Za pritožbo zoper sklep o ugovoru dolžnika zoper spremembo upnika taksa ni posebej določena, pritožba pa takse tudi ni prosta. Za postopek o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste, zakon določa plačilo takse v znesku 33,00 EUR.
Plačilni nalog mora vsebovati osebno ime in naslov zavezanca, za pravno osebo pa naziv in sedež, višino dolžne sodne takse in pravno podlago za njeno odmero, številko računa za nakazilo, referenco in opozorilo glede posledic, če taksa ne bi bila plačana pravočasno.
Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter ob upoštevanju podatkov kazenskega spisa, se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije, saj dokazov za razjasnitev dejanskega stanja v smeri, ali so posamezni dokazi dovoljeni ali ne, dne 3. 7. 2024 ni izvedlo v prisotnosti obtoženega (ki je stranka postopka), kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Na ta način je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.
Takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni pravilno, saj 22. člen Ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem ali drugimi organi, ki odločajo njegovih pravicah in pravnih interesih. Tako mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Jamstva enakega varstva pravic oziroma zahteva po kontradiktornosti pa mora biti spoštovana v vseh fazah postopka, ker le na tak način lahko obtoženi uveljavlja pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.
Tožena stranka bi morala dokazati, da gre pri dejavnosti straže in varovanja državne meje za eno od izjem, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje pri tem ni izhajalo iz narave dela tožnika, ampak dejavnosti varovanja državne meje kot take, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri se je prav tako obravnavalo vprašanje plačila vojaške osebe v času pripravljenosti, višina dodatka, ki je veljala takrat, pa je pri tem nepomembna.
Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanja državne meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 % urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
Pritožbeno sodišče na kršitev pravice do izjave in na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik pritožbene očitke zastaviti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati sklep o obstoju procesne kršitve, zgolj parafraziranje zakonskih določb ne zadošča. Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.
Noben zakon ne predpisuje, da bi sodišče moralo odločitev, da kolizijskega skrbnika ne postavi, sprejeti v obliki formalnega sklepa, zato sodišče prve stopnje s tem, ko o tem ni odločilo v izreku, ni storilo nobene kršitve postopka.
V skladu z zakonskimi in ustavnimi izhodišči so pravice in obveznosti obeh staršev v zvezi s preživljanjem otrok načeloma enak(ovredn)e, zato tudi pri preživljanju otrok(a) načeloma velja, da naj oba starša prispevata enako - bodisi v naravi bodisi v denarju bodisi mešano. Korektivi tega načela so dopustni in potrebni v primeru, ko: a) otrok preživi bistveno več časa z enim od staršev oziroma ima eden od staršev z otrokom bistveno več dela, skrbi oziroma stroškov; b) so dohodki staršev bistveno različni.
Sodišče prve stopnje je predmetni dokazni predlog zavrnilo iz razloga nepotrebnosti, kar je ustavno dopustni razlog za zavrnitev dokaznega predloga, in ta razlog je tudi obrazložilo. To je storilo že na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12.4.2024. Na samem naroku je bila toženka prisotna in zavrnitve dokaznega predloga ni z ničemer grajala. Sodišče prve stopnje je pravdnima strankama celo dopustilo, da lahko po zaključku naroka vložita pisni zaključni besedi, kar je sicer nenavadno, in toženka te pravice ni izkoristila. Posledično toženka omenjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka skladno s prvim (op. ker jih predhodno brez svoje krivde ni mogla uveljavljati) in drugim odstavkom 286.b člena ZPP (op. ne gre za kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) ne more upoštevno uveljavljati s pritožbo.
Toženka ni izkazala obstoja škode, ker, kljub "knjiženju in razknjiženju" zneska na kontu "denar na poti," ni izkazala, da bi dejansko imela terjatev do bivše lastnice (op. zaslišana bivša lastnica o tem ni vedela ničesar), ki naj bi jo zaradi ravnanja tožnice izgubila.
Formalni delodajalec pokojnega tožnika, družba IPS, čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku; posredovanje delavcev, kot je bil pokojni tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Prav tako sama priznava, da je družba IPS poslovala izključno z njo in da je bil pokojni tožnik vključen v delovni proces toženke. Že navedeno ob upoštevanju trajnega opravljanja dela (tožnik je delo opravljal pri toženki od leta 1998 dalje) daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca v smislu ZDR-1 (drugi odstavek 5. člena ZDR-1), ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi.
Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugovoru zastaranja toženke; upoštevalo je petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, določen v 202. členu ZDR-1, ki je začel teči z zapadlostjo posameznega prejemka. Ker ne gre za kondikcijo ali odškodnino, so z zastaranjem tovrstnih terjatev povezane pritožbene navedbe tožnice, ki jih dosledno ponavlja iz pripravljalne vloge z dne 3. 3. 2022, za odločitev nebistvene kot je neutemeljeno sklicevanje na stališča sodne prakse v drugačnih sporih ali na ureditev v Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1; sedmi odstavek 5. člena ZPDZC-1), saj v primeru pokojnega tožnika ni šlo za delo na črno, poleg tega pa določba o obveznosti delodajalca, ki zaposluje na črno, ne pomeni, da je zastaranje drugače urejeno, kot je v splošnih predpisih obligacijskega (oziroma delovnega) prava.
