oprostitev plačila sodne takse - delna oprostitev plačila sodne takse - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - sprememba prvostopenjske odločitve - pravna oseba v stečaju - plačilo sodne takse kot strošek stečajnega postopka - stečajna masa - premoženjsko stanje pravne osebe - računovodske bilance - otvoritvena bilanca
Sodišče lahko deloma oprosti stranko, ki je pravna oseba, plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZST-1). Če pravna oseba ta sredstva lahko zagotovi, vendar ne takoj, lahko sodišče odloči, da se taksna obveznost odloži, oziroma lahko sodišče odloči tudi o obročnem plačilu takse, če pravna oseba celotnega in takojšnjega bremena taksne obveznosti ne zmore, zmore pa plačilo po obrokih v določenem časovnem razdobju (tretji v zvezi z drugim odstavkom 11. člena ZST-1).
V primeru odloga plačila sodne takse taksni zavezanec ni razbremenjen obveznosti, izpolnitev obveznosti je zgolj odložena v prihodnost. Odločitev o odloženem plačilu sodne takse zato ne sme temeljiti na popolnoma negotovem dejstvu (in pravdni uspeh stranke je brez dvoma takšno dejstvo), temveč na realnem in z verjetnostjo izkazanem pričakovanju taksnega zavezanca, da se bo njegovo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje v prihodnosti izboljšalo, zato bo takrat sposoben plačati sodno takso. Sodišče je zmotno uporabilo peti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z 12.b členom ZST-1.
Sodišče mora pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev upoštevati podatke o vrednostih posameznih gospodarskih kategorij stečajne mase, kot so razvidni iz otvoritvene bilance. Ta namreč predstavlja realni prikaz premoženja stečajnega dolžnika.
ZFPPIPP člen 98, 98/1, 98/2, 118, 118-1, 368, 368-1.
razrešitev stečajnega upravitelja - sklep o prvi prednostni razdelitvi stečajne mase - pravnomočnost sklepa o razdelitvi
Po zbranem procesnem gradivu je bil FURS bodisi hudo nemaren pri spremljanju izvršitve sklepa o prvi prednostni razdelitvi z dne 15. 11. 2010 bodisi je bil skorajda neverjetno neprofesionalen pri odstopu od terjatve, kot ga je zatrjevala pritožnica. Neodvisno od tega (enega ali drugega) pa je bila njena dolžnost, da navedeni sklep izvrši, in sicer skladno s 1. točko 368. člena ZFPPIPP v 15 dneh po njegovi pravnomočnosti. Ravnanje v nasprotju s tem je bila torej neposredna kršitev izrecne določbe ZFPPIPP. Kar daje tej kršitvi še posebno težo, je popolno neupoštevanje pravnomočnosti kot nepogrešljive prvine pravnega reda.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00081571
URS člen 26, 49, 74, 74/1. ZNB člen 39, 39/1-4.
