Razlog pritožničine odsotnosti z naroka je bil sicer zdravstvene narave, vendar ji (po njenem zatrjevanju) udeležbe ni preprečevala bolezen (ki je bila prej kronična kot akutna, torej ne nepredvidljiva in nenadna) ali poškodba, temveč nujno zdravljenje. Po oceni pritožbenega sodišča se to prilega upravičenemu razlogu za preložitev v smislu prvega (in ne drugega) odstavka 115. člena ZPP.
Strogo zahtevo iz drugega odstavka 115. člena ZPP v postopkih zaradi insolventnosti je treba razlagati tako, da v vseh primerih ni nujno predložiti ravno opravičila na predpisanem obrazcu, ampak je izjemoma mogoče dopustiti tudi druga primerljiva dokazila, zlasti kadar je bolezen ali poškodba nenadna.
Četrti, z novelo ZFPPIPP-H spremenjeni odstavek 395. člena, določa, da če dolžnik v roku iz drugega odstavka tega člena ne izprazni stanovanja ali stanovanjske hiše in je ne izroči upravitelju, upravitelj v imenu stečajne mase predlaga prisilno izvršitev pravnomočnega sklepa o naložitvi izpraznitve stanovanja ali stanovanjske hiše.
Ker je poskusno delo namenjeno ugotovitvi, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo ustrezno pričakovanjem delodajalca, je glede na vse pojasnjeno zaključiti, da teh pričakovanj tožnica kljub nespornemu strokovnemu znanju in izkušnjam ni izpolnila. Posledično sodišče druge stopnje kot pravilnega sprejema prvostopenjski zaključek, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga (neuspešno opravljeno poskusno delo), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Za odločitev v tej zadevi je odločilno že dejstvo, da je bila pri tožnici invalidnost ugotovljena že v času vodenja postopka, ki se je končal z odločbo z dne 19. 3. 2024, s katero so bile tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Gre za pravnomočno odločbo, ki jo je bilo sodišče dolžno upoštevati. V primeru že priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja se v novem postopku ugotavlja, ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na invalidnost. Za ta spor je ključno zgolj vprašanje, ali je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki vpliva na samo invalidnost. Zaenkrat poslabšanje zdravstvenega stanja ni ugotovljeno, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila zadeva presojana glede na dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijanih odločb toženca. V primeru, da se je tožnici zdravstveno stanje kasneje poslabšalo, pa ima možnost, da pri tožencu začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
Zagovornika brez osnove zožujeta prvostopenjske razloge za izrek izgona tujcev iz države na zgolj premoženjske razmere obdolženih. Sodišče prve stopnje namreč revščine ni obravnavalo kot samostojne podlage za sklep o ogrožanju javnega reda in javne varnosti, temveč jo je pravilno presojalo v povezavi z načinom in motivom storitve kaznivega dejanja ter z oceno njunega prihodnjega ravnanja.
Neugodne posledice izgona zaradi razmer v njuni domovini same po sebi ne morejo prevladati nad javnim interesom, ki ga ta kazenska sankcija zasleduje, pri čemer je izgon časovno omejen na tri leta in zato ne predstavlja trajnega posega v njuno možnost vrnitve v Republiko Slovenijo.
Ker se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP), tožnik pa je bil na obvezne sestavine pritožbe in možnost takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe vnaprej opozorjen, je pravilna odločitev sodišča, da zakonski dejanski stan prvega odstavka 335. člena ZPP ni bil podan, saj tožnik pritožbe z 28. 4. 2026 ni podpisal.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodni izvedenec do nagrade za študij dokumentacije ni upravičen. V 1. alineji prvega odstavka 38. člena je določeno, da za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pripada sodnemu izvedencu za manj obsežno (do vključno 100 strani) 51 EUR. Iz podanega dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja, da je sodni izvedenec res preučil že predloženo medicinsko dokumentacijo ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja, vendar pa so bila sodnemu izvedencu postavljena dodatna vprašanja, kjer je bilo potrebno ponovno preštudirati že predloženo medicinsko dokumentacijo, med drugim tudi psihiatrično dokumentacijo, kot to izhaja tako iz dopolnilnega izvedenskega mnenja kot tudi iz pojasnila sodnega izvedenca. V tem primeru je sodišče utemeljeno priznalo 51 EUR za študij dokumentacije do 100 strani.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je začasna odredba objektivno neizvršljiva zato, ker naj bi otroci dejansko prebivali v Banjaluki. Zgolj prijava začasnega prebivališča v Bosni in Hercegovini še ne dokazuje njihovega dejanskega oziroma običajnega prebivanja tam. Iz podatkov, na katere opozarja predlagatelj v odgovoru na pritožbo, izhaja, da je pristojni CSD v Banjaluki v letu 2025 dvakrat obiskal naslov, na katerem naj bi družina prebivala, vendar je tam ni našel, starša pa se kljub pozivu ob prihodu v Banjaluko tamkajšnjemu CSD nista javila. Nasprotna udeleženca tako z zatrjevanjem bivanja otrok v tujini, ne da bi obenem izkazala njihovo dejansko vključitev v tamkajšnji izobraževalni sistem, ne moreta izpodbiti ugotovitve o njihovi ogroženosti niti doseči izključitve ukrepov za varstvo njihovih koristi. Poleg navedenega je A. A. po materi kot zakoniti zastopnici sprožila postopek zaradi zavrnitve vpisa v srednješolski program v Sloveniji in pri zahtevi za vpis vztraja. To je težko uskladljivo s pritožbeno tezo, da družina z vidika izobraževanja otrok dejansko ni več vezana na Republiko Slovenijo.