Prekršek po tretjem odstavku 42. člena ZMV-1 stori posameznik, ki v vozilo vgradi dele, ki niso homologirani oziroma odobreni, če se zanje zahteva homologacija oziroma odobritev. Iz opisa dejanskega stanja prekrškov pa ne izhaja, da bi se storilcu očitalo, da je prekrška storil s tem, ker je v vozilo vgradil dele, ki niso homologirani oziroma odobreni, ampak se mu očita, da je prekrška storil s tem, ker je v cestnem prometu uporabljal vozilo, v katerega so bili takšni deli vgrajeni.
Ker je sodišče vezano na opis dejanja, mora presoditi, ali opis dejanja, takšen kakršen je, ustreza zakonskim znakom kršitve, za katero je storilec spoznan za odgovornega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitani dejanji ne ustrezata pravni opredelitvi kršitve iz tretjega odstavka 42. člena ZMV-1, saj iz njunega opisa ne izhajajo vsi zakonski znaki tega prekrška.
V skladu z namensko razlago mora biti iz pogodbe o varovanju ali njenega dodatka razvidno, kdo sodeluje pri istem naročniku za varovanje iste stvari ali povedano drugače z vidika naročnika je bistveno, da je obveščen o sodelovanju drugih izvajalcev zasebnega varovanja, ker je razpolaganje z varnostno - nadzornim centrom nujen in logičen tehnični pogoj za opravljanje storitev zasebnega varovanja, kajti neposredna povezava varnostnika na terenu z dežurnim operaterjem v varnostno - nadzornem centru je sestavni del varovanja.
Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je odpoved prejel, ker je bil dne 29. in 30. 6. 2023 odsoten z dela (bil je na kolesarjenju v Franciji), čeprav mu za ta dva dneva letni dopust ni bil odobren. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da lahko odsotnost z dela predstavlja utemeljen odpovedni razlog samo v primeru, če delavec na delo ne pride najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Navedeno predstavlja odpovedni razlog po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, tožniku pa je bila odpoved, kot rečeno, podana po drugi alineji tega zakonskega določila, glede katere pa ni odločilno ne število dni (neupravičene) odsotnosti z dela ne v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnik toženko obvestil, da gre na kolesarjenje v Francijo.
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po pogodbi o zaposlitvi z aneksi dolžan opravljati tudi naloge v skladu s 4. členom ZNPPol, ter se zavzema za to, da se skladno s to določbo lahko stalnemu dežurnemu odrejajo samo naloge, ki so opredeljene v razdelku 3.1 Pravil policije (dežurstvo). Navedeno ne drži. Kljub temu, da je naziv tožnikovega delovnega mesta višji policist - stalni dežurni, naloge tega delovnega mesta ne vključujejo le nalog iz 77. do 87. člena Pravil policije, ki opredeljujejo dežurstvo, temveč še številne druge naloge, ki se po svoji naravi opravljajo na terenu (denimo nadzorovanje in urejanje prometa, vzdrževanje javnega reda in miru, nadziranje na mejnih prehodih ter varovanje javnih shodov in prireditev, prim. 3. člen aneksa z dne 20. 7. 2018, A 12), in izvajanje nalog v skladu s 4. členom ZNPPol. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta patruljiranje in dežurstvo dve obliki dela za izvrševanje nalog policije. To izhaja iz Pravil policije, ki skladno z opredelitvijo v 1. členu urejajo medsebojna razmerja, odnose in način dela policijskih enot in uslužbencev policije. Opredelitev dežurstva v Pravilih policije je treba razumeti v navedenem okviru, tj. kot opredelitev ene izmed temeljnih oblik dela policije, in ne kot opis dela na delovnem mestu stalnega dežurnega. Pravila policije ne določajo, kaj delajo zaposleni na različnih sistemiziranih mestih v policiji. Kaj spada med naloge posameznega delovnega mesta, določa sistemizacija delovnih mest in za posamezne zaposlene pogodbe o zaposlitvi, ki so jih podpisali, tako kot je tožnik podpisal svojo pogodbo o zaposlitvi in anekse k njej. Pravno nepomembno je, koliko zaposlenih pri toženki in na katerih delovnih mestih ima v svojih pogodbah o zaposlitvi določilo o izvajanju nalog v skladu s 4. členom ZNPPol.
Določitev skrbništva je sprejemljiva le, če za osebo ni poskrbljeno na drug način. Zato mora sodišče najprej ugotoviti, ali oseba skrbništvo sploh potrebuje. Med skrbnikove naloge spada le tisto, kar je treba urediti, oseba pa tega sama ne zmore. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je glede finančnih zadev nasprotni udeleženec že pred tem postopkom ustrezno poskrbel tako, da je naloge, ki se nanašajo na upravljanje njegovega premoženja, delegiral med hčerki na način, kot je sam ocenil, da je primerno.