odškodninska odgovornost države - plačilo odškodnine - izgubljeni dobiček - prepoved opravljanja dejavnosti - COVID-19 - ukrepi za preprečevanje in zatiranje bolezni - vlada republike slovenije - zakonska podlaga - protipravnost ravnanja države - kvalificirana stopnja napačnosti - grobo kršenje - arbitrarnost - normativna protipravnost - svobodna gospodarska pobuda - svoboda dela - strogi test sorazmernosti - nujnost in sorazmernost ukrepa - primernost ukrepa - kršitev temeljnih civilizacijskih standardov
V primeru odškodninske odgovornosti države protipravnosti ni mogoče enačiti s protipravnostjo, kot se zahteva pri splošni odškodninski odgovornosti, saj ima v primeru odškodninske odgovornosti države standard protipravnosti drugačno vsebino: za izkazano protipravnost se zahteva zavestna, namerna in očitna t.i. kvalificirana stopnja napačnosti. Sem spadajo tudi grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Šteje se, da je protipravnost nastala tudi tedaj, ko je nosilec oblasti toliko presegel svoj okvir zakonitega delovanja, da tega ni mogoče upravičiti oziroma utemeljiti v skladu z značilnostmi samega pravnega sistema. Za zakonodajno (normativno) protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov in neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, te opustitve in neskladnost same po sebi ne zadoščajo, temveč lahko odškodninsko odgovornost utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
Ustava v 74. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna, v drugem odstavku tega člena pa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Zakonodajalec torej lahko pravico do svobodne gospodarske pobude omeji, če to zahteva javna korist. Poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude je dopusten, če prestane strog test sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti v ožjem smislu. Poseg je ustavno dopusten, če prestane vse tri vidike testa. V okviru preizkusa nujnosti posega se presoja, ali je ukrep nujen, da bi se želeni cilj dosegel tako učinkovito in v tolikšni meri, kot to omogoča presojani ukrep. S kriterijem primernosti se preveri, ali je ocenjeni poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom v človekovo pravico dejansko mogoče doseči. Ob ugotovljeni primernosti in nujnosti posega pa je potrebno pretehtati še obstoj sorazmernosti v ožjem smislu. Tehtati je potrebno med težo posega v človekovo pravico in koristjo, ki jo prinaša.
V tem postopku, ko se ugotavlja odškodninska odgovornost države po 26. členu URS, sodišče presoja, ali je Vlada RS (s tem, ko je začasno prepovedala gospodarsko dejavnost tožnice) ravnala protipravno v smislu 26. člena URS oziroma hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde, ne presoja pa se primernost, sorazmernost in skladnost ukrepov z ugotovitvami epidemiološke stroke. V tem smislu bi bilo pomembno le, ali je bil ukrep Vlade očitno nesorazmeren ali celo nerazumen in s tem v zvezi, ali je nosilec oblasti toliko presegel svoj okvir zakonitega delovanja, da takšnega ravnanja ne bi bilo mogoče upravičiti in bi šlo za samovoljno odločitev.
prijava izločitvene pravice - ponovna prijava prerekane izločitvene pravice - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - izguba izločitvene pravice - skupno premoženje zakoncev - izpraznitev in izročitev nepremičnine, v kateri dolžnik živi
Pritožbenih razlogov, ki jih je upnica podala v pritožbah zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe in sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, in ki se nanašajo na zakonitost postopka prodaje, ne more več uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izločitveno pravico pa je upnica glede na določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP tudi izgubila, saj je upravitelj prodal premoženje, ki je bilo predmet njene izločitvene pravice (ki je bila prijavljena po poteku roka iz prvega odstavka 299. člena ZFPPIPP).
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - težko nadomestljiva škoda - regulacijska začasna odredba - ureditvena začasna odredba
Takšen (morebitni negativni) vpliv na načelo učinkovitosti potrošniškega prava v luči razlage SEU v okoliščinah konkretnega primera ne ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode v pomenu iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pač pa materialnopravno predstavlja za potrošnika neugodno posledico v smislu določbe tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, do česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.
V zaključku pritožbeno sodišče še opozarja, da mora sodišče prve stopnje glede na zgoraj citirano sodno prakso SEU materialnopravne in procesne določbe ZIZ v postopku izdaje začasne odredbe interpretirati tako (če to seveda omogočajo v pravu uveljavljene metode razlage), da bo zagotovljen polni učinek kasnejše (morebitne) končne meritorne odločbe, s katero bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe.
Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) priloga IV, IV/B, IV/B-12.1. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - nadzor delodajalca nad delavci - negmotna škoda - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - povprečna neto plača kot merilo za primerjavo prisojenih odškodnin - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Tožniku je bilo dne 19. 9. 2017 odrejeno delo demontaže opaža. Za to delo Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih deloviščih (Ur. l. RS, št. 83/05), ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, v prilogi IV, B Specifične zahteve za delovna mesta na gradbiščih, Delovišča na prostem, točka 12.1 določa: Kovinski ali betonski okviri in njihovi elementi, opaži, montažni elementi ali začasne podporne konstrukcije ter oporniki se smejo postaviti ali odstraniti samo pod strokovnim nadzorstvom. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sicer ni navedlo, v kateri točki je ta zahteva za odstranjevanje elementov na gradbiščih določena, je pa pravna podlaga jasno navedena v izvedenskem mnenju (točka 2 na strani 6). Glede na citirano določbo Uredbe, ki določa strokovno nadzorstvo nad odstranjevanjem opaža, so neutemeljene pritožbene navedbe, da demontaža opaža ni podvržena posebnim gradbenim pravilom (pravilom za varno opravljanje dela), oziroma da delodajalec ne more odgovarjati za vsako delo delavcev - ga nadzirati. Sodišče prve stopnje odgovornosti toženke ni povezalo z obveznostjo, da nadzoruje delo na splošno, ampak da zagotovi strokovno nadzorstvo nad konkretnim delom, ki je bilo odrejeno tožniku.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel izpah levega komolca, odlomek koronida leve podlahtnice, odprti zlom spodnjega dela leve koželjnice in podlahtnice ter poškodbo levega ulnarnega živca, upoštevaje 179. člen OZ utemeljeno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo v skupni višini 19.500,00 EUR oziroma približno 13 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Toženka si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za znižanje odškodnine. Odmerjena odškodnina odraža težo poškodbe in njene posledice ter je po posameznih postavkah ustrezno umeščena v primere sodne prakse, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje.
Na podlagi pravilne ocene izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel intenziven (ne zmeren) primarni strah, nato je trpel sekundarni strah različne intenzivnosti več kot pol leta. Glede na navedeno mu ni odmerilo previsoke odškodnine iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR.
Toženka v pritožbi neresnično prikazuje, da tožnik trpi (le) zmerne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma da so te le neznatne. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja in iz tožnikove izpovedi, ima tožnik organske in funkcionalne posledice škodnega dogodka; zaradi posledic ne more več opravljati svojega dela (kar je bil razlog za upokojitev) in je bistveno omejen v vsakodnevnem življenju, saj z levo roko ne more dvigniti niti dveh kilogramov; ne more delati na vrtu niti pridobivati lesa za kurjavo; ne sme voziti. Upoštevaje navedene trajne posledice in duševne bolečine, ki jih trpi, glede na starost tožnika (63 let ob škodnem dogodku) je odmerjena odškodnina tudi iz tega naslova ustrezna oziroma ni previsoka.
OZ člen 131, 131/2. ZDR-1 člen 179, 179/1. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna stvar - nevarna dejavnost - lestev - sestopanje po lestvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - padec z lestve
Čeprav lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in njena uporaba ni nevarna dejavnost, jo je kot takšno treba opredeliti, če je pri sestopu z nje glede na višino ali druge okoliščine podana večja nevarnost za nastanek poškodb. Navedbe tožnika glede višine oziroma nevarnosti okoliščin, v katerih se je poškodoval, so zato bistvene za presojo objektivne odgovornosti toženke. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, je poseglo v pravico tožnika do izjavljanja v postopku in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo tožnikov sestop z lestve mogoče šteti za nevarno dejavnost, ni raziskalo vseh dejstev, ki so lahko odločilno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nudijo zadostne podlage za presojo, ali je toženka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu.
Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter oškodovanca (delavca). Glede na preuranjeno izključitev objektivne odgovornosti toženke, je preuranjena tudi ocena sodišča prve stopnje o višini tožnikovega soprispevka.
