ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - nedoločen izrek - objektivna identiteta tožbenega zahtevka - formalna in materialna pravnomočnost
Tožnika sta v prvem postopku postavila zahtevek tako, da sta zahtevala, da južni del parcele odmeri sodni izvedenec geodetske stroke, da to evidentira v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in da ta del dobi novo parcelno številko. Vendar do te odmere ni prišlo, ker je bil zahtevek zavrnjen. Nedoločen zahtevek - ki bi z geodetsko odmero in evidentiranjem v elaboratu lahko postal določen - je zato ostal nedoločen in je nedoločljiv: ostalo je nejasno, kaj predstavlja, obsega in kje natančno se nahaja "južni del parcele".
Ena izmed posledic materialne pravnomočnosti je tudi prepoved, da bi se o že razsojeni stvari ponovno odločalo.
V obravnavanem primeru, ko je zavrnilni del sodbe II P 802/2012 z dne 4. 5. 2016 nedoločen, ta del ne more postati materialno pravnomočen. Če predmet razsojanja ni določen in tako sploh ni možno ugotoviti, o čem je sodišče sprejelo odločitev (v obravnavanem primeru ni jasno, katera stvar predstavlja "južni del parcele"), zadeva ne more biti že razsojena.
Predlagateljica v vlogi, s katero je priglasila stransko intervencijo, ni z ničemer utemeljila svojega pravnega interesa za vstop v to pravdo. Navedla je le, da se v celoti sklicuje na predlog za stransko intervencijo, ki ga je podala toženka v odgovoru na tožbo, pri čemer je tovrstne trditve odgovora na tožbo mogoče upoštevati le v smislu instituta obvestitve drugega o pravdi (204. člen ZPP).
Toženkino zatrjevanje, da gre v primeru financiranja študijske dejavnosti za porabo javnih proračunskih sredstev, da je pri izvrševanju proračuna treba spoštovati načelo učinkovitosti in gospodarnosti ter da bi neuspeh toženke pomenil izjemno velike finančne posledice za stransko intervenientko, je uveljavljanje kvečjemu ekonomskega interesa za vstop v pravdo, ki ne zadošča za dopustitev stranske intervencije.
Sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZPP brez izjave strank zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes.
socialni spor - molk organa - izdaja upravne odločbe - predsodni postopek - ustavitev postopka
V tej zadevi je bila izdana odločba organa prve stopnje potem, ko je bila že vložena tožba zaradi molka tako organa prve stopnje kot tudi organa druge stopnje. Zoper odločbo lahko zavarovanec (tožnik) vloži pritožbo, to pa pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v petem odstavku 80. člena ZDSS1-1 za ustavitev postopka.
Določba petega odstavka 80. člena ZDSS-1 se ne nanaša le na primere, ko je sodišče upravnemu organu naložilo izdajo novega upravnega akta, ta pa v določenem roku tega akta ne izda (tretji odstavek 82. člena ZDSS-1), temveč tudi na primere, kot je predmetni, torej ko upravni organ ne izda niti prvostopenjske niti drugostopenjske odločbe in šele po vložitvi tožbe izda prvostopenjsko odločbo. Če bi bila izdana drugostopenjska odločba, bi sodišče moralo postopati po drugem odstavku 80. člena ZDSS-1, in od tožnika zahtevati, da v 15-ih dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na izdani upravni akt. V primeru, ko je izdan prvostopenjski akt, pa je ključno, da je zoper njega dovoljena pritožba, kar pomeni, da ima stranka pravico, da najprej v predsodnem upravnem postopku uveljavlja presojo nove odločbe in nato uveljavlja sodno varstvo.
ZSPJS člen 24, 24/1, 24/2, 24/3. URS člen 125, 153, 153/3. ZS člen 3, 3/1. ZODPol člen 67, 67/2. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 3, 3/3, 4.
položajni dodatek - exceptio illegalis - zakonski pogoji - vezanost sodišča na ustavo in zakon
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence je v nasprotju z ZSPJS zožila krog upravičencev do položajnega dodatka. V tretjem odstavku 24. člena ZSPJS je bilo Vladi RS dano pooblastilo, da določi kriterije za višino dodatka z uredbo. To pooblastilo je Vlada RS presegla, saj je v tretjem odstavku 3. člena Uredbe določila dodaten pogoj za pridobitev pravice do dodatka. V citirani določbi Uredbe je brez zakonske podlage zožen krog upravičencev do položajnega dodatka v primerjavi z opredelitvijo te pravice v prvem odstavku 24. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odklonilo uporabo tretjega odstavka 3. člena Uredbe (exceptio illegalis), saj je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon.
