostali del oddajanega programa pri toženi stranki predstavljajo oglasi in govorne oddaje s podloženo glasbo in da praktično nima govornih vsebin brez podložene glasbe. Gre namreč za preširoke navedbe (zlasti termin "praktično nima"), ki tako ne vodijo nujno v zaključek, da znaša seštevek vseh vsebin z glasbo v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 % (in ne npr. 89 %).
Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi bila obveznost plačevanja nadomestila mesečna in da bi bila tožena stranka skladno z zakonom zavezana plačati nadomestilo za celoten mesec, četudi bi radiodifuzno oddajala komercialne fonograme zgolj za posamezen dan.
Tožena stranka se je zavedala dolžnosti plačila nadomestila po 130. členu ZASP in ga je delno tudi plačevala. Ker ji ni mogoče očitati, da bi namerno plačevala nadomestilo v prenizki višini oziroma oziroma, da je bila glede primerne višine hudo malomarna, ni utemeljen zahtevek za civilno kazen.
ZDSS-1 člen 63, 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
stroški zdravljenja v tujini - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Iz dejanskega stanja, kakor ga je povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da je toženec 16. 5. 2024 odstopil tožbo tožnika, ki jo je sodišče prejelo 20. 5. 2024. S tožbo tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 27. 2. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 12. 12. 2023 in uveljavlja pravico do povračila stroškov zdravljenja v tujini. Sodišče v 4. točki pravilno ugotovi, da je bil zadnji dan roka za vložitev tožbe 30. 3. 2024. Tožnik je vlogo, naslovljeno kot "Komentar na odločbo z dne 27. 2. 2024" v nasprotju s pravilnim pravnim poukom vložil pri tožencu 19. 4. 2024, sodišče pa jo je prejelo 20. 5. 2024.
V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil po preteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka in jo je skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZDSS-1 kot pravilno prepozno zavrglo. Tožnik v pritožbi ne pove ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje in bi zaradi tega moralo pritožbeno sodišče sprejeti drugačno odločitev, kot jo je sodišče prve stopnje.
uporaba blagovne znamke - grafična podoba - ustni dogovor - trditveno in dokazno breme - prehajanje trditvenega in dokaznega bremena - neprevedena listina v tujem jeziku - dokazna listina v tujem jeziku - račun kot dokazna listina
Gre za relativno kršitev pravdnega postopka, ki ni vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je obstajala pogodba med pravdnima strankama in tudi višino tožbenega zahtevka ugotovilo na podlagi zaslišanja prič in elektronske komunikacije. Bistveno namreč je, da je sodišče prve stopnje argumente, na podlagi katerih je ugodilo zahtevku, utemeljilo na drugih izvedenih dokazih.
ZZVZZ člen 87, 91. ZVZD-1 člen 5, 19. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1.
nesreča pri delu - regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - varnost in zdravje pri delu - ukrepi varstva pri delu - postopek v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog
V skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje (na katere je višje sodišče vezano), so bila varnostna stikala na delovnem stroju, ki preprečujejo zagon stroja med ročnim odstranjevanjem zataknjenih delcev tekom delovnega procesa (v nasprotju s pravili) izklopljena, saj se stroj drugače ne bi zagnal in poškodoval zavarovanca tožeče stranke. Prav tako je bilo ugotovljeno, da zavarovanec (delavec) do varnostnih stikal ni imel dostopa, temveč so dostop imeli le vzdrževalci in vodja obrata. Že zgolj te ugotovitve same po sebi zadoščajo za pravilen zaključek, da tožena stranka ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu, pri čemer takšno sklepanje temelji na splošno logiki in zanj ni potrebno strokovno znanje.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 156, 158, 158/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZNP-1 člen 40, 40/1, 40/4. ZDSS-1 člen 19.
kolektivni delovni spor - umik predloga - stroški postopka - nepravdni postopek - stavkovni sporazum
Predlagatelj je z zahtevkom, kot ga je uveljavljal s predlogom, zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev splošnega akta nasprotne udeleženke. V umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, kar pa ne pomeni izpolnitve zahtevka. Predlagatelj pri tem ne navaja vsebine tega stavkovnega sporazuma, oziroma ne navaja, da bi se z nasprotno udeleženko v njem dogovoril glede izpolnitve zahtevka ali glede plačila stroškov tega sodnega postopka.
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.
sklep o začetku stečajnega postopka - začetek stečajnega postopka na predlog dolžnika - postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - novela ZFPPIPP-H - domneva insolventnosti - izpodbijanje domneve insolventnosti - pritožba družbenika - družbenik družbe z omejeno odgovornostjo - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Glede na navedeno spremenjena določba 242. člena ZFPPIPP-H določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog vroči (le) osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo proti temu sklepu. Pritožba družbenika družbe z omejeno odgovornostjo pa ni dovoljena, ko začetek stečaja predlaga sam dolžnik.
V okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o odškodninskem zahtevku nima razlogov in se ga ne da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.
ZUP člen 146. ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 16, 101, 102, 102-2, 103, 103/2, 103/4. ZUPJS člen 44, 44/9. ZPP člen 350, 350/2, 353.
vračilo štipendije - odpis dolga - premoženjsko stanje - socialna ogroženost - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Smiselno torej, kar glede vračila štipendij ni urejeno v ZUPJS, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 je bistveno, da so izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v drugi alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa tudi "ugotovitev socialne ogroženosti", ki pa je pravni standard. Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in druge alineje 102. člena ZŠtip-1, je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno predhodno pridobiti mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika. Upoštevajoč pravilno materialno stališče sodišča je potrebno ugotoviti, ali glede na tožnikovo dejansko stanje obstoji zakonski stan iz 102. in 103. člena ZŠtip-1. Tožnikovo premoženjsko stanje ni mogoče enačiti s socialno ogroženostjo v smislu druge alineje 102. člena ZŠtip-1.
ZDSS-1 člen 58, 58/1, 63, 63/1, 73, 73/1, 73/2. ZSVarPre člen 33, 33/1. ZPP člen 2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 358, 358-5.
enkratna izredna denarna socialna pomoč - izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - namenska poraba sredstev - pravni standard - okoliščine konkretnega primera
Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da tožnica za sporna meseca februar 2023 in marec 2023 ni dokazala namenske porabe sredstev. S tem, ko je tožnica sredstva izredne denarne socialne pomoči za namen plačila varščine in najemnine, porabila za dnevne najeme hotelskih sob ni izkazala namenske porabe sredstev. V citirani odločbi z dne 22. 2. 2022 je res opredeljen namen "plačilo varščine in najemnine", pa vendar takšne opredelitve namena priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogoče širiti oziroma enačiti s plačili dnevnih najemov hotelskih sob. Kljub temu, da v odločbi ni bilo specificirano, kakšno vrsto sobe oziroma kakšno stanovanje si lahko tožnica najame s priznano izredno denarno pomočjo, je presoja tega dejstva neločljivo povezana z naravo izredne denarne socialne pomoči. Gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Kot takšna je namenjena najranljivejšim skupinam kot zadnji prejemek v primeru materialne stiske.
Predvsem zaradi narave subsidiarnosti izredne denarne socialne pomoči in cilja, ki se z njo zasleduje, je že pojmovno nemogoče v istem kontekstu govoriti o hotelskih najemih. Pri teh gre za oddajanje nastanitvenih zmogljivosti v opremljenih sobah, ki vključuje tudi dnevno čiščenje in pospravljanje sob za krajši čas, običajno dnevno ali tedensko. Priznana denarna sredstva so bila v konkretnem primeru priznana za zadovoljitev osnovnih bivanjskih potreb v smislu bivanjske ogroženosti. Tudi sam način priznanja izredne denarne socialne pomoči oziroma opredelitev namena "varščina in najemnina" potrjuje, da ne more iti za plačilo hotelskih storitev.
ZPIZ-1 člen 103. ZDR-1 člen 6, 6/1, 83, 83/4, 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - izbira presežnih delavcev - bolniška odsotnost delavca - prepoved diskriminacije
Predmet tega spora je tako zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved iz razloga invalidnosti neutemeljena, ker bi toženka tožnici lahko omogočila delo na istem delovnem mestu, vendar le s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno, 20 ur tedensko). Presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da nove stvarne razbremenitve s to odločbo ZPIZ tožnici niso bile priznane in da je toženka izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica, ki ji je bila na novo priznana zgolj časovna razbremenitev, ne bi več smela delati na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami". Pravica, kot je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022, se je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje v konkretnem primeru lahko realizirala tudi tako, da bi tožnica opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela z delodajalcem že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da bi na njem opravljala le še delo, ki ustreza odločbi ZPIZ (torej s krajšim delovnim časom). Ker pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je delo tožnice, ki ga je opravljala pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko (hkrati) postalo nepotrebno zaradi utemeljenega poslovnega razloga, je presodilo, da je odpoved iz poslovnega razloga zakonita. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča preuranjen.
Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da bolniška odsotnost ni bila razlog za odpoved tožnici, pri čemer se je oprlo na izpoved zakonitega zastopnika toženke in listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je pri toženki veliko bolniških odsotnosti. Vendar navedeno ne zadošča za sprejem pravilne odločitve. V smislu določbe četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1, ki ju je sodišče prve stopnje upoštevalo le delno, je namreč treba presoditi tudi, ali je delodajalec pri odločitvi o tem, kateremu izmed delavcev bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izhajal iz objektivnih meril. Ker je tožnica zatrjevala, da je bil dejanski razlog za odpoved izključno njena invalidnost, bolniški stalež ter dejstvo, da je toženka napačno interpretirala odločbo ZPIZ, je bila toženka dolžna dokazati, da temu ni tako, ter da je tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala na podlagi objektivne izbire med zaposlenimi delavci (ki so po vsebini opravljali enako delo kot tožnica). Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem vprašanjem, zato je ugotovljeno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, odločitev sodišča o zavrnitvi tožničinega zahtevka pa posledično preuranjena.
pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - ugovor stvarne pristojnosti - poseg v pravni položaj
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru stvarne nepristojnosti druge toženke oziroma je sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi zoper drugo toženko pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Takšna odločitev v pravni položaj prve toženke, ki se pritožuje, ne posega. To pomeni, da za pritožbo nima pravnega interesa.
OZ člen 51, 51/1, 619, 633, 633/3, 634, 637, 637/1, 639, 639/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - ugovor pobotanja v pravdi - nepravilna izpolnitev - odgovornost za stvarne napake (jamčevanje za napake) - očitne stvarne napake - pravočasno grajanje - obličnost - dokazna ocena - sočasni ustni dogovor
Pravočasno grajanje napak je ena od predpostavk podjemnikove odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Zato že ugotovitev, da toženka ni dokazala, da je zatrjevane napake pravočasno grajala, pomeni, da je toženka izgubila vse pravice iz naslova jamčevalnih zahtevkov in s pobotnim ugovorom ne more uspeti.
Ne drži pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbenice zavez iz pisne pogodbe niso dolžne spoštovati. Sodišče prve stopnje namreč takšnega zaključka ni sprejelo, ampak je ugotovilo, da sta pogodbenici z ustnim dogovorom pogodbeno določilo o izročitvi zavarovanj izključili. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je v gospodarskih poslih izrecno zahtevana pisna oblika dogovorov. Pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, je po svoji naravi podjemna pogodba, za katero zakon pisne oblike ne zahteva (prvi odstavek 51. člena v zvezi z XI. poglavjem OZ), kar posledično velja tudi za dogovor, s katerim se olajšuje obveznost ene od pogodbenic.
vračunanje daril v dedni delež (kolacija) - sporna dejstva glede vračunavanja darila v dedni delež - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo
V predmetni zadevi je dedič A. A. uveljavljal, naj se njegovemu bratu v dedni delež vštejejo določena darila. Uveljavljal je torej vračunanje daril v dedni delež (kolacija) po 46. členu ZD. Navedena določba omogoča, da dobijo tisti dediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik že za časa življenja dal darila, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost daril.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pritožnikovo zahtevo štelo za terjatev zoper brata, ne pa za zahtevo za vračunanje daril v dedni delež.
ugotovitev ničnosti pogodbe - povezane pogodbe - nedopustna podlaga - povezane osebe - načelo kavzalnosti - veriga prenosov - izbrisna tožba - vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja
Tožnica je izkazala, da so prodajne pogodbe v verigi prenosov nične, kar pomeni, da so pravni posli absolutno neučinkoviti in ne morejo imeti posledic niti na zemljiškoknjižnem področju. Glede na to njeni zahtevki učinkujejo na tiste vpise, ki so neveljavni zaradi kavzalnega razmerja z ničnim zavezovalnim pravnim poslom, in posledično ne povzročijo nobenih pravnih učinkov (pridobitelj z vknjižbo pravice v njegovo korist ne postane resnični lastnik).
Zaključek sodišča prve stopnje, da so vse v spornih poslih udeležene osebe med seboj povezane, je pravilen, tudi če se tožbeni zahtevek v nobenem od postopkov ne glasi na katerega od zakoncev, ki sta bila udeležena pri poslih. Posli na način, kot so bili sklenjeni, niti ne bi bili sklenjeni, če ne bi šlo za povezane osebe.
DZ člen 179, 196, 197, 199, 199/1. ZIZ člen 21, 21/1. ZNP-1 člen 2, 2/1, 42. ZPP člen 212.
preživnina za mladoletnega otroka - bistveno spremenjene okoliščine - sprememba višine preživnine - predlagalni nepravdni postopek - izredni stroški - zmotna uporaba materialnega prava - neizvršljivost izreka
Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v 196. členu določa, da se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Navedena določba se uporablja tudi v primeru odločanja o spremembi višine preživnine po 197. členu DZ. Kadar torej predlagatelj postopka izrecno zahteva določitev preživnine od dneva vložitve predloga, sme sodišče preživnino določiti od tega dne dalje. V tem primeru, kadar preživninski zavezanec meni, da ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga, mora v postopku takšna dejstva zatrjevati in jih tudi dokazati, saj gre za predlagalni nepravdni postopek (prvi odstavek 2. člena ZNP-1), v katerem se uporabljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V obravnavani zadevi pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi nasprotni udeleženec v zvezi s tem, zakaj ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga predlagateljice, podal konkretne navedbe ter zanje predložil dokazila.