ZDR-1 člen 4. ZPP člen 227, 227/1, 227/4, 243. ZRev-2 člen 5, 5/3.
dokazni predlog - poziv na predložitev dokaza - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - organiziran delovni proces - navodila delodajalca - plačilo za delo - delo po pogodbah civilnega prava - dokazovanje z izvedencem
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog, da toženki na podlagi prvega odstavka 227. člena ZPP naloži predložitev korespondence na elektronskem naslovu A., pravilno zavrnilo iz razloga, ker toženka s to korespondenco ne razpolaga. Kot mu nalaga četrti odstavek 227. člena ZPP je, ker je toženka zanikala, da bi s komunikacijo razpolagala (pripravljalna vloga z dne 3. 10. 2023), izvajalo dokaze za ugotovitev tega dejstva. Izpovedi zakonite zastopnice, ki je zatrjevano dejstvo potrdila, je ob odsotnosti drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugačno dejstvo, utemeljeno sledilo. Glede na navedeno je nebistveno, da je v obrazložitvi sodbe predlog za predložitev dokumentacije zavrnilo še iz drugega razloga (da tožnik ni izkazal, da je ni mogel pridobiti sam, pri čemer je res navedel, da z dokumentacijo ne razpolaga).
Tožnik je sodnega izvedenca ekonomske stroke (revizorja) pred sodiščem prve stopnje predlagal (prva pripravljalna vloga), da bi potrdil njegove navedbe o obsegu dela; da je tožnik opravil takšen obseg dela, da je delo opravljal v polnem delovnem času. Svojo pravilno odločitev, da dokazni predlog zavrne, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljilo - izpostavilo je, da tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, ni potrdil zatrjevanega dejstva, da bi vse listine na USB ključku pripravil sam, kar bi onemogočilo dokazovanje, hkrati je pravilno razlogovalo, da obseg opravljenega dela ob izostanku elementov delovnega razmerja ni bistveno dejstvo niti ni dejstvo, za katero bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali so v razmerju med pravdnima stranka, ki je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev z dne 3. 5. 2021, podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, po katerem je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Kot izhaja iz pravne teorije, je bistvena prav vključitev v delovni proces delodajalca in opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki se ne nanaša le na vsebino, ampak tudi na pogoje dela (kontekst odvisnosti in podrejenosti); bistveno je, da oseba delo opravlja v odvisnem razmerju na enak oziroma primerljiv način in v enakih oziroma primerljivih okoliščinah kot delavci. Bistveno je, da se vključi v organiziran, torej urejen delovni proces, ki vsebuje določen čas in kraj opravljanja dela, delodajalec je tisti, ki zagotavlja sredstva za delo, material, prostor in drugo, da se izvede delovni proces; delavec je le člen v verigi delovnega procesa, ki ga sam ne vodi, ne upravlja in ne nosi rizikov za uspeh.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je v obdobju, za katerega zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, le manjši obseg dela opravil za druge naročnike, ne za toženko, in to z drugih področij (informatika). Prav tako je upoštevalo, da mu je delo odrejala direktorica toženke, ki mu je dajala navodila in ga pri delu nadzorovala, vendar ni šlo za navodila in nadzor v delovnem razmerju, ki je širši, ampak za načrtovanje in nadziranje izvajanja postopkov revidiranja v smislu tretjega odstavka 5. člena ZRev-2.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - begosumnost - utemeljen sum - plačilo varščine - nekaznovanost - sorazmernost pripora
Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.
ZPP člen 155, 155/1, 156, 158, 158/1, 181, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353. ZDSS-1 člen 81, 81/2, 82.
socialni spor - odprava odločbe - pravni interes - začasna nezmožnost za delo - dnevno nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo
Tožnica je postavila tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 30. 8. 2023 in z dne 2. 10. 2023 ter da se ugotovi, da je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 9. 9. 2023 dalje do 11. 10. 2023 dalje in da se ji prizna pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela v tem obdobju. Ne glede na to, da tožnica ni omejila presoje prvostopenjske odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila začasno nezmožna za delo v času od 1. 9. 2023 do vključno 8. 9. 2023, pa iz postavljenega tožbenega zahtevka povsem jasno izhaja, da navedeno obdobje ni sporno, sporna je zgolj odločitev za čas po 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev pravilno omejilo na presojo odločb toženca, s katerimi je bilo odločeno o spornem obdobju. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo umaknila tožbo v delu na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje in na priznanje pravice do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo. Ker tožnica ni umaknila tožbe v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb toženca, je odprto vprašanje, ali je bilo sodišče dolžno presoditi tudi izpodbijani odločbi toženca. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je bilo za odločitev ključno dejstvo, da toženec v predsodnem postopku z novo odločbo izpodbijanih odločb ni odpravil oziroma se do njih niti ni opredelil. Toženec pa s tem v zvezi tudi ni pripoznal tožbenega zahtevka, ki je obsegal tudi predlog, da se izpodbijani odločbi toženca odpravita.
