Bistvo prvega očitka, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za dokazanega, ni bilo v tem, da bi tožnik povzročil zamudo pri razkladu, temveč v tem, da je ravnal v nasprotju z izrecnimi navodili disponenta glede nadaljevanja vožnje po prehodu meje in da o svoji odločitvi za spremembo načrtovane vožnje delodajalca sploh ni obvestil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ločilo med vprašanjem vzročne zveze med ravnanjem tožnika in zamudo pri razkladu, ki ni bila dokazana, ter vprašanjem spoštovanja navodil delodajalca in dolžnostjo obveščanja, ki sta bili dokazani.
Tudi če je bil tožnik zaradi dolgotrajnega čakanja na meji utrujen in je ocenil, da nadaljnja vožnja ni varna, bi moral o tem obvestiti nadrejenega. Prav v takšnih nepredvidenih situacijah je obveščanje delodajalca bistven element delavčeve dolžne skrbnosti (36. člen ZDR-1). Zato okoliščina, da je bil počitek po njegovi subjektivni oceni potreben, ne more opravičiti popolne opustitve komunikacije z delodajalcem.
Toženec v pritožbi zmotno meni, da je tožbi nasprotoval s tem, ko je podal soglasje za mediacijo in zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Toženčeva vloga z dne 4. 6. 2025 se glede na navedeno ne more šteti kot odgovor na tožbo, saj ne vsebuje navedb, iz katerih bi se dalo razbrati, da toženec nasprotuje tožbenemu zahtevku.
V tem trenutku je sporna veljavnost oporoke, zato je seveda sporno tudi, kdo so dediči, posledično pa tudi kje je oz. kdo ima predmete, ki spadajo v zapuščino. Oporočna dediča nista zanikala, da bi bilo, s strani zakonitih dedičev navedeno, premoženje pri njima, kje točno bi bilo, pa nista povedala. Vse to po presoji pritožbenega sodišča kaže na verjetnost, da skrivata te podatke o zapustnikovem premoženju, kar pa pomeni verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zakonitih dedičev na vrnitev teh predmetov v zapuščino vsaj otežena. Če ni znano, kje so predmeti, katerih vrnitev v zapuščino se zahteva, bo namreč bistveno otežena izvršba, če oporočna dediča ob morebitnem uspehu zakonitih dedičev v pravdi ne bi prostovoljno vrnila predmetov v zapuščino.
Za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ne zadostuje vsaka prizadetost zaradi žaljivih objav, temveč mora oškodovanec izkazati duševne bolečine takšne intenzitete in trajanja, ki pomenijo pravno priznano nepremoženjsko škodo. Pri presoji obstoja duševnih bolečin je treba upoštevati oba prepletajoča se vidika osebnostne pravice – čast kot zavest o lastni vrednosti ter dobro ime oziroma ugled kot spoštovanje posameznika v družbi. Če objave niso povzročile okrnitve ugleda niti porušenja oškodovančevega duševnega ravnovesja, odškodninska odgovornost ni podana.
V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 6. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Novejša sodna praksa je vračilo darila med bivšima zakoncema omejila na primere, kjer je odločilen nagib za darilo (in s tem tudi kavza darilne pogodbe) zakonska zveza z obdarjencem (zakonski zvezi lastna vera v dosmrtno skupno življenje). Gre za posebno kavzo, ki je čustvenega in ne racionalnega izvora. Ustaljeno je stališče, da ob razvezi ni dopustno zahtevati vrnitve darila, če je bil nagib kakšen drug od navedenega (npr. ekonomski).
Vročanje je ena od bistvenih sestavin ustavne človekove pravice do izjave v postopku, saj se lahko le stranka, ki sodno pisanje dejansko prejme, o njem pred sodiščem tudi izjavi in s tem vpliva na odločitev sodišča. V izvršilnem postopku je temeljni institut, s katerim dolžnik uresničuje svojo pravico do izjave, ugovor zoper sklep o izvršbi. Gre namreč za sploh prvo dolžnikovo možnost, da se brani pred zoper njega izdanim sklepom o izvršbi. To pravico pa lahko dolžnik učinkovito udejani le, če mu je bil sklep o izvršbi najprej sploh (pravilno) vročen.
Vročitev po fikciji se lahko šteje za pravno učinkovito le, če ni dvoma, da je bila takšna vročitev opravljena pravilno oziroma skladno s pravili ZPP. Fizični osebi se vroča na naslovu njenega dejanskega prebivališča in ne more biti veljavna fiktivna vročitev, opravljena na naslovu, kjer stranka dejansko ne prebiva.
Pogodba o preužitku, kot je opredeljena v 564. členu Obligacijskega zakonika, je po svoji pravni naravi tvegan (aleatoren) pravni posel, katerega bistvo ni nujno v takojšnjem in neprekinjenem izvajanju fizične oskrbe, temveč v zagotovitvi življenjske in socialne varnosti preužitkarja za čas, ko oziroma če bo tovrstno pomoč potreboval.
Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.
Z začasnimi odredbami se v družinskopravnih zadevah začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.
Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno uprlo na mnenje CSD, ki je ugotovil ogroženost vseh otrok, torej tudi 15-letnega A. A. , ki je pod vplivom očeta in preko njega poskuša navezati stike oz. ugotoviti lokacijo, kamor se je predlagateljica s preostalimi ml. otroki zatekla, zaradi družinskega nasilja nad njimi.
Kot je nakazalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve, bo presoja sorazmernosti in potrebnosti oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi in na vse nepremičnine omogočena na predlog dolžnikov (tudi) v nadaljevanju postopka, zlasti v primeru poplačila z denarnimi sredstvi in prejemki dolžnikov ali poplačilom izven postopka. Prav tako je k tej presoji ves čas zavezano sodišče (3. člen ZIZ), ki bo v nadaljevanju opravilo izvršbo (le) v obsegu, ki je potreben za poplačilo, in sicer z milejšim izvršilnim sredstvom, če bo le-to omogočalo poplačilo terjatve.
Prisilno izterjavo neplačane turistične in promocijske takse opravlja pristojni davčni organ. Če taksa iz plačilnega naloga ni plačana v višini in rokih, določenih s tem zakonom, in taksni zavezanec ne vloži ugovora ali vloge za oprostitev, občina potrdi izvršljivost plačilnega naloga in ga pošlje pristojnemu davčnemu organu v izvršitev. Turistična in promocijska taksa se nato prisilno izterjata po predpisih, ki urejajo prisilno izterjavo davkov. Plačlni nalog ima lastnost izvršilnega naslova.
Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obdobje po končani glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, ki so nastale po izdaji izpodbijanega sklepa so neupoštevne, ker niso zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti izpodbijane odločitve. Gre namreč za t.i. objektivno nova dejstva, torej dejstva, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še niso obstajala. V skladu s sodno prakso in pravno teorijo je namreč mogoče v pritožbi v skladu s 337. členom ZPP oz. 34. členom ZNP-1 uveljavljati le tista "nova" dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave (ne pa dejstev, nastalih kasneje), saj je to trenutek, do katerega se raztezajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe.
Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. Pri oceni preživninske sposobnosti se skladno s sodno prakso ne upošteva le plača, ampak vsi redni in izredni dohodki, splošno premoženjsko stanje in tudi možnosti za pridobivanje dohodkov (pridobitni potencial).
Listina o začetku postopka v obravnavani izvršilni zadevi je upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 18. 11. 2025, ki pa tudi po presoji višjega sodišča z vidika zahtevka oziroma dolžnikove možnosti dobiti zadostne informacije o zahtevku, ni skladen z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov. V izvršilnem predlogu je sicer glavnica zneskovno opredeljena (413,07 EUR, to je 3 x po 137,69 EUR), vendar pa je že sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zahtevek ni ustrezno utemeljen. Res je, kar navaja pritožba, da je upnik določno označil verodostojne listine (vrsta, številka in datum izdaje posameznih listin - faktur). Vendar pa ob tem v obrazcu predloga za izvršbo v za to predpisani rubriki ni navedel oziroma določno opredelil tudi temelja samega zahtevka. Zadnje je predpisana sestavina predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine od novele ZIZ-L dalje, pri čemer je bila določba v zakon vnesena prav zaradi uskladitve z zahtevami Uredbe. Kljub temu, da je bil predmetni upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen že po uveljavitvi novele ZIZ-L in je bil obrazec predloga za izvršbo prilagojen zakonski spremembi, pa v njem ni določno označeno, na kateri pravni podlagi so bile izdane zadevne verodostojne listine (fakture). Zgolj oznaka le-teh za ustrezno utemeljitev zahtevka ne zadošča. Zato upnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil v obravnavani zadevi zahtevek točno opredeljen, češ da se je nanašal na konkretne račune, ki so bili dolžniku že poslani in je bil z njimi seznanjen. Ob dejstvu, da verodostojne listine izvršilnemu predlogu niso bile priložene (ker to skladno s petim odstavkom 41. člena ZIZ niti ni bilo potrebno), upnik pa tudi ni določno opredelil temelja zahtevka, ni mogoče šteti, da je dolžnik dobil zadostne informacije o zahtevku. Glede glavnice iz pojasnjenega razloga sklepa o izvršbi VL 100971/2025 z dne 18. 11. 2025 ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo.
Enaka ugotovitev pa velja tudi glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka, čeprav se sicer po 8. členu Uredbe kot evropski nalog za izvršbo lahko potrdijo tudi le posamezni deli sodne odločbe.
Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbeA. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovanca B. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve.
Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Odločitve o priznanju nagrade za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni opredelilo, v okviru katerega izmed navedenih statusov je izvedenka opravila izvedensko delo oziroma ni navedlo, za katero vrsto dohodka gre.
Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C). Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost.
Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Če je toženec menil, da so bili podatki o opisu tožnikovega dela pomanjkljivi, kar bi lahko vplivalo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bi moral toženec, upoštevajoč določbe ZUP, zahtevati že v predsodnem postopku dopolnitev dokumentacije, ne pa da je sporni opis dela sam zapolnil z ugotovitvijo "manager v restavraciji".