zastaranje občasnih denarnih terjatev - nadomestilo za primer brezposelnosti - vračilo denarnega nadomestila - pretrganje zastaranja
Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, zakaj je vtoževana terjatev zastarana. Pravilno je opredelilo naravo denarnega nadomestila za brezposelnost kot terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve. Ker se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerja v mesečnih zneskih in izplačuje za nazaj, je po svoji naravi občasna denarna terjatev, ki pa ne temelji na obveznostih iz civilnega prava. Gre za zastaralni rok treh let in ne za petletni splošni zastaralni rok.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje tatvine - kaznivo dejanje zatajitve - kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - kaznivo dejanje ponarejanja listin - kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - oškodovanje - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da torej nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Gre namreč za dolgotrajne kršitve, od katerih je vsaka izmed njih tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Z vsako izmed njih je bila toženka oškodovana.
Predlaganje dokazov je v prvi vrsti naloga strank in ni razloga, da tožeča stranka ni predložila dokaza sodišču prve stopnje. Posledice strankine opustitve bodo v tem, da sodišče dokaza s to listino ne bo izvedlo. Če bo listina edino dokazno sredstvo, potem zatrjevano dejstvo ne bo dokazano, posledica pa bo odločitev po pravilih o dokaznem bremenu.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00087982
DZ člen 161, 162. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba v nepravdnem postopku - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o stikih - odločanje o stikih z otrokom - namen zavarovanja z začasno odredbo - ogroženost otroka - stiki brez prenočevanja - vikend - stiki mladoletnega otroka s starši - omejitev stikov med hčerko in očetom - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - dokaz - pomanjkljivost izvedenskega mnenja - pomanjkljiva dokazna ocena - celovita dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev do navedb stranke - konfliktnost med starši - napotitev v programe - porazdelitev bremen
Namen začasne odredbe je varovanje otroka in ne optimalna določitev stikov ali urejanje drugih perečih vprašanj med staršema, ki pa sama po sebi ne ogrožajo otroka.
Strokovno mnenje CSD v družinskih postopkih je po svoji dokazni teži približuje izvedenskemu mnenju, kar pa ne pomeni, da mora sodišče takemu strokovnemu mnenju brez pridržkov slediti. Nasprotno, sodišče mora mnenje (enako velja tudi za izvedensko mnenje) kritično pretehtati.
Kritična pomanjkljivost mnenju CSD jemlje verodostojnost in dokazno težo. Navedbe v mnenju CSD o "hudi ogroženosti", "trajnih posledicah" nimajo konkretne povezave s konkretnimi okoliščinami v zvezi s tu obravnavano deklico: kaj je narobe z dosedanjimi stiki? v čem konkretno se kaže dekličina ogroženost? zakaj je nujno, da se takoj, še pred dekličinim četrtim letom, uvede nočitev? Glede na vse povedano bi moralo sodišče prve stopnje mnenje bolj kritično presoditi in po analogiji z izvedenskim mnenjem poskrbeti za njegovo dopolnitev (in ne zgolj slediti predlogu CSD).
Sodišče prve stopje se ni opredelilo do povzetih predlagteljičinih navedb v zvezi z očetovimi ravnanji in opustitvami, četudi jih je deloma povzelo. Kljub temu, da se o začasni odredbi odloča z nižjim dokaznim standardom (verjetnost), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi te navedbe matere utegnile biti pomembne ne le za presojo, ali je A. A. ogrožena, če se nemudoma ne uvedejo stiki s prenočevanjem (zaenkrat v spisu ni podlage za tak zaključek), temveč tudi za presojo, ali ne bi bili prav stiki s prenočevanjem potencialno škodljivi oziroma ogrožajoči.
Breme stikov (vključeno s prevozi) je treba enakomerno porazdeliti med oba starša, vendar pa to vprašanje - tudi upoštevaje dejstvo, da oba udeleženca živita v Ljubljani - ne vpliva na ogroženost ali neogroženost deklice, zato je za presojo pogojev za izdajo začasne odredbe nepomembno.
URS člen 56, 56/1. ZZNPOB člen 4, 5, 5/2, 5/4, 22, 22/1, 42, 42/1, 42/2. DZ člen 114, 122, 123, 126, 134, 134/1, 134/2, 188.