V tem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo tudi izpodbijani odločbi toženca in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Dolžnost sodišča je, da presodi pravilnost in zakonitost odločb zavoda (tožene stranke). Kot je bilo že večkrat poudarjeno v sodni praksi pritožbenega sodišča, gre v teh primerih za izpodbojno tožbo, ne pa za ugotovitveno tožbo, kot je le-ta urejena v 181. členu ZPP. Zoper dokončno odločbo ima zavarovanec pravico vložiti tožbo, kot to izhaja tudi iz pravnega pouka dokončne odločbe. V takem primeru je pravni interes že s tem izkazan in ga ni potrebno dokazovati.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. ZDSS-1 člen 19, 63. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 234, 244. ZPP člen 8, 154, 165, 189, 254, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
začasna nezmožnost za delo - presoja odločitve osebnega zdravnika - imenovani zdravnik - zahteva - litispendenca
Argumentirano je pojasnjeno, da je v tem sporu ključno, da tožnik po ponovnem odprtju bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika, ki mu je bolniški stalež odprl po preteku več kot 30 dni od izdaje izpodbijane odločbe zdravstvene komisije, ni vložil zahteve za presojo ocene osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku in ni uveljavljal varstva pravic pri tožencu, niti ni bil podan predlog za njegovo podaljšanje oziroma odobritev staleža za naprej ter posledično toženec o obdobju od 1. 1. 2023 dalje ni odločal. V 234. členu Pravil OZZ je določeno, da če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko v roku treh delovnih dni od dne, ko sta bila z oceno seznanjena, zahtevata presojo s strani imenovanega zdravnika. Ne glede na vloženo zahtevo se mora zavarovanec ravnati po mnenju osebnega zdravnika. Kot pravilno izpostavlja toženec, tožnik take presoje ni zahteval, niti ni v postopku zatrjeval, da z zaključkom bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika ni bil seznanjen.
Po določbi 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt toženca zaradi nepriznanja bolniškega staleža. V tem primeru ne gre za litispendenco, ki jo določa 189. člen ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Litispendenca nastopi le v primeru, če pravda o istem zahtevku med istima strankama že teče in ne, če sta vloženi dve tožbi iste tožeče stranke z istim zahtevkom zoper isto toženo stranko. Sodišče prve stopnje takšne situacije ni ugotovilo.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00081312
SPZ člen 49, 49/1. OZ člen 101. ZKZ člen 20, 21, 22, 23.
tožba na izstavitev zemljiškoknjižne listine - prodaja kmetijskega zemljišča - kršitev prisilnih predpisov - ničnost pravnega posla - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom - dajatvena tožba - ugovor neizpolnjene pogodbe in pravilo sočasne izpolnitve - ugotovitvena tožba - vpis lastninske pravice
Zakonske določbe glede prodaje kmetijskega zemljišča so prisilne narave, zato ima njihovo neupoštevanje za posledico ničnost posla.
Toženec se je zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine uprl z ugovorom sočasne izpolnitve, ker tožnik ni plačal celotne kupnine. Gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Če na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (101. člen OZ). V konkretnem primeru toženec ni dolžan izročiti tožniku zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice, dokler tožnik v celoti ne bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti.
Konvencija o pravicah invalidov člen 2. ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/3, 69, 69/1, 93, 93/1, 108, 108/3. ZDSS-1 člen 71.
invalidnost - omejitev - nova invalidnost - socialni spor - plačilo sodne takse
Ključno je, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2).
Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).
Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva.
