Redno šolanje je pravni standard, ki ga je treba zapolniti v vsakem konkretnem primeru, primarno pa redno šolanje pomeni redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti. Namen rednega šolanja je namreč pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja, izpolnjevanje šolskih (študijskih) obveznosti pa zato predstavlja temeljno predpostavko, zaradi katere je otrok upravičen zahtevati od staršev plačilo preživnine. V določenih primerih sicer lahko pride do prekinitev ali zastojev v rednem šolanju, ki pa še ne pomenijo izgube pravice do preživljanja, vendar pa morajo v teh primerih obstajati opravičljivi razlogi, zaradi katerih upravičenec ni izpolnil šolskih ali študijskih obveznosti, zato se pri presoji standarda rednega šolanja ni mogoče omejiti le na presojo formalnega statusa upravičenca v šolskem sistemu, ampak je treba vsebinsko presoditi njegovo prizadevanje za pridobitev izobrazbe.

Pritožbeno sodišče izpostavlja, da reverzibilnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe v ZIZ ni izrecno določena. Kot pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe se uporablja na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97, glede katere je sodna praksa zavzela stališče, da je bila izdana v zadevi, ki ni primerljiva z zadevami, kot je predmetna - takimi, v katerih kreditojemalci zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valutnimi klavzulami. Sodišče prve stopnje se je nanjo nepravilno oprlo. Pogoj reverzibilnosti, določen s to ustavno odločbo, v predmetni zadevi ni uporabljiv. Zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe neutemeljen, ker nista zatrjevala obstoja pogoja reverzibilnosti, je materialnopravno zmoten.

Reverzibilnost (tudi) glede na razloge zadeve SEU C-287/22 ni pravno odločilen pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izredna odpoved po vsebini nedoločna in nekonkretizirana. Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. Toženka je v izredni odpovedi z dne 28. 9. 2023 (listina A 1) to tudi storila, iz tožnikovih trditev in izpovedi v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi pa je razvidno, da mu je jasno, na kateri historični dogodek se izredna odpoved nanaša ter kaj mu je toženka očitala po vsebini. Sodna presoja utemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi je bila torej mogoča.

V pritožbi tožnik nasprotuje pravnemu stališču, da lahko delodajalec ugotavlja alkoholiziranost delavca tudi drugače kot z alkotestom ali odvzemom krvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na stališče, da delodajalec lahko alkoholiziranost delavca na delu ugotavlja z vsemi legalnimi sredstvi (če delodajalec nima drugače določeno v internem aktu); v primeru očitne alkoholiziranosti delavca tudi z izpovedmi sodelavcev in nadrejenih delavcev o obnašanju delavca na delu in z drugimi očitnimi znaki alkoholiziranosti, vključno tudi z izjavami delavca samega (prim. odločbo VSRS VIII Ips 251/2012). Tožnikovo zavzemanje, da je alkoholiziranost mogoče dokazovati le z materialnimi dokazi, je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP (prim. odločbo VSRS VIII Ips 233/2015), tako da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo vse izvedene dokaze, med njimi tudi pisne izjave prič oziroma izpovedi prič in strank, zaslišanih na glavni obravnavi.

Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo že v zadevi Psp 64/2023 z dne 29. 3. 2023, so kompresijske dokolenke kot medicinsko tehnični pripomoček skladno z 71.a členom Pravil OZZ od 1. 11. 2021 dalje opredeljene kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Določeno je, da ima zavarovana oseba pravico do medicinskih pripomočkov za kompresijsko zdravljenje spodnjih udov: kompresijskih dokolenk, kompresijskih nogavic, kompresijskih hlačnih nogavic ali kompresijskih hlač. Kako se uveljavlja navedena pravica, pa je določeno v XIII/9. poglavju Pravil OZZ. Kompresijske dokolenke mora predpisati zdravnik specialist, ki kot pooblaščeni zdravnik izda naročilnico. Torej v primeru, če ni naročilnice, tudi ni podlage, za povračilo stroškov nakupa kompresijskih nogavic.

Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji po materialnem predpisu za izjemno odobritev nakupa kompresijskih nogavic. Skladno s sedmim odstavkom 23. člena ZZVZZ in 4. členom Pravilnika, mora biti za izjemno odobritev medicinskega pripomočka izpolnjen pogoj in sicer, da zavarovanec za medicinski pripomoček nima pravice iz obveznega zavarovanja. V tej zadevi pa navedeni pogoj ni izpolnjen, saj ima tožnik že po 71.a členom Pravil OZZ pravico do medicinskega pripomočka in sicer kompresijskih dokolenk. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje tožnik tudi ni dokazal, da gre v njegovem primeru za izjemno zdravstveno stanje.

Sodni izvedenec mora uveljavljati vsa navedena nadomestila, vključno z nadomestilom plače, takoj po ustnem podajanju izvida in mnenja, sicer izgubi to pravico. Če je izvedenec uveljavljal nadomestilo plače, ki mu jo je izplačal delodajalec, lahko ta nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila od sodišča na podlagi pisnega obračuna s priloženimi dokazili o višini plače in o izplačanem nadomestilu. Ker je za povračilo stroškov odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do njihove povrnitve, jo v primeru če to pravico izgubi, izgubi tudi njegov delodajalec.

S sklicevanjem na stališča iz judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 153/2016 je pravilno utemeljilo, da tega dejstva (obstoja že sklenjene pogodbe o zaposlitvi) ne more spremeniti okoliščina, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v citirani zadevi in velja tudi za ta spor, ima na podlagi 17. člena ZDR-1 delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba o zaposlitvi ne sklene, ampak se to uredi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, če gre za premestitev s soglasjem (151. člen ZJU) ali s sklepom, če gre za premestitev brez soglasja (152.a člen ZJU).

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 31. člen ZDR-1, ki ureja vsebino pogodbe o zaposlitvi oziroma njene sestavine. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZJU se namreč za sestavine pogodbe o zaposlitvi ne uporabljajo določbe splošnih predpisov o delovnih razmerjih.

Pritožbene navedbe, da se je pokojna tožnica dne 29. 12. 2022 odločila, da prične z zdravljenjem v Nemčiji, zaradi napotitve na UKC B. in neodzivnosti zdravstvenih institucij, ne morejo biti utemeljen razlog za povrnitev stroškov zdravljenja po 44.b členu ZZVZZ. Zahtevek po tej določbi je utemeljen le v primeru, če so v Sloveniji presežene čakalne dobe oziroma razumen čas zdravljenja. S pomočjo izvedenskega organa je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da ta ni bil presežen.

Za presojo ali gre za izčrpane možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje možnosti izbire zdravljenja v različnih ustanovah, temveč ali je bilo zdravljenje tožnici na voljo v vsaj eni do treh ustanov (UKC A., inštitut D. in UKC B.), ki izvaja zdravljenje raka jajčnika v Sloveniji. Ključna okoliščina tako ni ali je bila podana možnosti izbire, ampak dejstvo, da je bilo pokojni tožnici zdravljenje v Sloveniji omogočeno. Takšno zdravljenje je bilo tožnici na voljo v UKC B. Irelevantne so zato pritožbene navedbe, da se pokojna tožnica zaradi epidemioloških ukrepov ni mogla zdraviti v UKC A.

Sodišče prve stopnje je skladno z relevantnimi odločitvami Vrhovnega sodišča (npr. VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 16/2024) presojalo izjeme iz sodbe C-742/19 Sodišča EU tako, da je ugotavljalo konkretne okoliščine izvajanja vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj se izključitev direktive nanaša predvsem na osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in na tiste osebe, ki so na operativnem urjenju, pri čemer ni mogoče izenačiti vseh oblik urjenja in vsakovrstne podpore temu urjenju, prav tako ni mogoče izenačevati vsakega terenskega usposabljanja in operativnega urjenja, upoštevati pa je bilo treba morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in podpornimi dejavnostmi, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. V smislu 79. točke sodbe C-742/19 se presoja, ali bi se uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedle le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja (v zvezi s tem toženka ni podala nobenih trditev), sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem tožnikove zamenljivosti (ki ji v zvezi s to vojaško vajo toženka niti ni nasprotovala). Zahtevku za plačilo razlike v plači je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi v povezavi s tožnikovo stalno pripravljenostjo v času vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj toženka ni dokazala, da bi njegova vloga v tej konkretni vojaški vaji pomenila izjemo po navedeni sodbi SEU.