pravice otroka - varstvo koristi otroka - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - oploditev z biomedicinsko pomočjo - spor za ugotovitev očetovstva - ugotovitev očetovstva - dokazovanje očetovstva - sporna dejstva o očetovstvu - sodna ugotovitev očetovstva - ugotovitev očetovstva po smrti domnevnega očeta - ničnost pogodbe
Dogovor z dne 10. 4. 2017, na katerega se v utemeljitev odločitve sklicuje sodišče prve stopnje, da je pokojnik pripravljen sodelovati kot darovalec pri umetni oploditvi ter da ne nastanejo nobeni pravni zahtevki ne s strani darovalca ne proti njemu ter da bo preživnino in obveznosti, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve, krila mati predlagateljice, je v nasprotju z največjo koristjo otroka, zato je ničen. Otroci namreč uživajo posebno varstvo ne le na podlagi Ustave in nacionalne zakonodaje, ampak tudi na podlagi mednarodnih pravnih aktov. Tako kot odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka, nima pravnega učinka tudi dogovor, s katerim se mati v imenu otroka odpove pravnim zahtevkom, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve. Gre namreč za pravico, povezano z osebnim stanjem otroka (ter nenazadnje tudi pravico do dedovanja), s katero ni mogoče razpolagati v škodo otrok.
zavrženje tožbe - upravičenost za zastopanje - skrbnik za poseben primer - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - poziv za dopolnitev vloge
ZPP v 78. členu določa, da stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Le-ta je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Sodišče je A. A. naložilo, da predloži ustrezen akt, iz katerega bo razvidno, da je upravičena zastopati tožnika, vendar tega sodišču v danem roku ni posredovala. Prav tako tudi ni izkazala, da izpolnjuje ostale z zakonom določene pogoje, da kot pooblaščenka zastopa tožnika v tem sporu. Tožnik pa tožbe tudi ni lastnoročno podpisal in jo vrnil sodišču.
prepozna pritožba - zavrženje pritožbe - potek roka za pritožbo - vročilnica - datum vročitve - poštni žig
Iz vročilnice je razvidno, da je bil izpodbijani sklep z dne 19. 5. 2025 tožnici vročen 22. 5. 2025, zatobi tožnica zoper navedeni sklep lahko pravočasno vložila pritožbo do vključno 6. 6. 2025. Potrdilo o oddaji priporočene pošiljke, ki se nahaja na kuverti, pa potrjuje, da je bila pritožba na pošto oddana priporočeno 11. 6. 2025. Tožnica je pritožbo vložila po izteku pritožbenega roka.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/3, 28/4, 30, 30/2, 72, 72/1, 72/2, 72/3. SPZ člen 269.
ugotovitvena tožba - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - zakonita in dobroverna posest - priposestvovalna doba
Pri presoji dobre vere je poleg ravnanja posestnika potrebno presojati tudi ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika. Dejanska oblast nad stvarjo se je v konkretnem primeru navzven izvrševala na način, da jo je toženec lahko zaznal, ter bi k temu moral aktivno pristopiti na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.
ZIZ člen 24, 24/4. ZOKIPOSR člen 2, 2-3, 2-5, 17, 17/3.
nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prevzem dolga na podlagi zakona - ugovor novega dolžnika - pasivni družbenik - omejitev odgovornosti - namen zakona
Predlog zakona je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej prav v "spoštovanju korporacijskega prava", in sicer ne glede na prejšnje odločitve Ustavnega sodišča in ESČP.
Neutemeljeno nova dolžnica uveljavlja, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik iz 17. člena ZOKIPOSR izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine na podlagi tega zakona. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00088991
Uredba o spremembi in dopolnitvah Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (2023) člen 2. ZJU člen 21, 53, 53/6, 152a, 152a/1.
nova sistemizacija delovnih mest - razporeditev delavca - začetek veljavnosti
Datum razporeditve tožnice temelji na prehodni določbi 31. člena akta o novi sistemizaciji, ki določa, da začne nova sistemizacija veljati z dnem 15. 3. 2023, vendar ne pred objavo (med strankama ni sporno, da je bila objavljena 15. 3. 2023), uporablja pa se od 1. 4. 2023. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se tožnico razporedi s 1. 4. 2023 na novo sistemizirano delovno mesto, tj. z dnem začetka uporabe akta o novi sistemizaciji. Tožnica se je v tožbi zavzemala za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da učinkuje za nazaj, tj. že od 15. 3. 2023, vendar za to ni pravne podlage.
URS člen 14, 43. ZSDU člen 24. ZDSS-1 člen 45, 52, 52/1.
kandidiranje članov sveta - kolektivni delovni spor - smiselna uporaba - razrešitev člana sveta zavoda - sodelovanje delavcev pri upravljanju - pasivna legitimacija - kandidatura - volitve v svet zavoda - procesna sposobnost - enakost pred zakonom - volilna pravica
Zahtevek za razveljavitev volitev za člane sveta zavoda je lahko uspešen le tedaj, če so bile podane bistvene kršitve določb postopka, ki so ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost volitev.