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
zavrženje predloga za taksno oprostitev - brezplačna pravna pomoč - taksna oprostitev na podlagi zakona - dopustna pritožbena novota - pomanjkanje pravnega interesa - sprememba sklepa
Ker je tožnik oproščen plačila vseh sodnih taks v tem pravdnem postopku že na podlagi samega zakona, v času odločanja o pritožbi nima več pravnega interesa za vsebinsko odločitev o svojem predlogu za taksno oprostitev.
Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 276/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o., ki je imel s toženko sicer sklenjeno podjemno pogodbo za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetje), ki pa se ni izvrševala kot podjemna pogodba. A. d. o. o. je dejansko delovala kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pokojni tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje pokojnega tožnika s formalnim delodajalcem preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi pokojnemu tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. in kasneje v družbi B. d. o. o. (o tem pogodbenem razmerju več v nadaljevanju sodbe), glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje pokojnega tožnika pri prejemkih iz delovnega razmerja za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o. in (v primeru ugotovljene zlorabe dela pokojnega tožnika preko agencije tudi) v družbi B. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.
Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da predlagateljica v prvi vlogi ni točno opredelila zahtevka in ni navedla dejstev, na katera je opirala zahtevke, ni predlagala dokazov, s katerimi se dejstva dokazujejo, nadalje ni določno navedla nasprotne oziroma tožene stranke ter njihove identifikacijske podatke zlasti osebno ime, EMŠO in naslov prebivališča. Zato je sodišče prve stopnje predlagateljico na podlagi prvega odstavka 108. člena ZPP s sklepom z dne 3. 9. 2021 pisno pozvalo, da vlogo dopolni tako, da bo popolna in da jo bo lahko obravnavalo. Iz razlogov sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je predlagateljica v roku iz pozivnega sklepa vložila vlogo z dne 25. 1. 2022, v kateri je sicer identificirala tožene stranke, konkretneje opredelila svoj zahtevek, ga subjektivno razširila in predložila vrsto dokazov, pri čemer tudi ta vloga ni bila razumljiva in popolna, da bi jo sodišče lahko obravnavalo. V vlogi še vedno ni točno določen tožbeni zahtevek niti tožba ni primerno oblikovana, še manj so v vlogi navedena dejstva, na katera se opirajo zahtevki in dokazi, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Predlagateljica tožbenih zahtevkov zoper posamično nasprotno stranko od skupno desetih ni konkretizirala in za slednje ni predložila dokazov, s katerimi bi trditve dokazovala.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo že v sodni odločbi Pd 156/2019, je imel tožnik z družbo IPS (A. d. o. o.) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela luško transportnega delavca od 1. 4. 2011 dalje. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) z družbo IPS preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila njegov dejanski delodajalec toženka, ki je zato odgovorna za tožnikovo prikrajšanje že v času, ko je bil formalno delavec družbe A. d. o. o. Toženka je bila že na podlagi sodbe Pd 156/20191 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 814/2022 iz tega razloga dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, kar je bilo tudi realizirano dne 5. 8. 2023. Tudi v drugem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz istega zaključka, skladna ugotovitvi o tem, da je toženka dejanski delodajalec tožnika, pa je tako odločitev izpodbijanega dela sodbe o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in toženko za čas od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022, kot tudi odločitev o prikrajšanju pri izplačilu plač in drugih prejemkov, ki jih je toženka, kot dejanski delodajalec dolžna izplačati tožniku za sporno obdobje.
Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje stališč, ki jih je revizijsko sodišče sprejelo v tej (VIII Ips 8/2022) in podobnih zadevah, pritožbeno sodišče pa nato upoštevalo pri sprejemu sodne odločbe Pdp 814/2022. V ključnem se nanašajo na presojo, da je bilo delovno razmerje tožnika z družbo IPS prikrito delovno razmerje s toženko, ta pa je, kot tožnikov dejanski delodajalec, odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja (tudi za čas obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS). Teh stališč toženka z obravnavano pritožbo ne more več uspešno izpodbijati. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Do vseh teh pritožbenih navedb in v zvezi s tem očitanih kršitev Ustave RS (zlasti še poseg v 2. in 74. člen URS) se pritožbeno sodišče zato ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Nepretrgane, več kot osemletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijanem delu sodbe ne bila pojasnjena razlika med začasnim in trajnim (nepretrganim) opravljanjem dela. Nadalje je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A. d. o. o. samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od toženke. Da slednje ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženko družba A. d. o. o. tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je družba A. d. o. o. navedla v odgovoru na tožbo, je dejansko tožniku morala podati odpoved iz poslovnega razloga, ker so izpadla naročila s strani naročnika - drugotožene stranke, ki je tudi pričela zaposlovati delavce IPS, zaradi česar sama ni imela več potreb po delavcih).
Ugovor zastaranja stranka v skladu s spremenjeno določbo 286. člena ZPP lahko uveljavlja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženka je izrecno in pravočasno uveljavljala zgolj zastaranje terjatev, ki bi v plačilo zapadle 5 let pred vložitvijo tožbe. Ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki mora tudi sicer biti obrazložen, ni podala. Posledično v pritožbi neuspešno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti.
začasen odvzem otroka - namestitev otroka v zavod - strokovni center - vzgojno-izobraževalni zavod
Družinski zakonik nalaga sodišču, da v primeru, ko z začasno odredbo ali z ukrepom trajnejšega značaja namesti otroka v strokovni center, v odločbi strokovni center tudi imenuje. V Sloveniji deluje devet zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. V okviru javne mreže zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami so bila določena štiri območja po regijah z različnim številom strokovnih centrov. V osrednjeslovenski in gorenjski regiji so to Strokovni center Logatec, Strokovni center Kranj in Strokovni center Frana Milčinskega Smlednik, v osrednjeslovenski, jugovzhodni, zasavski in spodnjeposavski regiji pa Strokovni center Višnja Gora, Strokovni center Malči Beličeve in Strokovni center Mladinski dom Jarše.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084467
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 18, 39, 39-6, 105, 105/2, 117, 117/1, 285, 285c, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 377, 377/3, 378, 378/4. URS člen 22, 23, 25, 27, 29, 29-3. OZ člen 131, 131/1, 165.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - javna seja - zahteva za izločitev sodnika - sprejem sporazuma o priznanju krivde - sporazum o priznanju krivde - nepristranskost sodnika - objektivni in subjektivni kriteriji - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti - pomagač - limitirana akcesornost udeležbe - kršitev kazenskega zakona - pridobitev protipravne premoženjske koristi - povzročitev velike premoženjske škode - konkretizacija zakonskih znakov - delictum proprium - vodilni delavec - škodni dogodek - zavarovalnica - odškodninski zahtevek - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - strokovna napaka - obdolženčeva funkcija v podjetju - prepovedana posledica - namen storilca - voljna sestavina naklepa - direktni naklep - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - cesijska pogodba - odločanje o odškodninskem zahtevku - ex ante presoja - subjektivno zavedanje o protipravnosti ravnanja - zavrnitev dokaznih predlogov - zaporna kazen - pravica do izjave - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - enako varstvo pravic - način storitve kaznivega dejanja - pooblaščeni vročevalec - odškodninska odgovornost - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - obstoj izvršilnega naslova
Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost.
Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe.
Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo.
Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obdolženca, ki je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in je izvirala iz njegovega formalnega položaja v oškodovani zavarovalnici; v okviru funkcije izvršilnega direktorja pa je bilo obdolžencu zaupano njeno (tuje) premoženje.
Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.
Sklepanje sodišča o morebitnem motivu obdolženca za izvršitev dejanja je sicer (morda) res odveč, vendar za odločitev o obtožbi (sploh) ni relevantno.
Nedvomno, s stopnjo gotovosti podprto in argumentirano prepričanje, da je storilec (prav) obdolženec, že v osnovi izključuje potrebo po utemeljevanju, ali bi morda tudi kakšna druga oseba imela interes za izplačilo odškodnine družbi X.
Že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencu je potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku.