Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča.
Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem teku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin.
Opis dejanja ne izpolnjuje zakonskega znaka "nevarnosti za življenje in zdravje", če je opisana nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu in ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza.
Ne glede na začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom se izvršilni postopek, ki teče za izterjavo terjatev zakonite preživnine, ki so v posledici subrogacije na podlagi 28. člena ZJSRS (skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) prešle na Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad RS, in izvršilnih stroškov, ki v tem postopku nastanejo v zvezi z izterjavo teh terjatev, tudi po začetku postopka osebnega stečaja lahko nadaljuje.
Nasprotni udeleženec ne nasprotuje, da se B. vključi v vrtec, nasprotuje le, da se vključi v vrtec A. Njegov predlog, da se otroka vpiše v vrtec D., ki je v neposredni bližini prebivališča nasprotnega udeleženca, je bil s pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II N 170/2022 z dne 3. 5. 2023 zavrnjen. Pomembna razlikovalna okoliščina v tej zadevi glede na pravnomočno zavrnjen predlagateljev predlog, da se otroka vpiše v vrtec D., je, da ne gre za odločitev o spremembi vrtca, temveč le za začasno nadaljevanje obiskovanja vrtca A., ki ga je s soglasjem obeh staršev otrok obiskoval že od od svojega 11. meseca starosti.
V tem trenutku je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v največjo korist otroka, da ostane v dosedanjem vrtčevskem okolju, kar zanj glede na številne spremembe v življenju pomeni varovalni dejavnik.
Namen oprostitve plačila sodne takse je v preprečitvi, da okoliščine premoženjske narave tožeči stranki povzročijo nemožnost dostopa na sodišče. Če stranka, ki je bila oproščena plačila taks v postopku uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, pa mora ta del takse na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 plačati.
Glede na ugotovitve izvedenke, da nasprotni udeleženec ni sposoben več sam skrbeti za svoje koristi in interese, da ni sposoben sam sklepati pravnih poslov, pridobivati pravic in se samostojno zavezovati ter da je dovzeten za vplive, kar je ugotovilo tudi sodišče ob zaslišanju, so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, kot jih ureja prvi odstavek 262. člena DZ.
Ob tem preizkusu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je namen predlaganega zavarovanja dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in dodatno zavarovanje z izrekanjem prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno. Začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe namreč učinkuje na zapadlost terjatve, kar tudi po prepričanju višjega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem tudi vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnica, če nepoštenih pogojev ne bi bilo, kot to zahtevata Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A.
Sklep, s katerim sodišče prve stopnje ne dopusti nasprotne tožbe, je sklep procesnega vodstva. Pritožbe zoper tak sklep ni.
Napačen pravni pouk ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje.
Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, kot ga izbere tožnik. Če sodišče tožbo po primarnem zahtevku zavrže, nastopijo pogoji za obravnavanje podrejenega zahtevka, ki s tem postane primarni.
Z začasnimi odredbami se v družinsko pravnih zadevah ureja položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe (161. člen DZ). Postopek se vodi po v ZIZ predpisanem postopku (100. člen ZNP-1), v katerem sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki so relevantni za sprejem končne odločitve, pač pa ugotavlja le, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je otrok zaradi ravnanj staršev ali zaradi njegovih psihosocialnih težav ogrožen. Dokazni standard verjetnosti je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti očitnejši od drugih.
Cilj ukrepa je, da se deklico od matere umakne preko tedna, tako da izgradi socialne veščine v spremenjenem okolju, se sooči z iracionalnimi prepričanji in se osamosvoji, pri čemer pa se zaradi njene močne navezanosti na mamo z njo ohrani stik preko vikenda in počitnic.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik konkretno pojasnil verjeten obstoj predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. V postopku zavarovanja z začasno odredbo mora tožnik že v samem predlogu za njeno izdajo izkazati vsa pravno relevantna dejstva, to je dejstva o nastanku in obsegu škode, predvsem pa, da je taka škoda zanj težko nadomestljiva. Temu tožnik ni zadostil z zatrjevanjem, da bo zaradi izgube zaposlitve izgubil edini vir preživljanja. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se v položaju izgube dohodkov, ki v večini primerov predstavlja glavni vir preživljanja, po naravi stvari znajdejo vsi delavci, ki jim preneha delovno razmerje. Gre torej za logično posledico prenehanja delovnega razmerja, ki sama po sebi, brez ustrezne konkretizacije v posameznem primeru še ne more predstavljati izpolnjenosti pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ - nastanka težko nadomestljive škode.
Zmotno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je bila za izdajo začasne odredbe izpolnjena predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Čeprav sodna praksa sicer ni povsem enotna, ali je mogoča izdaja regulacijske začasne odredbe v primeru, ko je izpolnjena le ta predpostavka, je za obravnavani primer ključno, da sodišče prve stopnje obstoja okoliščin iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pravilno ni ugotovilo.
Zgolj s pritožbenim ponavljanjem, da je tožnik v bolniškem staležu, ki naj bi po njegovih predvidevanjih trajal tudi v prihodnje, kar pomeni, da gre nadomestilo za bolniški stalež vključno s prispevki (trenutno) v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, tožnik ne more uspešno dokazovati neobstoja hujših neugodnih posledic za toženko v primeru, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ker bi te (v obliki neupravičeno izplačanih bolniških nadomestil) nastajale Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS, ki izplačano nadomestilo delodajalcu v primeru daljšega bolniškega staleža refundira. To še ne pomeni, da bi lahko delodajalec pristajal tudi na neutemeljena izplačila zgolj zato, ker zaradi predvidene refundacije v končni fazi ne bo nosil njihovega (celotnega) finančnega bremena.
Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ.
Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.