Sodišče je v 2. točki obrazložitve pojasnilo, da se je na podlagi obvestila Okrajnega sodišča v Ljubljani seznanilo, da je bil uveden postopek zaradi postavitve tožnika pod skrbništvo, ki še ni zaključen. Upoštevajoč citirana določila je bilo sodišče zavezano k prekinitvi postopka.
Ustrezno terapijo je mogoče zagotoviti le znotraj varovanega oddelka, saj milejše oblike pomoči zaradi narave bolezni ne omogočajo sodelovanja osebe in držanja predpisanih navodil.
Že zgolj pogodbena možnost konverzije ne nevtralizira valutnega tveganja, na način da s tem pojasnilne dolžnosti ni bilo potrebno izvesti ali da bi tako pogodbeno določilo že samo po sebi pomenilo, da je kreditojemalec prejel ustrezna pojasnila oziroma informacije. Prav nasprotno - sodišče mora v vsakem konkretnem primeru ugotavljati ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena na ustrezen način oziroma z ustrezno vsebino, pogodbena klavzula o konverziji pa je pri tem lahko le eden od kazalnikov na to, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena. Povedano drugače, vnos take klavzule v pogodbo bi lahko pomenil, da so se pogodbene stranke s tem skušale izogniti neomejenemu valutnemu tveganju kreditojemalca za primer zelo velike depreciacije.
Trditveno in dokazno breme glede obstoja preživninskega upravičenja po polnoletnosti je na upniku, ki mora redno šolanje zatrjevati in dokazati.
Upnik je z v odgovoru na ugovor podanimi trdivami in predloženimi dokazili ovrgel uveljavljani ugovorni razlog, da se ne šola redno, saj je dokazno podprto zatrjeval, da je neposredno po uspešno zaključenem dodiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti Unevrze v A. nadaljeval z magistrskim študijem na poslovni šoli B. v Franciji. Trditveno in dokazno breme za uveljavljani ugovorni razlog, da kljub temu ni izpolnjen pogoj rednega šolanja, se je zato ponovno prevalilo na dolžnika. Dolžnik pa v pritožbi kot bistveno le pavšalno navaja, da študij na poslovni šoli B. v Franciji, ne ustreza pojmu magistrskega študijskega programa skladno z Zakonom o visokem šolstvu, oziroma da upnik tega ni z ničemer izkazal, čemur pa v ugovoru, kljub temu da je že takrat razpolagal s temi potrdili, ni oporekal. Sodišče prve stopnje, ki mu dolžnik očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni ovrednotilo izobraževalnega programa, v katerega je vpisan upnik v Franciji, oziroma je napravilo nepravilno dokazno oceno, da je upnik izkazal, da gre za študij druge bolonjske stopnje, pa glede na ugovorne navedbe, tega ni bilo dolžno ovrednotiti po uradni dolžnosti.
Na drugačno presojo ne vpliva okoliščina, da je bila neodplačna pogodba sklenjena na predlog notarja. Za presojo pravne narave pogodbe je odločilna njena vsebina. Ker v izpodbijani pogodbi nasprotna obveznost toženke ni bila dogovorjena, obstoj takšnega dogovora pa tudi sicer ni bil ugotovljen, ni podlage za njeno opredelitev v smislu odplačnega aleatornega pravnega posla.
Izpodbijano pogodbo je pri presoji podrednega tožbenega zahtevka treba obravnavati kot darilo. Tožnik je zapustnikov sin in nujni dedič, njegov nujni delež pa znaša polovico zakonitega dednega deleža, to je 1/4 zapuščine (25. in 26. člen ZD). Ker je zapustnik z izpodbijano pogodbo nepremičnine neodplačno prenesel na toženko, je bil tožnikov nujni delež prikrajšan. Za njegovo dopolnitev je treba darilo vrniti v zapuščino v obsegu 1/4 podarjenih nepremičnin (34. člen ZD). Podredni tožbeni zahtevek je zato utemeljen.
Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli, če stranka zamudi rok za plačilo takse iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Toženec je v predlogu navedel le dejstva o tem, zakaj se tekom roka za plačilo sodne takse ni mogel v načrtovanem času vrniti v Slovenijo, ni pa pojasnil ključne okoliščine, ki jo izpostavlja tudi sodišče prve stopnje, tj. zakaj mu je daljše zadržanje od načrtovanega v tujini preprečilo izpolnitev zakonsko določene dolžnosti plačila sodne takse. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je odločilnega pomena za odločitev o predlogu prvostopenjska ugotovitev, da toženec ni navedel razlogov, zaradi katerih ni mogel plačati plačilnega naloga kljub nahajanju v tujini.
Prisilna izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dom, je sicer nedvomno zelo invaziven poseg v položaj tretjega. Vendar to samo zase še ne more biti argument za odlog izvršbe. Zgolj dejstvo, da je tretji slabega zdravstvenega stanja, odloga izvršbe še ne more utemeljiti, temveč lahko velja celo nasprotno, saj v takem primeru ni pričakovati, da bo tretji lahko uredil svoje prebivanje. Zastoj v izvršbi namreč ne more trajati v nedogled. V takem primeru namesto odloga izvršbe nastopi takšno delovanje države in udeleženih v postopku, da se tretjemu pomaga z namestitvijo. Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz izvida, pravzaprav izhaja, da izboljšanja zdravstvenega stanja tretjega morda celo ni mogoče pričakovati, odlog izvršbe pa na račun upnika ne more trajati v nedogled. Ob tem tretji izrecno trdi, da sploh ni prišlo do kakršnekoli spremembe terapije, ki bi tretjega lahko pripravila na opravo izvršbe. Kadarkoli bo izvršba opravljena, bo tretji očitno slabega duševnega in fizičnega zdravja, brez zatrjevanih izgledov za izboljšanje. Kvečjemu pa takšno dejansko stanje ne bi pomenilo argumenta za odlog izvršbe, saj kot že povedano odlog izvršbe ne more trajati v nedogled, v času, ko bi se zdravstveno stanje tretjega samo še poslabševalo in poslabševalo. Izgledov za izboljšanje zdravstvenega stanja pa tretji nikjer ne zatrjuje in izkazuje.
Ne le s kršitvijo navodil osebne zdravnice in opravljanjem pridobitnega dela, tožnik je bolniški stalež kršil že s tem, ko je odpotoval iz kraja bivanja. Dejstvo, da je odpotoval (v Bosno in Hercegovino) s strani tožnika ni bilo sporno, sporno je bilo le s kakšnim namenom. Prav tako ni bilo sporno, da tožnik dovoljenja za odpotovanje, preden je odšel, ni imel. Za odpotovanja iz kraja bivanja je vedno, kot so izrecno določala Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 233. členu in kot je v sodni praksi že poudarilo Vrhovno sodišče RS (za vsak odhod), potrebna izrecna odobritev osebnega zdravnika.
Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da delovni mesti analitika in višjega policijskega inšpektorja nista sorodni delovni mesti v smislu prvega odstavka 20. člena ZSPJS in tako tožnik ni upravičen do prenosa oziroma ohranitve dveh plačnih razredov napredovanj.
Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, namreč ni skupno premoženje, čeprav ga je eden od partnerjev pridobil med trajanjem zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ampak gre za njegovo posebno premoženje. To velja tudi v primeru, da je bilo premoženje podarjeno obema partnerjema, saj z daritvijo ne postane skupno premoženje, ampak gre za posebno premoženje obeh.
Pritožnik poudarja tudi, da je ves čas postopka sodeloval s FURS ter tudi stečajno upraviteljico in da je po predhodnih pojasnilih ter odsotnosti nadaljnjih zahtev sklepal, da je zahteva že obravnavana oziroma zaključena, kar za odločitev sodišča druge stopnje ni bistveno glede na to, da se mu očita kršitev iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
Pri presoji pogojev za omejitev starševske skrbi je odločilna otrokova ogroženost zaradi okoliščin, ki vplivajo na njegovo sposobnost vzpostavitve in ohranjanja odnosa z drugim staršem. Čeprav ima pri nastanku takšnega položaja določeno vlogo tudi drugi starš, je lahko ukrep omejitve starševske skrbi utemeljen le zoper tistega starša, pri katerem so ugotovljene okoliščine, ki ogroženost otroka povzročajo.