Ker razrešitev vključuje tudi izvolitev nadomestnih članov, se smiselno uporabijo vsa pravila kandidiranja, torej tudi možnost, da kandidate predlagajo drugi. Namen določb o kandidiranju je namreč zagotoviti pluralnost kandidatov in enakopravnost volilnih upravičencev. Če bi možnost kandidiranja imeli samo predlagatelji razrešitve, bi bila izbira volivcev nerealna, ker bi glasovali samo o njihovih kandidatih. Načela ustavnega prava (14. člen Ustave RS - enakost pred zakonom, 43. člen Ustave RS - volilna pravica) zahtevajo, da so volitve izvedene na način, ki omogoča enakopravno kandidiranje. Omejitev predlaganja kandidatov zgolj na pobudnike razrešitve nima opore v Odloku. Takšna razlaga bi iz postopka izključila druge legitimne predlagatelje (vzgojiteljski zbor, sindikat), kar je v nasprotju z načelom pluralnosti in enakopravnosti kandidiranja. Smiselna uporaba pravil namreč zahteva, da se ohrani tudi pluralnost predlagateljev. Omejitev kandidiranja zgolj na kandidate predlagateljev razrešitve tako zagotovo pomeni kršitev pravice do enakopravnega kandidiranja.
Volilna komisija je specialni organ z izključno pristojnostjo za vodenje volilnega postopka. To pomeni, da je samo ona odgovorna za pravilnost in zakonitost izvedbe volitev, za ugotavljanje rezultatov, za odločanje o morebitnih nepravilnostih. V volilnih sporih je procesni subjekt, sodno se preverjajo njene odločitve, zato je nanjo prenesena procesna legitimacija. Čeprav nima splošne pravne subjektivitete, kar sicer pravilno izpostavljajo predlagateljice v pritožbi, ima v tem specifičnem postopku kot nosilec pravic in obveznosti glede izvedbe volitev procesno sposobnost nastopati kot stranka.
ZDR-1 člen 91, 91/3, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 7, 7/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - reparacija za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Delavec je upravičen do razlike v plači pri novem in starem delodajalcu le za čas pred sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, s sodno razvezo pa za to ni več pravne podlage. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 kot skrajni datum sodne razveze določa datum odločitve sodišča prve stopnje, vendar pa je glede na zaposlitev tožnika pri drugemu delodajalcu sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo z datumom nove zaposlitve, zahtevek za plačilo razlike v plači pa utemeljeno zavrnilo.
Tožnik ni bil diskriminiran, ker mu za čas od 1. 10. 2024 ni bila priznana razlika v plači glede na delavce, ki so ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi. Delavcu, ki sprejme novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje ne preneha, in če je ugotovljeno, da je odpoved nezakonita, je posledično upravičen do priznanja vseh pravic po prejšnji pogodbi (tretji odstavek 91. člena ZDR-1), tudi do razlike v plači. Tožnik ni sprejel ponujene pogodbe o zaposlitvi, posledično mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo in se je zaposlil drugje, zato njegov položaj ni primerljiv z delavci, ki ob odpovedi sprejmejo novo pogodbo o zaposlitvi.
ugovor dolžnika - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - notarski zapis - dokaz z zaslišanjem strank
Dolžnik v pritožbi ne konkretizira katere naj bi bile upnikove navedbe v odgovoru na ugovor, na katere naj bi se sodišče prve stopnje oprlo, niti kateri naj bi bili dokazi, na katere se sodišče sklicuje v sklepu ter se ni imel možnosti opredeliti.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5, 6, 7. ZIZ člen 15, 239, 272, 272/1. ZPP člen 8, 360, 360/1. ZVPot člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1. ZVPot-1 člen 21, 21/3, 22, 23, 24.
ureditvena oz. regulacijska začasna odredba - pogoj reverzibilnosti - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - ničnost - ničnost pogodbenega določila - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - zavrnitev izdaje začasne odredbe - sprememba odločitve
V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.
V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".
V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.
Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).
Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.
Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".
kaznovanje zagovornika - sklep o disciplinskem kaznovanju zagovornika - denarna kazen za zagovornika - neopravičen izostanek z naroka - ravnanje, ki očitno meri na zavlačevanje - poslovanje odvetniške pisarne - pogoji za sojenje v nenavzočnosti
Oblika, v kateri deluje posamičen odvetnik, upoštevaje izkazan podatek o fizični osebi, ki edina po naravi stvari v vlogi zagovornika lahko varuje interese obdolženca, ter glede na to, da pritožnica tega prvostopenjskega zaključka ne napada, za odločitev o kaznovanju po členu 140 ZKP pač ni ključna.
Zagovornikova vloga ni predvidevanje možnih procesnih odločitev sodišča in (ne)odzivanje na vabila v skladu s temi predvidevanji, pač pa, da se na pravočasno izkazano vabilo odzove in pojavi pred sodiščem oziroma poda utemeljeno opravičilo svojega izostanka, sodišče pa bo odločilo, ali so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti katerega od udeležencev.